MLADINA Trgovina

Velika licitacija

Amazon išče mesto, ki hoče postati Amazon

Jeff  Bezos, vladar Amazona

Jeff Bezos, vladar Amazona
© Profimedia

Lasvegaški magnat Michael Oliver je leta 1968 sklenil, da bo ustanovil svojo državo. Na živce mu je šlo tako to, da je moral plačevati davke, kot to, da se je moral držati zakonov, pravil in regulacij. Hotel je svobodo. Objavil je celo Novo ustavo za novo državo, v kateri je pojasnil, kako ustanoviš državo, v kateri ti ni treba plačevati davkov, v kateri ti ne more nihče nabijati regulacij in v kateri ti ni treba financirati socialne države. Čista svoboda! Raj! Utopija!

Zbral je dva tisoč vlagateljev, menda tudi 100 milijonov dolarjev, in začel iskati državo, ki bi mu prodala kak otoček, na katerem bi lahko ustanovil svojo libertarno državo, a se je, pravi Harry Blutstein (History News Network), hitro izkazalo, da iz tega ne bo nič – države, ki bi se hotela ločiti od svojih otočkov, magari enega samega, ni bilo na spregled. Zato je sklenil, da si bo prisvojil kak nikogaršnji otoček. V Tihem oceanu jih je bilo tedaj kar nekaj.

In res, leta 1971 si je prisvojil nikogaršnji Minervin greben (Minerva Reef), ki leži okrog 500 kilometrov jugovzhodno od Tonge. Iz Avstralije in s Fidžija je navlekel pesek, da je ustvaril dva mini otočka, zgradil kamniti stolpič, zapičil zastavo in v družbi peščice rojakov razglasil suverenost Republike Minerve, nove države, ki naj bi kmalu štela 30 tisoč prebivalcev. Naslednje leto je za predsednika določil Morrisa C. »Buda« Davisa, nekdanjega inženirja, ki je Republiko Minervo, to libertarno utopijo, vodil kar iz dnevne sobe v neki kalifornijski vukojebini, obenem pa čakal, da jo kdo prizna. Vsaj kak sultanat.

Zdaj je kakopak drugače. Časi so se spremenili. Neoliberalizem je dobil vojno za ljudska srca, tako da je zdaj, po veliki krizi, »brez alternative«. Neoliberalcem je zrasel greben. Da bi živeli v popolni svobodi, brez davkov in regulacij, se jim ni treba več plaziti

po nikogaršnjih otočkih, umetnih otočkih in plavajočih otočkih (magnat Peter Thiel je leta 2008 napovedal celo ustanovitev plavajočega mesta), pa tudi po kitajskih posebnih ekonomskih conah in donavskem blatu med Srbijo in Hrvaško, ki ga je češki libertarec Vít Jedlička pred nekaj leti razglasil za Free Republic of Liberland, ne, saj si lahko povsem mirno in brez ene izstreljene krogle prisvojijo zahodne države in mesta.

Začela se je prihodnost, ki so jo slikale distopije.

Magično mesto

Sedmega septembra smo na lepem zagledali najčistejšo sliko prihodnosti. Amazon je skočil iz svoje škatle in napovedal, da bo drugi sedež (»HQ2«), ki ga načrtuje, preselil v tisto ameriško mesto, ki mu bo ponudilo najboljše delovne razmere. V gradnjo tega svojega drugega sedeža – svoje druge centrale, svojega drugega generalštaba, svojega drugega doma, orjaškega campusa – bi vložil pet milijard dolarjev, v njem pa bi zaposlil 50 tisoč ljudi. Ameriška mesta – predvsem tista, ki skupaj z zaledjem štejejo vsaj milijon prebivalcev in ki niso daleč od mednarodnih letališč – je pozval, naj pošljejo ponudbe. Naj licitirajo. Naj se obnašajo dampinško. Naj se tepejo. Naj znižajo standarde. Naj se ponižujejo. Naj se požrejo med sabo.

To je nekaj novega. Korporacije so resda vedno iskale »prijazna poslovna okolja«, dežele ali pa cone s cenejšo delovno silo, nizkimi davki, šibkimi regulacijami, še šibkejšimi sindikati ipd., toda tega, da bi mesta pozivale k licitiranju (v slogu: kdor nam da več, zmaga!), niso počele. Amazon, ki je natečaj končal 19. oktobra in ki bo zmagovalca razglasil prihodnje leto, je k licitiranju pozval vsa mesta, pozval jih je k licitiranju na odprti sceni, samo licitiranje pa je prelevil v neke vrste resničnostni šov – in to v duhu Vajenca (»The Ultimate Job Interview«), v katerem je Donald Trump odpuščal kandidate, dokler ni na koncu sezone ostal en sam, veliki zmagovalec.

Sedmega septembra smo na lepem zagledali najčistejšo sliko prihodnosti. Amazon je napovedal, da bo svoj drugi sedež preselil v tisto ameriško mesto, ki mu bo ponudilo najboljše delovne razmere.

Ameriko je v zadnjih tednih zajela prava licitacijska vročica. Mesta so začela sestavljati in pošiljati atraktivne, agresivne, kompetitivne ponudbe. V tekmo – licitacijo za Amazonov HQ2 – se je vključilo več kot 150 mest. Nekatera so hvalila svoje kadre, druga svojo kakovost življenja, tretja svoja zemljišča, četrta svoje davčne spodbude. Pa transportne povezave, močno lokalno ekonomijo, napredno kulturo, živ smisel za regionalno sodelovanje in prijazno poslovno okolje. Baltimore (Maryland) se je ponujal kot mesto, ki leži med New Yorkom in Washingtonom, San Antonio (Teksas) kot voditelj 21. stoletja, Irvine (Kalifornija) kot raj ob Pacifiku, Louisville (Kentucky) kot kralj logistike, Miami (Florida) kot distribucijski center št. 1, Philadelphia (Pensilvanija) kot transportno žarišče, Nashville (Tennessee) kot hit milenijcev, Gary (Indiana), ki ima le še 80 tisoč prebivalcev, 100 tisoč manj kot nekoč, je v New York Timesu objavil celostranski oglas, Little Rock (Arkansas) je oglas objavil v Washington Postu, katerega lastnik je Jeff Bezos, lastnik Amazona, Knoxville (Tennessee) je sprožil pravo spletno ofenzivo, St. Louis (Misuri) se je obesil na Twitter, nekatera mesta so kandidaturo vlagala skupaj (Cincinnati in Dayton, Bridgeport in New Haven, Hartford in Stamford, Buffalo in Rochester, Indianapolis in Fishers, Tampa in St. Petersburg), kandidatura Detroita – #AmazonDetroit – je združila nogometna trenerja, Marka Dantonia (Spartan) in Jima Harbaugha (Wolverines), ki sicer ne govorita, ponudbo Chicaga (Illinois) je zapakiral 600-članski komite, Jeffu Bezosu pa je osebno pismo poslal celo kanadski premier Justin Trudeau: »Nikjer ni bolje poslovati kot v Kanadi.«

Ameriška mesta so delala vse, res vse, da bi pritegnila Amazonovo pozornost. Mesto Charlotte (Severna Karolina) je ponudbo v Seattle, na Amazonov naslov, poslalo v lični leseni škatli (v kateri je bilo tudi osebno pismo, ki ga je Jeffu Bezosu napisal nekdanji košarkarski as Michael Jordan, in v kateri je bilo vse – od papirja do fotk in same škatle – »Made in Charlotte«), ponudilo pa je nič manj kot 20 spektakularnih lokacij. A to ni bilo še nič.

V središču Birminghama (Alabama) so postavili orjaške replike Amazonovih škatel. Akcijo je intoniral slogan: »Pripeljite A v B!« Župan pa je prebivalce pozval, naj Amazonu na družabnih omrežjih pojasnijo, zakaj Birmingham kličejo »Magično mesto«. A tudi to ni bilo še nič.

Tucson (Arizona) je v Seattle, Amazonov štab, poslal orjaški, sedemmetrski kaktus (saguaro) s pripisom: »Amazon lahko raste v Arizoni.« Če lahko raste kaktus, potem lahko raste tudi Amazon. Toda ta je pošiljko zavrnil, češ da »žal ne sprejema daril«. Nehajte – očitno le noče, da ga primerjajo s kaktusom, z rečjo, ki bode. Ne, tudi to ni bilo še nič.

Sly James, župan Kansas Cityja (Misuri), je nabavil tisoč Amazonovih produktov, potem pa vsakega barvito ocenil – in vsakemu dal pet zvezdic. Prebivalce Kansas Cityja je obenem pozval, naj tudi sami množično ocenjujejo Amazonove produkte in Amazon zasujejo s petimi zvezdicami. Jasno, s petimi zvezdicami pa naj zasujejo tudi Kansas City. Da ga Amazon ne bo zamešal s Tucsonom, Birminghamom ali Pittsburghom (Pensilvanija), v katerem je neka restavracija vsem Amazonovim uslužbencem obljubila brezplačne sendviče. Tudi to ni bilo še nič.

Mesta so se začela pretepati. Milwaukee je Amazon pozval, naj izbere Milwaukee, ne pa Chicaga. Zvezna država New Hampshire pa je Amazon pozivala, naj nikar ne izbere Bostona.

V tekmo so se vključila tudi kanadska mesta. Prebivalce Ottawe so pozvali, naj v premoru velikega hokejskega derbija – Vancouver Canucks vs. Ottawa Senators – bučno navijajo za Amazon (»Naredite hrup!«), Calgary, ki ga je neki statistik razglasil za kanadskega favorita št. 1, pa je svoje prebivalce in svetovne umetnike pozval, naj Seattle popišejo z grafiti, ki ne bodo puščali dvoma, da sta si Calgary in Seattle usojena. Eden izmed grafitov se je glasil: »Hej, Amazon. Calgary bi zaradi tebe preimenovali. Calmazon? Amagary? Prisrčne pozdrave, Calgary.« A tudi to ni bilo še nič.

Mestece Stonecrest (Georgia), ki leži zraven Atlante (tako rekoč predmestje Atlante), pa je dejansko obljubilo, da se bo preimenovalo v Amazon, če Amazon tja preseli svoj HQ2. Kar je seveda tako, kot da bi se Hoče preimenovale v Magno Steyr – in za dosmrtnega župana razglasile direktorja Magne Steyr. Stonecrest to obljublja Bezosu, če bo Amazonov drugi sedež pripeljal v Stonecrest – razglasili ga bodo za dosmrtnega župana Stonecresta, no, Amazona.

Spektakel samoponiževanja

Kar nas pripelje do behemotskega New Yorka, v katerem so najslavnejše nebotičnike, recimo Empire State Building, One World Trade, Bloomberg Tower, 1 Bryant Park in Pier 17, osvetlili z oranžno barvo – barvo Amazonovega logotipa. Nekatere le za 15 minut, druge za več ur, oranžno pa so prevzeli tudi sloviti billboardi in plazme na Times Squaru ter vse Wi-Fi postaje. Ne, to ni bila vaja za noč čarovnic, ki se je približevala.

New York se je prelevil v Amazon, toda mestne oblasti, ki so to akcijo imenovale »Amazon Orange«, so hotele reči, da je New York že itak Amazon, saj so v svoji »ponudbi« poudarjale, da je New York »globalna metropola trgovine, kulture in inovativnosti«, da ni v nobenem ameriškem mestu več korporacij z lestvice 500 največjih korporacij, ki jo objavlja revija Fortune, in da ni nikjer delovne sile, ki bi govorila 200 jezikov. Župan Bill de Blasio je dal jasno vedeti, da za to »ponudbo« stoji ves New York, zato je Newyorčane pozval, naj delijo posnetke oranžnega New Yorka, jasno, s hashtagom #HQ2NYC.

Nič, New York – prevelik, da bi le statiral – je moral nekaj ukreniti. Bonitetna agencija Moody’s, ki je objavila seznam glavnih favoritov za Amazonov HQ2, ga je namreč uvrstila šele na šesto mesto. Na prvem mestu se je svetil teksaški Austin (sledili so Atlanta, Philadelphia, Rochester in Pittsburgh). Tudi številni mediji so objavljali sezname največjih favoritov (Forbes, CNBC, CNN, GeekWire, Recode, New York Times itd.), na katerih pa so poleg Austina prednjačili Boston, Pittsburgh, Toronto, Atlanta, Philadelphia in Denver, ki so zelo jasno poudarili, kaj ponujajo: vrhunsko poslovno okolje, vrhunske univerze, vrhunske kadre, vrhunske transportne povezave in kakovostno življenje. Jasno, Amazon išče natanko to.

Ali bolje rečeno: Amazon – ultimativni neoliberalec – išče mesto, ki je že samo naredilo vse, mesto, ki je vse, od vrhunskih univerz do vrhunskih kadrov in od vrhunskih transportnih povezav do kakovostnega življenja, ustvarilo samo, na lastne stroške, brez Amazona.

Amazon išče neoliberalna nebesa, neoliberalno utopijo, kar pomeni, da bo le izkoristil in privatiziral to, kar je ustvarilo mesto. Hoče tja, kjer so vse že naredili in plačali drugi. Za univerze mu ni treba skrbeti, ker so jih že ustvarili in plačali drugi. Za vrhunske kadre mu ni treba skrbeti, ker so jih že ustvarili in plačali drugi. Za transportne povezave – od cest do letališč – mu ni treba skrbeti, ker so jih že ustvarili in plačali drugi. Za infrastrukturo mu ni treba skrbeti, ker so jo že ustvarili in plačali drugi. Celo za kakovost življenja mu ni treba skrbeti – ja, tudi kakovost življenja so že ustvarili in plačali drugi.

Da korporacija, ki je polna denarja, terja blazne davčne olajšave, je sicer noro, a nič novega – to korporacije stalno počnejo. Spomnite se le Irske, ki noče Applovih davkov.

In to je noro: mesto ustvari univerze, ceste, letališča, kakovostno življenje in živahno, dinamično, inovativno gospodarstvo, toda le zato, da bi bilo vredno Amazona – da bi si ga zaslužilo. Kot da je vse, kar je počelo, že od začetka počelo le zato, da bi lahko nekoč prišel Amazon. Amazon išče mesto, ki bi se mu predalo. Kot da so ustvarili idealno mesto, zdaj pa ne vedo, kaj bi počeli z njim. Amazon to ve. Zato so se obrnili nanj.

Nedolžna, ljubezniva, zaupljiva retorika, s katero skušajo v Austin, Boston, Pittsburgh, Toronto ali Atlanto pripeljati Amazon, zelo spominja na nedolžno, ljubeznivo, zaupljivo retoriko dobro znanih Disneyjevih stripov, ki jih pilotira Jaka Racman in ki sta jih že davno »prebrala« in razkrinkala Ariel Dorfman in Armand Mattelart, avtorja knjige Kako brati Jaka Racmana. Ko se Disneyjevi junaki odpravijo na pustolovščine v tretji svet, recimo v Azteško zemljo, Inco-Blinco ali pa Nemiristan, vedno naletijo na »divjake« in »predljudi«, ki so tako iskreni, nerazumni, lahkoverni, nerazviti, plemeniti, nedolžni in otročji, da jim kar sami dajejo bogastvo svoje dežele. Zlato, diamante, surovine, skrite zaklade. Tono zlata zamenjajo za zapestno uro in podobne tehnološke drobnarije, vrata iz nerjavečega jekla za vrata iz čistega zlata, dragulje za milne mehurčke. Tretji svet je tako otročji, da zlata in drugih svojih bogastev ne potrebuje. »Imamo dragulje, vendar za nas niso uporabni. Ne spravijo te v smeh kot čarobni mehurčki,« pravijo ti prijazni, dobrodušni, simpatični »divjaki«.

In ne le da je način, kako Disneyjevi junaki v tretjem svetu pridejo do bogastva, vedno prikazan kot čarovnija, ampak tudi sami domorodci uživajo v tem imperialističnem plenjenju njihovega bogastva. »Vsakič, ko jim odvzamejo kak predmet, se okrepi njihovo zadovoljstvo.« Disneyjevi stripi ustvarjajo vtis, da imperialisti – »dobri gospodarji«, »dobri tujci«, »nepristranski prijatelji domorodcev« – jemljejo le tisto, kar je v tretjem svetu odvečno in nepotrebno. In ker je zlato za domorodce neuporabno, ga je bolje odstraniti. V Ameriki ga je mogoče koristno uporabiti. To ni ropanje, ampak usluga. Imperialisti delajo svojim kolonijam – ali pa malim, naivnim nacijam – uslugo! Za bogastvo v tretjem svetu preprosto ni zanimanja. Domorodci ne vedo, kaj bi z njim.

Vlogo Disneyjevih »divjakov« so igrali prebivalci tretjega sveta, a tudi Slovenci, ko so upali, da jih bodo tuji investitorji odrešili strašnega bremena, da jim bodo torej naredili uslugo ter jih odrešili državnega premoženja, s katerim sami ne vedo, kaj bi. Komaj so čakali, da se ga znebijo. Državno premoženje je le breme! Vsakomur, ki jih je razbremenil, so bili globoko hvaležni. Slišali smo celo: še hvaležni bomo lahko, če bo kdo sploh hotel kupiti naša državna podjetja! Nam ne koristijo! Tujcem bodo! Nam so odveč! Tujcem bodo prišla prav!

Zdaj pa vlogo Disneyjevih »divjakov« igrajo tudi ameriška mesta, ki se potegujejo za Amazonov HQ2. Sama ne vedo, kaj bi s sabo in svojo idealnostjo – Amazon pa to ve. Vsa ta mesta so pokazala, da so se voljna prilagoditi Amazonu. Tudi svojo identiteto so voljna spremeniti. Vsa so se voljna preoblikovati po Amazonovi podobi. Vsa so voljna postati Amazon. In ja, vsa so se voljna imenovati Amazon.

Mi smo Nirvana!

Zadnje tedne smo poslušali, da Amazon išče mesto, ki ne bo v istem časovnem pasu kot Seattle (adijo kalifornijska mesta, pa tudi Denver), ki bo v Ameriki (adijo kanadska mesta), ki ga ne bodo ogrožale naravne katastrofe, kot so hurikani (adijo Houston in Miami), ki bo na vzhodni obali ipd., toda te ure geografije so bile le pesek v oči, saj je bilo povsem jasno, da Amazon išče neoliberalna nebesa, neoliberalno utopijo, pač mesto, ki mu bo ponudilo masivne davčne olajšave in subvencije. Memphis (Tennessee) je sporočil, da je za gradnjo Amazonovega sedeža že zbral 60 milijonov dolarjev, kar pa bo premalo – Kalifornija pravi, da bi Amazonu odpisala za milijardo dolarjev davkov. A tudi to bo premalo – New Jersey pravi, da bi Amazonu odpisal za sedem milijard dolarjev davkov (če svoj HQ2 postavi v Newarku). A tudi to bo verjetno premalo – Newark bo težko tekmoval z Las Vegasom, ki nima ne mestnega davka ne dohodnine. Kot je rekla županja Las Vegasa: »Mi smo prava Nirvana.« Očitno je hotela reči: Mi smo pravi Seattle!

To, da korporacija, ki je polna denarja (Amazon bo kmalu vreden bilijon!), terja blazne davčne olajšave, je sicer noro, a nič novega – to korporacije stalno počnejo. Spomnite se le Irske, ki noče Applovih davkov. Tudi to, kar čaka mesto, ki ga bo izbral Amazon (prometna gneča, višja cena stanovanj, uvoz usposobljene delovne sile, poglobitev ekonomske neenakosti, izrivanje domačinov v predmestja, erozija mestne identitete ipd.), ne bo nič novega, navsezadnje, Seattle je že šel skozi to.

Amazon išče neoliberalna nebesa, kar pomeni, da bo le izkoristil to, kar je ustvarilo mesto. Hoče tja, kjer so vse že naredili in plačali drugi.

Novo je to, da korporacija, ki itak slovi kot davčni neplačnik (v Evropi je lani zaslužila skoraj 22 milijard evrov, a plačala le dobrih 16 milijonov davkov!), mesta kar javno poziva, naj se med sabo gladiatorsko stepejo, tako da ji bodo pomagala do čim večjih davčnih olajšav in subvencij. Pomagajte mi, da vam pomagam, da mi pomagate!

A da ne bo kakega nesporazuma: mesta so se res začela pretepati. Milwaukee je Amazon pozval, naj izbere Milwaukee, ne pa Chicaga: »Chicago imamo le za eno izmed svojih predmestij.« Zvezna država New Hampshire pa je Amazon pozivala, naj nikar ne izbere Bostona: »Ko boste dve uri sedeli v prometni gneči in se prebijali proti preobremenjenemu letališču, si boste želeli, da bi bili v New Hampshiru.« To je ta distopična slika prihodnosti: megakorporacije mesta pozivajo k licitiranju, boju za obstanek in dirki navzdol, s čimer jih preoblikujejo v neoliberalne utopije. Kako izgledajo mesta, ki jih oblikujejo amazonske megakorporacije, pa smo dobro videli v Romerovi Deželi živih mrtvecev, Millerjevi Cesti besa, Villeneuvovem Iztrebljevalcu 2049 in drugih distopijah, ki potrjujejo, da neoliberalne utopije ne delujejo in da so njihove negativne eksternalije prehude.

To je očitno izkusil tudi Seattle, ki je na neki točki sklenil, da uvede nekatere davke (posebna dohodnina za bolje plačane) in regulacije (minimalna plača, omejevanje delovnega časa), kar je Amazon, ki je to razglasil za protiposlovne poteze, pognalo v iskanje novega doma (HQ2), novega neoliberalnega raja, nove Republike Minerve, ki ne pozna ne davkov ne regulacij. In ja, našel ga bo. Če naj parafraziram Paula Robertsa (Politico): našel bo mesto, ki se mu bo zdelo, da je Amazon najboljša stvar, ki se mu je kdaj zgodila, ne da bi pri tem pomislilo, da je dejansko samo najboljša stvar, ki se je kdaj zgodila Amazonu.

Republike Minerve – neoliberalne utopije – ni priznala nobena država, pa četudi je Michael Oliver, njen stvarnik, za priznanje prosil več kot 100 držav. Okej, priznal jo je sultanat Occussi-Ambeno (Vzhodni Timor), za katerega pa se je izkazalo, da je le potegavščina nekega novozelandskega anarhista.

Sredi leta 1972 je ekspedicija Tonge, ki jo je vodil kar 220-kilogramski kralj Tāufa’āhau Tupou IV., odplula do Republike Minerve, zrušila stolpič, izpulila zastavo neoliberalnega raja, dvignila zastavo Tonge ter Minervin greben slavnostno priključila Tongi.

Neoliberalci in libertarci, ki so si hoteli prisvojiti Minervin greben, so naslednja leta še prihajali, a so jih vedno zelo hitro pregnali. Samo grdo so jih pogledali, pa jih že ni bilo več. Danes je drugače.

Časi so se res spremenili.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.