MLADINA Trgovina

Staš Zgonik  |  foto: Borut Krajnc

13. 10. 2017  |  Mladina 41  |  Družba  |  Intervju

Iztok Kordiš, direktor Waldorfske šole Ljubljana, podpredsednik Evropskega sveta waldorfskih šol

»Indoktrinaciji se izogibamo na vseh ravneh.«

Pravite, da nimate podatkov o tem, koliko otrok v vaših vrtcih in šolah je cepljenih.

Seveda ne. Kar se mene tiče, je objavljanje takšnih podatkov sporno. Vprašljivo je tudi, zakaj se pri tem posebej omenja samo naša šola.

Tudi v drugih državah waldorfske šole redno omenjajo kot ustanove, v katerih je večja koncentracija necepljenih otrok. Pogosto so prizorišča izbruhov nalezljivih bolezni. Gre za vprašanje javnega zdravja.

Pri nas podatkov o tem ne zbiramo in tega tudi nismo dolžni početi. V šolstvu je res veliko zakonov, a ne poznam nobenega zakonskega določila, ki bi šoli to nalagalo. Ob vstopu v vrtec starši prinesejo potrdilo, da otrok nima zdravstvenih kontraindikacij in je primeren za obiskovanje vrtca, nekateri pediatri še pripišejo, ali je otrok cepljen ali ne. Pri vpisu v šolo ta potrdila niso potrebna.

Šola pa je vključena v sistem rednih sistematskih pregledov za učence osnovne šole in dijake.

Predpostaviva, da se kateri od vaših učencev okuži s katero od nalezljivih bolezni, proti katerim se ščitimo s cepljenjem. Bolezen bi se hitro razširila po šoli.

Za zdaj se to ni zgodilo. Vsi naši otroci gredo v prvem, tretjem, šestem in osmem razredu ter prvem in tretjem letniku srednje šole na sistematske preglede. Ne razumem, v čem je težava. V osebna prepričanja staršev pa se ne vmešavamo.

Torej vas ne skrbi za zdravje vaših učencev, če bi izbruhnila večja epidemija?

Ne. Tudi ne verjamem, da je odstotek necepljenih otrok tako visok, da bi bil izbruh mogoč. Nisem strokovnjak, lahko se motim, a ob tej razpravi dobim asociacijo na pretiravanje v zvezi s ptičjo gripo, ki se je na koncu izkazala za reklamno akcijo farmacevtske industrije.

Težko bi rekli, da grožnja ni resnična. Najbolj se zmanjšuje precepljenost proti ošpicam, v Ljubljani je že nižja od 90 odstotkov, hkrati imajo v Italiji in Romuniji epidemijo z več tisoč primeri okužb, več deset ljudi je umrlo.

Ne vem, zakaj bi se šola morala več ukvarjati s tem, saj, kakor sem že povedal, naši učenci in dijaki redno hodijo na sistematske preglede. Več kot toliko ne moremo storiti. Staršev tudi ne prepričujemo, ali naj bodo vegani, vegetarijanci ali mesojedci.

Imate na šoli nesorazmerno veliko vegetarijancev?

Ne verjamem. Mislim, da je približno tretjina vegetarijancev. Mesojedci so še vedno v večini.

Ali na šoli promovirate antropozofsko medicino, ki cepljenja sicer izrecno ne odsvetuje, a nalezljive bolezni obravnava kot sredstvo odraščanja?

Imamo zelo različna predavanja. Udeležba na njih je prostovoljna. Predavajo različni predavatelji, predvsem se osredotočajo na otrokovo rast in razvoj. Odpiramo širše poglede. Ne delamo reklame za antropozofsko medicino, pridejo pa k nam občasno predavat tudi antropozofski zdravniki. Iz tujine, pri nas za zdaj tako ali tako še nimamo nobenega. Indoktrinaciji pa se izogibamo na vseh ravneh.

Se vaši učitelji udeležujejo strokovnih srečanj in izobraževanj skupaj z učitelji iz javnih šol?

Nekateri se jih udeležujejo. Ni pa to predpisano, zato se vsak učitelj odloči sam. Sam se redno udeležujem srečanj ravnateljev.

»Ne verjamem, da je odstotek necepljenih med našimi otroci tako visok, da bi bil mogoč izbruh katere od nalezljivih bolezni. Lahko se motim, a ob tej razpravi dobim asociacijo na pretiravanje v zvezi s ptičjo gripo.«

Profesor pedagogike dr. Robi Kroflič, ki je kritičen do waldorfske pedagogike, vam je pred časom očital, da ne dovoljujete hospitacij pri svojih šolskih urah. Ali to še vedno drži?

To je mogoče držalo samo v prvih letih delovanja šole. Sedaj imamo redne hospitacije, tudi s filozofske fakultete, pedagoške fakultete, k nam hodijo iz javnih šol. Ne vem, zakaj se je gospodu Krofliču waldorfska pedagogika tako zamerila. Osebno sem ga povabil, naj pride pogledat, kaj počnemo, pa se ni odzval. Na nekem srečanju sem poslušal njegovo predavanje in večino stvari, o katerih je govoril, pri nas delamo.

Kako se odločate o sprejetju otrok v šolo? Zanimanja je več od prostih mest. Kako naredite izbor?

Pred sprejemom otroka je obvezen intervju s starši in učencem. Predvsem se želimo prepričati, ali se vsi strinjajo z našim načinom dela. Če so v družini glede tega razdeljeni, jim svetujemo, naj se raje ne odločijo za nas. Zelo pomembno je, da učenci nimajo opravka z nasprotovanjem v družini. Pred vpisom vsako leto izpeljemo pet predavanj za šolske novince in na teh predavanjih podrobno predstavimo svojo pedagogiko in odgovarjamo na vprašanja, da razčistimo kakršnekoli nejasnosti.

Kljub temu je verjetno kandidatov za sprejem še vedno preveč. Kaj je naslednja stopnja selekcije?

Prednost pri vpisu imajo tisti, ki imajo pri nas že brate ali sestre ali so obiskovali waldorfski vrtec. Dogaja se nam, da že samo na podlagi tega merila skoraj zapolnimo vsa vpisna mesta.

Postajate zaključena družinska ustanova?

Seveda ne, je pa jasno, da nekdo s petimi otroki ne bo k nam vpisal le treh. To se nam zdi tudi prav. Neradi vzamemo samo enega otroka, če jih je v družini več. Zgodi se, da hočejo starši otroka prepisati k nam, češ da ima v javni šoli težave, drugega otroka pa želijo pustiti v javni šoli, ker težav nima. Ampak mi nismo šola za otroke s posebnimi potrebami. Od staršev pričakujemo, da nas prepoznajo kot šolo, primerno za vse profile otrok. Prizadevamo si za različnost. Veliko besede pri sprejetju otroka ima tudi njegov bodoči razrednik, ta sam presodi, kako se otrok vklaplja v njegov razred, ali bo omogočeno ustrezno delo. Veliko zanimanje za našo šolo je seveda sladek problem. Je pa res, da je tega že skoraj preveč, saj lahko ponudimo le dve paralelki. Nazadnje smo lahko vpisali samo osem otrok, ki pri nas še niso imeli bratov ali sester ali obiskovali našega vrtca.

Kje dobite učiteljski kader?

Sami izvajamo triletno izobraževanje za učitelje. Od kandidatov zahtevamo fakultetno izobrazbo, vendar ni nikakršnih omejitev glede izobrazbene smeri. Lahko je strojnik, politolog ali pa zdravnik, če le čuti poslanstvo učitelja.

Je kateri od gojencev waldorfske šole postal učitelj?

Tudi. V vrtcu so tri vzgojiteljice, v šoli jih je prav tako nekaj.

Zbirate podatke o številu izpisov iz vaše šole?

Seveda, o številu izpisov in vpisov. Kot rad rečem, zdrav pretok mora biti. Zadnje čase imamo med letom bistveno večji pritok kot odtok. Večina izpisov je zaradi selitev.

Na mariborski waldorfski šoli naj bi se bila pred leti izpisala kar četrtina otrok.

V Mariboru so se odločili za svojo pot. Je pa res, da dogajanje na neki šoli, s katero nas druži ime, vpliva na sliko o vseh takšnih šolah.

Kako se vaši gojenci znajdejo, potem ko zapustijo ustanovo?

Čisto v redu. Seveda najdeš takšne in drugačne, od takih, ki se iščejo, do najuspešnejših študentov v letnikih fakultet. Odvisno je tudi, kako definiramo uspeh. Če je uspeh zadovoljstvo v življenju in doseganje tistega, kar si sam želiš, je eno, če pa postavljaš neka zunanja objektivna merila, nekaj drugega. K nam so hodili številni danes uspešni glasbeniki, oblikovalci, pravniki, ekonomisti, arhitekti … Seveda smo veseli tudi, ko srečamo nekdanjega učenca, ki je med šolanjem imel precej težav in sedaj zadovoljno opravlja svoj poklic. Imamo pa skoraj vsako leto zlatega maturanta. Zadnji dve leti smo bili na maturi stoodstotni.

Neuradno je slišati pripombe, da vaši učenci na eksternih preverjanjih znanja dosegajo podpovprečne rezultate.

Dokler smo imeli eksterce, ki so nekaj pomenili in so bili pomembni pri vpisu v srednjo šolo, so bili naši rezultati nad slovenskim povprečjem. Kaj je danes nacionalno preverjanje znanja? Namenjeno je pridobitvi povratne informacije za učitelja, da lahko ustrezno ovrednoti svoje delo in prilagaja metode. Niso pomembne samo številke, pomembna je tudi krivulja razreda. Se je učitelj preveč posvetil najboljšim in zanemaril slabe? To je glavni namen današnjega preverjanja, ne pa razvrščanje šol in učiteljev po lestvicah uspešnosti. Imeli smo absurden primer razreda, v katerem so imeli najboljše rezultate na nacionalnem preverjanju znanja otroci s posebnimi potrebami. Vsi drugi so namreč ugotovili, da se jim ni treba truditi, ker rezultati nič ne štejejo. In so oddali prazne liste. Na podlagi tega res ne moremo razvrščati šol. Upam pa si trditi, da na naši šoli učenci poleg dobrega znanja dobijo še marsikaj drugega.

»Imeli smo absurden primer razreda, v katerem so imeli najboljše rezultate na nacionalnem preverjanju znanja otroci s posebnimi potrebami. Vsi drugi so namreč ugotovili, da se jim ni treba truditi.«

Torej trdite, da je raven njihovega znanja primerljiva s tistim, pridobljenim v javnih šolah?

Absolutno. Na koncu gimnazije pa je tako ali tako državna matura.

Na lestvici srednjih šol, ki jo je objavila mariborska fakulteta Alma Mater, je po rezultatih na maturi vaša šola na predzadnjem mestu, kar gotovo ni zavidanja vredno. Kako to komentirate?

Kot sem že povedal, zadnji dve leti smo imeli na maturi stoodstotni uspeh.

Leta 2013 pa je bila glede na podatke, ki jih je objavil Dnevnik, na maturi uspešna le polovica vaših dijakov.

Takrat smo bili res slabi. In tudi vemo, zakaj. Preveč smo poudarjali druge aktivnosti. Vsi dijaki četrtega letnika morajo pripraviti zaključni projekt. Vsi so vključeni v nastajanje razredne gledališke predstave. In v tisti generaciji smo se maturi res premalo posvečali. Dijaki so premalo ozavestili, da je treba tudi v maturo vložiti nekaj energije. A to nas je streznilo. Preveč smo se razpustili. Maturo smo vzeli resno. Zadnji dve leti so rezultati že vidni.

Na vaši gimnaziji imajo dijaki na voljo še peto leto za pripravo na maturo. Zakaj?

Drugače od drugih gimnazij mi zadnjih dveh letnikov ne posvetimo pripravi na maturo. Izpeljati želimo svoj program, ki je celo obširnejši. Vključuje denimo socialni praktikum, geodetska merjenja, kmetijski praktikum pa šole v naravi, ekskurzije … Tega je veliko in želimo izpeljati celoten zastavljeni program. Kdor je kdaj videl predstavitev katerega od zaključnih projektov dijakov naše gimnazije, se je lahko prepričal, da bi pri nekaterih opravljeno delo praktično zadostovalo že za diplomo. Glede na velik osip v prvih letnikih fakultet se nam je poleg tega zdelo pametno ponuditi dijakom možnost dodatnega leta za razmislek o nadaljnji usmeritvi. Sicer pa ni nujno, da dijaki izkoristijo to dodatno leto. Odločijo se sami.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.