MLADINA Trgovina

Borut Mekina  |  foto: Borut Krajnc

16. 3. 2018  |  Mladina 11  |  Politika  |  Intervju

Guy Verhofstadt

Predsednik Skupine zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo v evropskem parlamentu

»EU je edino življenjsko zavarovanje, ki ga imamo Evropejci«

V objemu z Mirom Cerarjem na kongresu SMC v Mariboru

V objemu z Mirom Cerarjem na kongresu SMC v Mariboru

Belgijski liberalec Guy Verhofstadt (1953) je eden najglasnejših zagovornikov tesnejšega povezovanja držav članic Evropske unije. Globoko prepričanje, da je treba EU spremeniti v federalno državo, je verjetno botrovalo njegovemu imenovanju za predstavnika evropskega parlamenta v pogajanjih o brexitu. Nekateri celo trdijo, da je EU-fundamentalist. Je politik z dolgo kariero. Že pri ranih 29 letih, leta 1982, je postal predsednik Flamske liberalne stranke, sredi osemdesetih let podpredsednik belgijske vlade in nato premier med letoma 1999 in 2008. Danes je predsednik Skupine zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo (ALDE), četrte najmočnejše politične skupine v Evropskem parlamentu, katere slovenski člani so Stranka Alenke Bratušek, evropski poslanec Ivo Vajgl in seveda Stranka modernega centra. Z Verhofstadtom smo se pogovarjali na dan, ko je prišel na kongres SMC v Maribor podpret stranko SMC, članico svoje skupine, in njenega predsednika, premiera Mira Cerarja.

V Slovenijo ste prišli z željo, da bi vaše prepričanje tu dobilo čim več podpornikov. Zakaj naj torej volivci volijo liberalne stranke, ne pa socialističnih ali konservativnih? Kaj ponujate?

Ponujamo jim boljše življenje. V Sloveniji morate liberalizem podpreti že zaradi zelo dobrih rezultatov, za katere je odgovoren tudi predsednik vaše vlade. Imate izjemno gospodarsko rast in nizko brezposelnost. V Sloveniji ima liberalizem globoke korenine, zato je vaša država danes tesno vključena v EU, v kateri je ena najuglednejših članic. Vse to je zapuščina vaših liberalnih strank, med drugimi Stranke modernega centra.

To so tudi razlogi, zaradi katerih upate, da bo liberalizem v prihodnosti dobil večjo težo znotraj EU, kjer zdaj slavijo skrajno desne stranke?

Menim, da se kljub relativnemu uspehu skrajno desnih strank liberalna miselnost vrača v Evropo. Točka preloma je bil brexit. Po njem so mnogi trdili, da bomo kmalu doživeli še frexit, nexit in dexit, toda učinki so bili prav nasprotni. Prepričan sem, da se vrača stara vera v evropsko skupnost, to potrjujejo tudi zadnji volilni izidi v številnih državah. Nazadnje v Italiji. Kot veste, je tam zmagalo Gibanje petih zvezd, a zmagalo je deloma zato, ker so se v njem zavezali podpori projektu EU. Vse stranke, ki zadnje čase zmagujejo na volitvah, so bile glede vprašanja prihodnosti EU pozitivno razpoložene, vse nekoč evroskeptične stranke pa so izginile.

Zakaj?

Po brexitu in finančni krizi ljudje sicer ostajajo kritični do EU, vendar nihče unije ne želi zapustiti ali je uničiti.

Slovenski premier Miro Cerar je razmeroma nov obraz na bruseljskem prizorišču. Kako se je ujel?

Cerar v EU uživa velik ugled, ker je Slovenija z njim dosegla zelo dobre rezultate. Cenjen je med kolegi. Vsak v EU bi bil srečen, če bi se lahko hvalil s tako veliko in tudi stabilno gospodarsko rastjo, kot jo imate vi. Včasih je najteže iskati srednjo pot. Ta ne pomeni položaja šibkosti, ampak moč. Lovljenje ravnotežja med različnimi silami pa lahko povzroči najradikalnejše reforme.

A verjetno ne gre le za gospodarske dosežke. Verjamemo vam, da imate Cerarja rajši kot kakšnega Orbana ali Kaczyńskega. 

Drži. Slovenija je država iz zadnje širitvene skupine članic EU, v kateri po vstopu zavore niso odpovedale in ki ni popustila avtoritarnim težnjam nekaterih politikov, kot sta Orban in Kaczyński. Poljska in Madžarska sta danes državi, kjer je svoboda omejena, kjer pravna država ni več sveta in kjer ljudje ne uživajo več enakopravnosti. Tam so liberalne vrednote poteptali.

Kakšna je vaša razlaga?

Te države je po vstopu v EU preplavil val že preživelega etnonacionalizma. Če bi danes potekala širitev EU, bi Slovenija morala takoj postati članica, Poljska in Madžarska pa ne. Izražam torej neke vrste razočaranje nad obljubami, ki so jih dali njuni politiki v preteklosti, hkrati pa želim povedati, da je v teh dveh državah razvoj šel v tej smeri zato, ker je sama EU postala tako šibka. Dokler sta se vključevali v EU, sta očitno upoštevali nekatera načela, zdaj menita, da jima jih ni več treba.

Včasih je najteže iskati srednjo pot. Srednja pot ne pomeni položaja šibkosti, ampak moč. Lovljenje ravnovesja med različnimi silami lahko povzroči najradikalnejše reforme.

Zdi se, kot da se norčujeta iz EU.

Poljska bo sicer v prihodnjih mesecih nedvomno na dnevnem redu evropskega sveta in jasno je, da se na razvoj dogodkov druge države morajo odzvati ostro in odločno. Prepričan sem namreč, da poljska vlada ni razočarala zgolj drugih držav, ampak tudi svoje državljane. Zanje se moramo zavzeti. Na Poljskem je 80 odstotkov neomajnih podpornikov EU. Večina torej verjame v projekt EU.

A slovenski politiki želijo v tej skupini nesvobodnih držav, ki jim spoštovanje prava ni sveto, videti tudi Hrvaško. Torej Hrvaško, ki ne spoštuje odločitve arbitražnega sodišča, ki je spodkopavala avtoriteto haaškega sodišča za vojne zločine, ki naj ne bi upoštevala nobenih dogovorov. Kje Hrvaško vidite vi?

V EU je veliko težav. Pri Hrvaški je to vprašanje meje in implementacije arbitražne odločbe. Druga težava je na Cipru. Težave imamo z Malto in seveda zdaj, po umoru mladega novinarja, s Slovaško …

Slovenija se je odločila zaradi implementacije arbitražne odločbe proti Hrvaški začeti postopek pred sodiščem EU. Naj torej Hrvaško zaradi vladavine prava toži Slovenija ali bi bilo primerneje, če bi postopek nadaljevala evropska komisija?

Jasno, da bi bilo najbolje, če bi to storila evropska komisija. Ta bi morala na mizo dati rešitev, ki bi temeljila na arbitraži. Postopek implementacije arbitražne razsodbe mora prevzeti evropska komisija. Predstaviti mora rešitev, ki bo temeljila na odločitvi arbitražnega sodišča.

Za marsikoga je skupni imenovalec krize EU strah. Ta se najpogosteje kaže v občutku, da bo novim generacijam šlo slabše, kot je šlo staršem. Zaradi strahu številni iščejo hitre rešitve ali navidezne krivce, v zadnjem času so bili to begunci. Na tem humusu zdaj rastejo skrajni desni politiki po vsej Evropi. Se strinjate?

Sam bi dejal, da je to strah, da se bomo v Evropi vrnili v preteklost, recimo k nacionalnim državam, ki se med seboj ovirajo. Ta strah obstaja, ne smete pa spregledati odgovora nanj. Ta je, da danes celo evroskeptične stranke ne zahtevajo več izstopa iz EU. Nekaj se je spremenilo. Ljudje niso tako neumni, po brexitu so videli, da to ni prava rešitev, zato številni danes zahtevajo kvečjemu reformo EU, ki naj bi delovala bolje. Trdim, da moramo na tem graditi. To odgovornost nosijo danes vsi evropski voditelji.

In kakšna je rešitev?

Rešitev je gradnja Evrope kot federalne države, ne unije, ampak konfederacije držav.

Kako? Nemogoče je pričakovati spremembo temeljnih pogodb.

Naj dam za primer varovanje zunanje meje. Zunanja meja EU mora postati resnično skupna zunanja meja, za katero bi morale skrbeti izključno institucije EU. Danes je EU porok svobode gibanja v uniji, postati pa mora tudi porok za skupno zunanjo mejo.

Torej ste kritični do Avstrije, ki na meji s Slovenijo že leta spodkopava schengensko ureditev?

Menim, da je poteza, za katero se je odločila Avstrija, napačna. Vsaka država, ki krepi svoje meje namesto skupne meje, ukrepa v napačni smeri. Najpomembnejši izziv na tem področju je, da zberemo vire, skupni denar in da vzpostavimo dejansko evropsko mejno in obalno stražo, ki bo v skladu z našimi vrednotami upravljala zunanje meje Evrope. Tisti, ki danes pravijo, češ, to delo bomo opravljali sami, tvegajo obstoj in enotnost EU.

Dejansko EU že ima Frontex za te namene. 

Da, ampak njegov proračun znaša približno 250 milijonov evrov, kar ni nič v primerjavi z ameriško mejno in obalno stražo, ki razpolaga s 60 milijardami.

Za vas so pravi odgovor liberalna načela. Ampak ali niso ta načela v osemdesetih in devetdesetih letih v obliki neoliberalizma povzročila razpada solidarnosti, naraščajočih nesoglasij, rasti socialnih razlik in razrasta strahov? Ali tudi vi ne nosite odgovornosti za sedanje razmere?

Naša liberalna skupina je bila zadnja leta izredno dejavna in odločna pri regulaciji finančne panoge. Predlagali smo reforme, vzpostavljali nova skupna pravila in zakonodajo, s katero bi se izognili novi finančni krizi. Nova zakonodaja, ki danes velja, zagotavlja finančno stabilnost, hkrati pa naša skupina z vso odločnostjo podpira nov, veliko bolj demokratičen način odločanja znotraj evroskupine. Smo za to, da v EU dobimo pravo bančno unijo, namesto nacionalnih institucij, ki so danes še vedno odgovorne za banke v posameznih državah. To je naša politika in naša pot. Nismo divji kapitalisti, kot si morda mislite.

Ampak vi sami ste se v osemdesetih in devetdesetih letih, ko ste bili podpredsednik belgijske vlade, zgledovali po ukrepih, ki jih je tedaj v Veliki Britaniji izvajala Margaret Thatcher. Imenovali so vas celo Baby Thatcher.

Ja, drži. V osemdesetih letih smo tudi v Belgiji številna do tedaj javna podjetja privatizirali, a ti ukrepi so bili potrebni zaradi javnofinančne konsolidacije. Ko sem začel politično pot, je moja domovina imela državni dolg 138 odstotkov BDP in primanjkljaj 13 odstotkov. Bolnik Evrope tedaj ni bila Grčija ali Italija, bolnik Evrope je bila Belgija. Moja prva naloga v politiki in vladi je bila, da sem zmanjšal javni dolg.

Slovenija je država iz zadnje širitvene skupine članic EU, v kateri po vstopu zavore niso odpovedale in ki ni popustila avtoritarnim težnjam nekaterih politikov, kot sta Orban in Kaczyński.

Mislite torej, da so bile reforme, kot jih je tedaj izvajala Thatcherjeva ali pa Reagan v ZDA, pravilne?

Ne vem, ali me lahko primerjate z njima, ker sem se hkrati tudi zavzemal za EU oziroma za gradnjo skupnega trga. Nisem kričal, najprej, Belgija!

Pa je ta neoliberalna pot prava pot, po kateri lahko EU še naprej hodi?

V preteklosti so bile te reforme nujne in potrebne, danes jih ne potrebujemo več. Sam sem sicer še vedno prepričan, da ne smemo zviševati davkov, prepričan sem, da imamo na ravni EU preveč birokracije in preveč pravil. Prepričan sem tudi, da ne potrebujemo 28 komisarjev, ampak majhno evropsko vlado. A mislim, da to nima nobene zveze z neoliberalizmom iz preteklosti.

Zaradi tega ste, recimo, tudi zagovornik neposrednih volitev predsednika evropske komisije?

Nova, federalna ureditev Evrope mora imeti veliko večjo demokratično legitimnost, kot jo ima sedanja. Danes so tudi volitve v evropski parlament organizirane kot nacionalne volitve. Demokratičnost EU bi bila veliko večja, če bi recimo leta 2024 v Evropi obstajalo le eno volilno območje, tako da bi tudi slovenski volivci lahko glasovali zame, za slovenske kandidate pa volivci v drugih državah.

Prej ste dejali, da je ljudi v Evropi očitno strah, da se bomo vrnili v preteklost. Upanje torej obstaja?

Upanje je tukaj. Gre pa za odgovor na vprašanje, kako bomo zavarovali svojo svobodo v svetu, ki sta mu zavladali Rusija in Kitajska. Kako bomo ohranili svojo življenjsko raven, svoj način življenja? Odgovor obstaja, in to je seveda, da lahko to stori le EU. EU je edino življenjsko zavarovanje, ki ga Evropejci imamo v prihodnosti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.