MLADINA Trgovina

Borut Mekina  |  foto: Uroš Abram

21. 7. 2017  |  Mladina 29  |  Politika  |  Intervju

Dr. Irena Šumi, antropologinja

»To je glavna težava naše sprave: namesto konkretnih žrtev in nosilcev travme sprava objokuje ideološko slovenstvo.«

Kaj ima antisemitizem s postavitvijo osrednjega slovenskega spomenika sprave? Veliko. Dr. Irena Šumi, sicer raziskovalka in predavateljica socialne antropologije na ljubljanski fakulteti za socialno delo, je pri preučevanju zgodovine slovenskih Judov raziskovala antisemitizem na Slovenskem ter s tem tudi kolaboracijo domobrancev in RKC z nacističnim režimom med drugo svetovno vojno. Raziskovalna pot jo je od tukaj – od vprašanja holokavsta in rasizmov – vodila tudi do fenomena slovenske sprave. Ta zanjo ni nič drugega kot zgodovinski revizionizem. Zamolčanje medvojnega antisemitizma. Zato je po njenem pot naprej napačna.

Prejšnji teden so štirje predsedniki odkrili spomenik v Ljubljani, ki naj bi nas nagovarjal k spravi in miru. Ste si ga ogledali? 

Sem.

Kakšna je bila vaša prva misel?

Več sem jih imela. Najprej mi je prišlo na misel, da tisti, ki je umestil ta komemorativni spomenik na Kongresni trg, poleg vhoda v garažo, nima pojma o krajinski arhitekturi. Posameznik mora ob takšnih spomenikih začutiti veličino zgodovinskih silnic, tako kot se recimo človek v Berlinu, v spomeniku holokavsta, počuti utesnjenega in klavstrofobnega. V slovenskem primeru pa bo tujim državnikom, ki bodo na tem mestu polagali vence, kvečjemu vroče zaradi sonca, pozimi pa bodo komunalne službe imele težave s kidanjem snega. Imam občutek, da smo spet pač nekaj zabetonirali, skorajda instinktivno nekaj pogradili in namenoma uničili javni prostor. Verjetno nisem edina, ki sem se poleg tega ob pogledu na spomenik spomnila na film 2001: Vesoljska odiseja. Kot veste, je v tistem znanem filmu režiserja Stanleyja Kubricka osrednjo vlogo igral skrivnostni monolit, ki ga postavijo neidentificirani Nezemljani. Poleg tega me moti tudi iz konteksta iztrgan verz oziroma zloraba pesmi Otona Župančiča, ki je bila izvirno posvečena padlim borcem NOB. Z drugimi besedami, menim, da je ta spomenik še en nesmiselni korak v procesu slovenske sprave.

Odkritju spomenika je poleg štirih predsednikov na povabilo predsednika države prisostvoval tudi ljubljanski nadškof. Koga mislite, da je tam predstavljal, žrtve ali storilce?

Ta uganka se vleče že od prve spravne slovesnosti v Kočevskem rogu. Predsednik republike je edini visok politik, ki je neposredno izvoljen, in na takih rečeh legitimno predstavlja vse ali večino slovenskih državljanov. Zakaj je tam ravno katoliški škof, pa ni bilo nikoli jasno, razen če gre razumeti, da zastopa medvojno domobransko stran.

Ta spomenik naj bi dobili zaradi kulturnega šoka ob odkritju Hude Jame. Ukvarjate se z zgodovinskim spominom in odnosom do najbolj tragičnih dogodkov iz preteklosti. Pomeni ta spomenik možnost, da se spominjamo ali razrešimo pretekle tragedije?

Po svetu v takšnih primerih žrtve puščajo tam, kjer so, kraje pa spomeniško uredijo. To je navadno praksa pri vseh razkritih množičnih grobiščih in množičnih moriščih. Slovenija pa je te žrtve prekopala in o tem, ekskluzivno zanje, sprejela še poseben zakon o pravici do groba in spomina. Kaj je torej pri teh žrtvah v vsej človeški zgodovini tragedij tako edinstvenega, da jih je bilo treba prekopati, sprejeti poseben zakon in simulirati normalno smrt, torej nov pokop? Kje pa je zakonska pravica do groba in spomina za vse žrtve koncentracijskih taborišč, Jude in Nejude, na primer? Prekršili smo tudi pieteto do ljudi, ki danes vse pogosteje umirajo sami, brez svojcev, in ki zakonske pravice do groba in spomina nimajo.

Odgovor je verjetno, ker sodi primer Hude Jame v kontekst slovenskega procesa sprave. Nedavno ste naredili študijo podobnih procesov po svetu. Če se ne motim, ste jih našteli okoli 30 od sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja naprej. Kaj je njihova glavna značilnost?

Značilnost večine spravnih procesov je, da se najprej jasno identificirajo krivci in se krivda prizna. Če nihče ni kriv ali če je krivda razpršena na obe prej sprti strani, sprava seveda ni mogoča, mogoč je samo prepir o tem, kdo je manj kriv in kdo je imel bolj prav. Relevanten primer sprave je Južna Afrika, kjer so sicer kot zločine upoštevali zgolj tista dejanja, ki so bila že v apartheidu označena kot zločinska, kljub temu da je bil režim apartheida jasno mednarodno spoznan za zločinskega na sebi. Mučitelji črnske večine so se javno kesali, izpovedovali so svoja rasistična dejanja in pregrehe zoper človečnost, za kar so dobili delno amnestijo, na drugi strani pa so pričale žrtve. Bistvo večine procesov, ki bi jim lahko rekli spravni, je, da se sliši tisti, ki je nosilec travme, da se torej sliši travma tistih, ki so trpeli.

V Sloveniji torej politiki niso dopustili, da bi ljudje sami izpovedali svoje travme, še pred tem so hoteli na silo in na hitro protokolirati zgodovinski spomin.

Hočete reči, da v primerjavi s tem v Sloveniji spravo vodijo politiki, ki se izpovedujejo, kriv pa ni nihče, ampak vsak po malem? 

V Sloveniji so politiki prehiteli ljudi in spomin na oba množična zločina, kolaboracijo in povojne zunajsodne poboje, protokolirali mimo nujnih, prejšnjih faz. Velike družbene tragedije so vedno stvar kolektivnega spomina, pa naj politiki kaj storijo ali ne. Prej ali slej si sicer politika takšne dogodke prisvoji in predpiše načine, kako se jih moramo spominjati, a sam proces navadno steče zaradi ljudi in z njimi. V ZDA so recimo po 11. septembru žrtvam napada in njihovim svojcem dopustili osrednjo vlogo. Država je za identifikacijo žrtev namenila ogromno sredstev, čemur so sledile izpovedi svojcev kot nosilcev travme. Lahko ste tudi videli reakcijo Newyorčanov, ki so v trenutku katarze po napadu podrli etnične in razredne meje. Šele potem so nastopili politiki, šele potem je prišla na vrsto uradna državna naracija, ki jo navadno v ZDA predstavijo kot opozicijo med absolutnim dobrim in absolutnim zlim. V naslednjem koraku se je politika, čeprav konservativna in republikanska, zelo potrudila, da je absolutno zlo ločila od islama in muslimanov, tako da so krivce, teroriste, identificirali kot strahopetne nasilneže, ki Američanom zavidajo svobodo. Ampak bistveno je, da je ta postopek soočanja stekel uvodoma iz ljudi in zaradi ljudi.

Kaj pa v Sloveniji?

Pri nas žrtve in njihovi potomci, nosilci travme, nikoli niso dobili besede, že leta 1990 so bili pri spominski slovesnosti v Kočevskem rogu nekakšna množica. S tistega dogodka se v živo spomnim transparenta enega od udeležencev, na katerem je pisalo, češ, tudi moj oče je umrl za Slovenijo. Nato pa sta pred temi statisti na nepojasnjen način nastopila predsednik republike Milan Kučan in ljubljanski nadškof. Kaj sta predstavljala? Žrtve in storilce? Dva zgodovinsko nasprotujoča si temeljna nazora v Sloveniji? Sta govorila v imenu vseh nas, v imenu žrtev ali v imenu storilcev? V Sloveniji torej politiki niso dopustili, da bi ljudje sami izpovedali svoje travme, še pred tem so hoteli na silo in na hitro protokolirati zgodovinski spomin.

Dokaz, kako zgrešena je ta sprava, pa je seveda, da je med taboroma, ki naj bi se spravila, pomembna razlika. Vi opozarjate na element antisemitizma, ki naj bi bil v središču domobranstva. Zakaj smo na to dejstvo pozabili?

Antisemitizem, ki je sredi 19. stoletja postal del političnih programov, je bil osrednja os domobranskega diskurza. Če berete govore »prezidenta« Rupnika, lahko hitro ugotovite, kakšno osrednjo pojasnjevalno in motivacijsko vlogo je antisemitizem imel v domobranstvu. O Judih so govorili hkrati kot o liberalnih kapitalistih, raznarodovalcih in nosilcih boljševiške zarote, ki zapeljuje naivne ljudi. Zakaj na levi strani, pri komunistih, ni bilo jasnega prepoznavanja antisemitizma pri domobrancih? Razlog je verjetno v tem, ker so tudi komunisti hitro obračunali z Judi, ko so prišli na oblast. V njih so videli etničnega in ideološkega tujca, torej hkrati Neslovenca in kapitalista. Po vojni so preživele Jude razglasili za osebe nemške etničnosti, zaradi česar so morali Judje dokazovati, da niso Nemci, tiste, ki so bili premožni ali lastniki industrijskih obratov, pa so obtožili kulturbundovstva, kolaboracije z nacisti in sovražnosti do proletariata, ter jih na vojaških sodiščih obsodili za veleizdajo. Kar pa se tiče povojnih pobojev, zgodovinar Keith Lowe in drugi so jasno pokazali, v čem je bila povojna zagata zmagovitih zavezniških sil: po vojni enostavno ni bilo dovolj sodišč, ki bi bila zmožna obravnavati vse osumljene. Tako je prišlo do bolj ali manj soglasne odločitve zaveznikov, da se dopustijo meseci in leta maščevanja. Ta so bila grozna. Dva milijona nemških žensk je bilo posiljenih. Na Češkem so po uličnih svetilkah obešali zajete nemške vojake, čisto mlade fante, in v trupla vrezovali kljukaste križe. V Evropi je v povojnih letih v rokah zavezniških sil pomrl vsaj še dober milijon vojnih ujetnikov. In seveda so se dogajali tudi zunajsodni poboji.

Vsa ta dejanja so vredna obsodbe, toda kakšne?

Pred vsako obsodbo mora priti pripravljenost na soočenje z resnico, z analizo, in z nosilci travme. Najprej je treba utišati ideološki govor o tem, kdo je imel prav in kdo ne, in se soočiti z resnico in posledicami. Tega v Sloveniji nikoli nismo storili. Novi spomenik bi imel neko funkcijo šele, ko bi vse to opravili, in še širše rečeno, če bi se po nekem čudežu globalno odločili, da vojn ne bo več, da množičnih pobojev in genocida ne bo več. Potem bi bilo res smiselno postaviti spomenik vsem žrtvam človeške blaznosti. Ampak nismo še tam. Daleč od tega.

Je pa dejstvo, da je neki akt ob takšnih primerih potreben. Ne samo Slovenija, celotna Srednja Evropa je polna množičnih grobišč, o katerih ljudje ne želijo govoriti. Avstrijski pisatelj Martin Pollack recimo opisuje primer vasi Rechnitz, kjer so marca leta 1945 pobili 200 madžarskih Judov. Prebivalce je očitno sram, a nihče se dogodka ne želi spominjati, zato grobišča vse do danes niso našli. Takšne situacije so očitno problem za še mnoge živeče.

Sama sem recimo dolga leta opravljala terensko delo v Kanalski dolini, na tromeji med Italijo, Avstrijo in Slovenijo, kjer so ljudje leta 1938 pod paktom Hitler-Mussolini množično optirali in se odselili v rajh. O tem se tam še vedno ne govori, se noče govoriti, čeprav so bile v glavnem izseljene vse slovenske vasi. A ljudje tedaj večinoma niso šli zato, ker bi bili nacisti, temveč zato, ker so Italijo tako neizmerno sovražili. Ta instinkt – bolj ko bomo tiho, prej bomo pozabili – pa je seveda napačen. Je pa tudi tipičen srednjeevropski fenomen. Nanj lahko naletite v Sloveniji, Avstriji, na Češkem, Slovaškem, pa seveda na Poljskem, v Ukrajini.

Zakaj je to tipičen srednjeevropski fenomen?

Nekako je to področje z vsemi našimi frustracijami, tragedijami in načini, s katerimi se z njimi soočamo, najbolj zaznamovala nekdanja Avstro-Ogrska. Ta del Evrope je zgodovinski in mentalitetni preplet, za katerega ni naključno, da je svetu dal Hitlerja, in navsezadnje tudi oba najslavnejša očeta neoliberalizma, Miltona Friedmana in Friedricha Hayeka. Vztrajni problem Slovenije je napačen, brezploden tip etničnega nacionalizma. To je tudi glavna težava naše sprave: namesto konkretnih žrtev in nosilcev travme sprava objokuje ideološko slovenstvo. Kdor skuša ta problem analizirati, ga predstaviti, ga razložiti, naleti ne le na sovraštvo, temveč tudi na obtožbe o protislovenstvu. Pred tedni je Noam Chomsky v nekem intervjuju to isto ugotovil za ZDA: če kritiziraš ameriško demokracijo in mednarodni supremacizem, nisi kritik, temveč si protiameriški. Menil je, da je to svetovni unikum. Pa ni. Srednja Evropa že zelo dolgo pozna tako alergijo na kritično mišljenje, če je še tako dobronamerno.

Odkriti spomenik predstavljata dva stebra, ki imata pod zemljo skupni temelj. Češ, vsi smo Slovenci in smo zato globoko povezani, četudi smo razcepljeni. Rasa je ista, razlike med posameznimi razredi in konflikti med njimi so nepomembni, ker smo vsi Slovenci. To je po vašem mnenju napačno sporočilo?

Da, to je jedro biologističnega etničnega nacionalizma. Dejanske napetosti v družbi so strukturne narave, ki pa jih želi krvna ideologija zastreti. V Sloveniji smo med drugo svetovno vojno imeli razredni konflikt. Zato so se neke religiozne strukture, ki jim je sledilo zlasti kmečko prebivalstvo, postavile na stran okupatorja kot odrešitelja, pri čemer so seveda ignorirali vsa že tedaj znana dejstva. Dejstvo je bilo, da je Hitler nastopil v trenutku, ko je postalo jasno, da je Nemčija v kolonialni tekmi z drugimi evropskimi kolonialnimi silami izgubila. Zaradi tega je zahtevala svoj življenjski prostor v Evropi. Hitler je sistematično napadal in s svojo doktrino dokončne rešitve judovskega vprašanja izvajal etnično čiščenje na mejah nemško govorečega prostora. Slovenija, Češka, Slovaška, Poljska so bile na teh mejah glavne žrtve. Tukaj živečim bi moralo biti jasno, da so bili na poti iztrebljenja. Več kot polovica nemških Judov je holokavst preživela, Judje v teh slovanskih deželah na robu nemškega prostora pa so bili žrtve v neprimerno višjih odstotkih, v Sloveniji skoraj 90, ker je bila ost holokavsta uperjena proti revnim kmečkim judovskim in slovanskim množicam na okupiranih področjih. Najbridkejša ironija pa je, da slovenski psevdobiološki nacionalizem dandanes Slovence definira tako, kot so jih nacisti. Ta rasistična neumnost o Slovencih, ki da so nekakšna krvna žlahta, je potem v ideologiji sprave nadgrajena še z moralko o odpuščanju. Nedavno sem slišala celo tole: »Nemcem in Italijanom smo odpustili, med seboj si pa ne bomo?« Ne razumem, kako to lahko komu pride na misel: odpuščanje je tukaj povsem nerelevantna kategorija. V drugi svetovni vojni in genocidu znotraj nje ni šlo za banalno zlo nekakšnih podivjanih fantalinov. Šlo je za tragedijo, v kateri dobri, navadni ljudje postanejo orodje in nosilci zla. Kdo lahko tako reč odpusti in komu? In kaj pomeni ta »med seboj«? Če ti nemški nacist ubije otroka, je to bolj ali manj grozno, kot če ti ga slovenski?

Zakaj pa smo vseeno vzeli ta tip sprave zares? Zakaj je to postala, kot vi pravite, ena od ideologij tranzicije, ki jo živimo in skozi njo interpretiramo politične konflikte?

Zato, ker nam je bila na krožniku servirana s pomočjo najstarejše tehnike vladanja, ki se ji reči deli in vladaj.

Torej mislite, da je edina oziroma glavna funkcija naše sprave, da ustvarja nove delitve?

Ustvarila je ozračje, v katerem je bila mogoča poosamosvojitvena neoliberalizacija države, ekonomije, sociale, in volilno telo razdelila tako rekoč po matematični sredini. V tem smislu je bila uspešna. Temelji na še enem prastarem triku. Ljudi je mogoče dovolj hitro prepričati, da je mogoče krivdo za nevšečnosti personalizirati: tako ne bodo videli odgovora na strukturno vprašanje, kaj je čemu vzrok, temveč bodo iskali osebe, ki so krive, da jim gre slabo. Na tako interpretacijo strukturnih okoliščin tako rekoč nihče ni imun, če pa ste vzgojeni v moralni univerzum, ki govori o krivdi, grehih, odpuščanju, potem pa ste tako rekoč pogojeni zanjo. Resnični problem tega interpretativnega vzorca pa je, da zamegljuje rešitve, še več, potiska jih onkraj horizonta možnega, hkrati pa vsako rešitev “udomači,” ukrivi in prilagodi slovenskemu srenjskemu, psevdobiološkemu nacionalizmu. Slovenska sprava je v celoti uvožena ideja, ki je bila specifično slovensko udomačena in prilagojena slovenskemu nacionalizmu. V tej klimi navidezne brezizhodnosti, neobstoja rešitev imate ljudi, ki pravijo, da se v tej generaciji, ali pa še v mnogih naslednjih, ne bo nič spremenilo, da morajo najprej starejše umreti. To je tipična personifikacija problema, ki vsako reševanje problemov odpravi kot nemogoče, čeprav se zdi, da govori o problematični strukturi, ne o posameznikih.

Najbridkejša ironija pa je, da slovenski psevdobiološki nacionalizem danes Slovence definira tako, kot so jih nacisti.

Pa kje v regiji ali na svetu vidite ta tip sprave, kot ga imamo v Sloveniji? Namreč, mnogi pri nas mislijo, da smo s tem zelo napredni. Lahko se spomnimo predsednika države Boruta Pahorja, ki je predlagal, da bi slovensko spravo izvažali, jo naredili za model reševanja problemov po Balkanu. V tem smislu je pred časom predlagal spravo v Bosni zaradi tragedije v Srebrenici.

V Stari Gradiški, v Srbiji, recimo pravkar pripravljajo postavitev spomenika, ki je zelo podoben temu našemu. In sicer bo to spomenik trpljenju srbskega ljudstva v 20. stoletju.

Vidim, da to ni korak naprej.

Seveda ni. Kot žrtev je ovekovečeno biologistično pojmovano srbstvo, tako kot je v našem novem spomeniku ovekovečeno biologistično pojmovano slovenstvo. Še enkrat: ujeti smo v začaran krog napačne zavesti o nacionalni kolektiviteti, o tem, kako nastane, kaj jo vzdržuje, kaj jo uzurpira. Naše travme, naša ideologija in načini samoopredeljevanja so podobni tistim pri ljudstvih, ki so se osvobodila izpod kolonializma. Tako se tudi obnašamo.

Ali ne pravimo, da je bila Avstro-Ogrska ječa narodov?

Avstro-Ogrska ni bila ječa narodov, temveč zacementirana kamra socialnih slojev, ki ni hotela opustiti svoje fevdalne strukture moči, slovensko govoreči ljudje pa so bili v njej na socialnem dnu. Bili so kmetje oziroma eden od kmečkih razredov, ki jim je uspelo s pomočjo redkih izobražencev doseči vizijo o avtonomiji, o nekakšni politični emancipaciji, na podlagi nemškega nacionalističnega vzorca. Krvni, rasistični nacionalizem tega nemškega tipa je še vedno z nami, večina ljudi, ki se ima za Slovence, nekako naravno meni, da se slovenstvo deduje v »krvi«. Variante iste predstave najdete povsod v postkolonialnem svetu.

Namen je bil dober, tisti nacionalizem je dejansko prinesel nekakšno osvoboditev.

To je res najmanj zato, ker je izvršena zgodovina pač neprizivna. Problem pa je, da na vsak nov izziv, ekonomski, politični, demografski, refleksno obnovimo pogled skozi prizmo iz sredine 19. stoletja. Ostali smo zataknjeni v času. Srenjsko smo se zaprli, ksenofobija dosega nepopisne razsežnosti. Ne pozabite, da imamo tudi zakon o Slovencih zunaj Slovenije, po katerem morajo prosilci za poseben status Slovenca brez slovenskega državljanstva formalno dokazovati svoje krvno poreklo, torej »slovensko poreklo«. S postkolonijo imamo skupno tudi to, da politična in ekonomska elita nikoli nista deležni nedvomljive avtoritete, ker pač izvirata iz nas, iz razredno in slojno izenačene »srenje«. Posledica med drugim je, da lahko na državnozborskih volitvah uspejo stranke, ki so jih ustanovili 14 dni pred volitvami, ker so pač dojete kot nekakšna obetavna prijateljska druščina, ki morda pa ne bo tako neskrupulozna kot prejšnja.

Ves ta moralistični diskurz sprave namreč pozablja, marginalizira in izriva živeče. In to je najokrutnejše pri vsej stvari.

Francoski predsednik Emmanuel Macron je recimo prejšnji teden opomnil na odgovornost Francije v aretacijah in deportacijah Judov. Bi za začetek morala tudi slovenska RKC, ki je tedaj imela oblast, priznati svoje napake?

Macron je v primeru, ki ga navajate, odgovarjal domačim desničarjem, ki so hoteli francoski medvojni antisemitizem prevaliti na Nemce. Pred časom je morala Angela Merkel podobno opozoriti, da je nacistični genocid nemška odgovornost, ko so se pojavile spekulacije, naj bi bili tedaj odločilno vmešani palestinski muslimanski vodje, konkretno jeruzalemski mufti. Leta 1998 se je Vatikan javno opravičil Judom za stoletja preganjanja. Slovenska katoliška cerkev glede svoje aktivne udeležbe v domobranstvu še nič ni povedala, vtis pa je tudi, da se s sedanjim papežem, ki ima presenetljivo premočrtna stališča, naj rečem, vsaj v nekaterih rečeh, ne strinja. Nasprotno, zabrisuje se meja med državo in religijami, kar je bilo vidno tudi ob odkritju spomenika na Kongresnem trgu. Vendar je to precej globaliziran trend v t. i. novem nacionalizmu, ki ga zaznamujeta trumpizem v ZDA in brexit v Evropski uniji: cerkve se v razmerah nezajezenega neoliberalizma trudijo za svoj delež privatizacijskega kolača zlasti v sociali, na področju šolstva, zdravstva in še kje.

Kakšen je torej pravi način soočanja s travmami iz preteklosti?

Slišala sem tezo, da so se ljudje že takoj po vojni spravili na terenu. Češ, saj so se med seboj poročali, in podobno. Ampak erotična in maritalna razmerja med ljudmi, kakor tudi izmenjava personala prek etničnih meja, če rečem s slovito formulacijo Fredrika Bartha, seveda v ničemer ne vplivajo na ideološki boj med skupinama, ta pa nujno temelji v predstavah, ki so same po sebi izmišljotina in mitologija: slovenske, domobranske in partizanske krvi preprosto ni, ne obstaja v naravi in je ni mogoče dokazovati na noben racionalen način. Bistveno vprašanje zame je, zakaj imamo tak uničujoč tip nacionalizma, tako obupno zastarel, tako ksenofoben in srenjski, in zakaj ga ne moremo z nobeno racionalno potezo razgraditi na civilni, državljanski ravni. Vprašanje je, kako spodbuditi državljanski nacionalizem namesto krvno-mitološkega. Velikokrat se sliši, da se mladih ta medvojni razkol na tleh današnje Slovenije ne tiče več. Meni se to zdi pometanje problema pod preprogo: tudi moji generaciji, ko smo bili stari 20, 30 let, se ni zdel relevanten. Če ne bomo privolili v to, da se soočimo z resnico, bo vsaka prihodnja generacija dočakala enak problem in razkol.

Pieteta do mrtvih je lepa stvar, toda sočutje, pripravljenost poslušati in razumeti, iskati resnico in se z njo sprijazniti brez moraliziranja so potrebni tistim, ki še živijo.

Kako se lotiti rešitve?

Morda je treba za začetek privoliti v pravilo, da analiza ni veleizdaja, ni protislovenska in ni nemoralna. Da tistih, ki se ne strinjajo s spravo in so kritični do ideologije krvi, pomot, fig v žepu, zmotnih revolucij in nato nerelevantnega odpuščanja ter ki raje govorijo o razrednosti in zgodovinski tragediji, ki presega nazore o dobrih in slabih fantih, ni treba izobčiti, ampak za začetek pustiti govoriti. Enako velja za vse nosilce travme. Ves ta moralistični diskurz sprave namreč pozablja, marginalizira in izriva živeče. In to je najokrutnejše pri vsej stvari. Pieteta do mrtvih je lepa stvar, toda sočutje, pripravljenost poslušati in razumeti, iskati resnico in se z njo sprijazniti brez moraliziranja so potrebni tistim, ki še živijo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.