Dr. Alenka Zupančič Žerdin: Um ni stopnja izobrazbe

»Jeza ljudi je realna, a je hkrati impotentna, nima pravega učinka. Ta impotenca, ta nemoč, generira samo še večji bes, pravzaprav je prav ona vir besa.«

O veliko stvareh bi se lahko še pogovarjala, veliko je ostalo nedorečenega, veliko je tudi izpadlo iz že tako dolgega intervjuja. A velja ugotovitev, da je pogovor z dr. Alenko Zupančič Žerdin, ki dela na Filozofskem inštitutu Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, vedno luciden. V svetu polresnic in vulgarizmov, ki uokvirjajo naš vsakdan, to ni samo nekaj pomembnega, svežega, neobičajnega, v času, ko je iz družbe pregnan um, se je treba ustaviti in pomisliti, kaj je prignalo ljudi do besa in obupa, in zakaj vseskozi izbirajo politike, ki poglabljajo njihovo spiralo brezizhodnosti. Manjka ostrine misli, tihega tkanja duha, discipline mišljenja, ki bi omogočalo usodnejše družbene premike.

Je Slovenija svobodna? Okoli nas so nacionalistični, desni, avtokratski, psevdofašistični režimi, ki zase pravijo, da so demokratični, le mi se še, morda samo še nekaj mesecev, držimo. 

Ja, lahko začneva tudi optimistično, Slovenija je ta hip v primerjavi z nekaterimi drugimi državami v soseščini še vedno razmeroma normalna država. A bojim se, da je ta normalnost, ki ji že dolgo manjka kakršenkoli kompas, na vse bolj trhlih nogah. Zgodba Slovenije se je že od osamosvojitve razlikovala od zgodb večine drugih bivših socialističnih držav, ki so takoj zavile v precej skrajno, revanšistično in nacionalistično smer. Slovenija ni vsega gradila samo na antitezi prejšnjega sistema, ubrala je neko svojo pot, ki je nekatere izhodiščne prednosti še povečala. Skratka, nabrali smo nekaj pozitivne rezerve, tudi na ravni normalnosti. A politike, ki bi to normalnost aktivno ustvarjala in usmerjala, že nekaj časa ni več. Politično stagniramo in funkcioniramo na rezervah, ki se hitro praznijo. Po pridružitvi EU, ki je bila zadnji velik politični projekt, je nekako prevladalo mnenje, da bo odtlej Evropska unija varovalka pred destruktivnimi procesi, in o teh vprašanjih se je politično prenehalo razmišljati. Danes vidimo, da Evropa, kakršna je zdaj, ni nobeno jamstvo za to, da se v njej ne bi razvili zelo problematični sistemi in ideje. Vidimo tudi, da »normalnost« nikakor ni nekakšno naravno stanje družbe, ampak se je treba za njo zelo potruditi. Treba je graditi in utrjevati infrastrukturo normalnosti, če lahko tako rečem.

Kljub temu da živimo v iluziji varne Evropske unije, so ljudje nezadovoljni, živijo v strahu, so nepotrpežljivi, jezni, živijo v negotovosti, zaradi služb, okolja, celo zdaj, ko je konec gospodarske krize, pridigajo o cikličnosti, češ da se tam za ovinkom skriva nova, še hujša. 

Živimo na pogorišču ideje o družbi kot solidarni skupnosti, pogorišču ideje javnega dobrega in družbe kot skupnega projekta: tu je (neo)liberalizem naredil svoje, o tem je bilo že veliko povedanega in ne bi tega ponavljala. Lahko dodam, da ima ta razpad družbe svoj učinek tudi na ravni strukture časa. Vedno bolj živimo v nekakšni paniki čistega sedanjika. »Brez perspektive«, kar lahko vzamemo tudi čisto dobesedno. Prihodnost ne obstaja – ne, da ne obstaja svetla prihodnost, prihodnost ne obstaja niti kot kolikor toliko oprijemljiva časovna dimenzija, ki bi jo lahko uporabljali v svojih razmislekih, računali z njo. Vse je izrazito kratkoročno, po možnosti instantno. Če že razmišljamo o prihodnosti, potem samo v smislu, kako lahko ta hip nagrabimo čim več zalog za prihodnost. Torej na ravni preživetja. Onstran tega imaginacija prihodnosti ne seže. Ne le nam, posameznikom, našim državam in vladam ne seže nič dlje. In to že samo po sebi generira paniko, strah, tesnobo, negotovost, paranojo. Na nič in nikogar ne moreš računati. Drugi ljudje, če že niso tvoji sovražniki, so tvoji tekmeci. Pri tem ne smemo pozabiti, da to ni samo neka miselnost. Ta miselnost obstaja zunaj nas, utelešena je v materialnih praksah, institucijah ali odsotnosti nekaterih institucij, v družbeni infrastrukturi in njenemu sesuvanju. Zato dobronamerni pozivi, da moramo ljudje drug na drugega gledati drugače in si vzeti čas, ne zaležejo nič. Spremembe ne bodo prišle iz naše notranjosti, naša notranjost bo bolj sproščeno zadihala šele, če bo lahko računala na kaj oprijemljivega v zunanjosti, tu pa je politika odpovedala na celi črti …

Brez idej, brez soočanja konceptov družbe, brez angažiranega boja za te koncepte ni politike. Ideologija v tem smislu zmeraj in nujno obstaja.

Kako volijo jezni volivci?

Veliko se dogaja, vse je burno, hkrati pa imamo občutek, da gre za vihar v kozarcu vode. Jeza ljudi je realna, a je hkrati impotentna, nima pravega učinka. Ta impotenca, ta nemoč, generira samo še večji bes, pravzaprav je prav ona vir besa. Ljudje nimamo občutka, da lahko – na primer prek volitev – kakorkoli resno vplivamo na izoblikovanje drugačne, boljše družbe. Zato so volitve vedno bolj poligon izživljanja raznih strasti, spektakel, namenjen samemu sebi. Tudi volitve so ujete v logiko čistega sedanjika, ne pa perspektive in prihodnosti.

S čustvi ne volijo le volivci enega spektra, tudi Obamo so izvoli zaradi upanja.

Vprašanje politike in čuste v je veliko, pomembno poglavje. Najprej ne smemo pozabiti, da velika čustva izzovejo predvsem zgodbe, se pravi določena naracija realnosti in ne toliko neposredna realnost. Vendar pa je koristno ločevati med dvojim: med čustveno dimenzijo naše eksistence, ki seveda vedno in nedvomno obstaja, in družbenim vrednotenjem, valorizacijo te dimenzije. Ali v neki družbi velja, da so čustva naš najpomembnejši, najdragocenejši in najbolj avtentični izraz, nekaj, na čemer lahko gradimo, na kar se lahko zanesemo? Ali pa velja, da so čustva nestabilna, prežeta s predsodki in jim nikakor ne moremo slepo zaupati, že na osebni ravni ne, kaj šele, ko gre za družbena vprašanja? Valorizacija čustev in čustvovanja je bila tesno povezana z vzponom (neo)liberalizma in njegovim vrednotenjem posameznika in njegove individualnosti, notrinskosti, najrazličnejših new age verovanj. Pojdi vase, čuti sebe, izrazi svoja čustva. Bes in jeza, ki ju množice izražajo danes, seveda praviloma izhajata od drugod, tudi iz drugih družbenih razredov. A pri tem naletita na odprta vrata, torej na vrata, ki jih je odprla vladajoča ideologija neoliberalizma. Vse, kar občutiš, je tvoje in dragoceno, in pravico imaš do tega. Zdaj se ta bes usmerja proti establišmentu in zanimivo bo videti, kako se bo spremenil diskurz o čustvovanju. Ko čustvujejo množice, »avtentični izraz naše notranjosti« postane »fašizem«.

Problem levice pa ni, da ne zna apelirati na čustva, problem je v tem, da je v nekem trenutku sama prenehala verjeti v zgodbo, ki jo je pripovedovala. Ta zgodba je bila nedvomno »racionalistična«, stavila je na um, na človeka kot umno bitje, ki je tudi empatije in solidarnosti sposoben prav zato, ker je umno bitje. Toda še enkrat: problem levice ni racionalizem, ki zanemarja in zatira čustva, problem je slabljenje prepričanja, da je racionalizem nekaj dobrega, vsekakor boljšega kot neposredno zanašanje na čustva. In če nisi prepričan o tistem, kar govoriš, boš težko koga potegnil za seboj. To pa je čustveni moment, tudi racionalizma. Radikalnejša levica sicer še naprej ponavlja nekatere formule in slogane, a pogosto še sama ne verjame vanje in si pod njimi ne predstavlja nič konkretnega ali vsaj približno izvedljivega. Če je tako, volivci to nedvomno začutijo.

Je postala tehnicistična, se je odpovedala ideologiji? Ni glavni namen politike, leve ali desne, da je ideološka, ni glavni namen politike soočenje konceptov?

Absolutno se strinjam, politika mora formulirati linije boja. Družba nikoli ni nevtralni prostor nevtralnih posameznikov, družba je že v izhodišču prevzeta z antagonizmi, protislovji, neenakostmi. Politika jih mora prepoznati, se postaviti na določeno stran, utemeljiti to svojo odločitev, ponuditi ideje, kako graditi pravičnejši družbeni sistem, ki bo te ideje lahko izvajal. Brez idej, brez soočanja konceptov družbe, brez angažiranega boja za te koncepte ni politike. Ideologija v tem smislu zmeraj in nujno obstaja. Že davno tega je francoski filozof Louis Althusser zapisal, da se prvi stavek vsake, zlasti pa vladajoče ideologije, vselej glasi: »Jaz nisem ideologija, jaz sem nevtralni opis stvari«. Predstavljanje določenih stališč kot »neideoloških« je ideologija na kvadrat in je zato toliko bolj zavratna. Z ideologijo v politiki ni nič narobe, problem je, če so njene ideje slabe in družbeno destruktivne.

Seveda pa lahko tudi takoj vidimo, da je ideologija danes na tako slabem glasu natanko zato, ker je zmagala (neo)liberalna ideologija: ta je namreč uspela besedo »ideološko« ohraniti izključno kot psovko za levi, levičarski način razmišljanja. Spomnimo se vseh mogočih precej komičnih formulacij, v kateri kot subjekt nastopajo »trgi«. Na primer: »Trgi so dobro sprejeli izvolitev XY za predsednika.« To naj bi bil neideološki govor, nevtralni opis stanja stvari. Če pa nekdo reče, da se zavzema za skupno dobro, je to »ideologija«.

Ne vem, morda bi morala levica to obrniti sebi v prid in reči: Res je, samo mi še imamo neko ideologijo, se pravi idejo, predstavo o tem, kaj je dobro za družbo kot celoto in kako to doseči. Če jo seveda dejansko ima.

Politike se dojema, kot da bi šlo za apokalipso, izvolili bomo mesijo, ki nas bo odrešil zla, ta kmalu postane lažni prerok, zato izvolimo drugega, ki nas bo rešil. Zlo so lahko tujci, lahko so evropski birokrati, lahko je kdo drug.

Točno. Eden od problemov apokaliptičnega razmišljanja danes je, da apokalipso vidimo kot nekaj, kar nas čaka tam nekje na koncu. Konec se sicer hitro bliža, a še nismo tam. Mesije, kot pravite, volimo, da bi nas rešili pred to končno pogubo. Zdi se nam, da še lahko nekaj naredimo, da bi preprečili apokalipso. Toda ta perspektiva je zavajajoča. Ne, apokalipsa se je že začela in postala aktivni del naših življenj in sveta, takšnega, kot je. Ne čaka nas nekje v prihodnosti, temveč že ta hip narekuje družbene, ekonomske, okoljske pogoje sveta. Tudi nauk negativnih utopij (kakršna je na primer Deklina zgodba) ni enostavno v tem, da se bližamo apokalipsi, temveč pozornost usmeri na njeno trajanje: apokalipsa lahko traja dolgo, celo zelo dolgo, ni enkratni dogodek, pač pa se dogaja in dogaja – dovolj dolgo, da se lahko zgodita še en svet in še ena zgodovina. Malo patetično rečeno: prava apokalipsa, prava katastrofa ni to, da bomo in kako bomo umrli, ampak kako živimo. Prava apokalipsa so praviloma natanko tiste reči, ki jih sprejmemo, da bi preprečili apokalipso. Rečemo si: vrag je odnesel šalo, zgodila se bo katastrofa, če ne naredimo tega in tega in tega. In naredimo ali sprejmemo reči, ki so se nam še včeraj zdele nezaslišane. Apokalipsa je že tu in dogaja se kot bliskovita normalizacija in s tem sprejemljivost stvari, ki so se še včeraj zdele nezaslišane in »nemogoče«: normalizacija mučenja (v določenih okoliščinah), normalizacija rasizma, diskriminacije, normalizacija prekarnosti, normalizacija »krize« oziroma normalizacija izrednih razmer …

Problem levice ni, da ne zna apelirati na čustva, problem je v tem, da je v nekem trenutku sama prenehala verjeti v zgodbo, ki jo je pripovedovala.

Vprašanje je pravzaprav tole: Ali naj živimo kot talci prihajajoče katastrofe ali kot njeni aktivni akterji? Živeti kot talci pomeni privoliti v neskončno izsiljevanje, kjer v imenu rešitve pred katastrofo pristajamo na gladko implementacijo katastrofe. Kaj pa pomeni biti aktivni akter katastrofe? Izhajati iz njene realnosti, to je notranjosti, in jo z drugačnimi politikami aktivno (pre)usmerjati. Pomeni, da ne živimo s pogledom, uprtim v končno katastrofo, ki nas pravzaprav fascinira, ampak da stojimo sredi katastrofe, kaosa, in poskušamo videti ven, si izboriti pot drugam.

Pa niso v srednjem veku, v času epidemij kuge, ljudje kršili vseh družbenih norm? Popivali so na pokopališčih, prirejali orgije, Giovanni Boccacio je pisal o tem.

Epidemija kuge je malce specifični primer, tudi zato, ker s svojim značajem naravne katastrofe ne pušča simbolnega prostora za upor ali odpor, za »odporniško gibanje«. Hitro še malo uživati, preden umreš, je nekakšen refleks človeškega življenja, ko je to omejeno zgolj na svojo umrljivost. Ta orgiastični užitek lahko nastopa tudi kot edina transcendenca, ki se je še lahko oklenemo, kot zadnji posmeh, dvignjen sredinec naravi ali pa božji kazni, ki nas bo zdaj zdaj pobrala. Nastopa lahko tudi kot panično iskanje utehe. Dejstvo je, da je ta modus zelo razširjen tudi danes: tako ali tako bomo kmalu umrli, pa poskusimo dotlej čim bolj uživati ali pa vsaj prepričati druge, da zelo uživamo. Ker uživanje je vrednota, ki dokazuje našo uspešnost. A to je že druga zgodba. Reči sem hotela, da ni naključje, da se danes vse mogoče človeško, politično in ekonomsko izzvane katastrofe prikazujejo kot naravne katastrofe. Kot nekakšna srednjeveška kuga. To je ideološki manever, ki precej učinkovito zapre simbolni prostor upora. Ta se omeji na linčanje priložnostnih grešnih kozlov. Pomembno pa je poudariti, da to zaprtje ni enostavno posledica težkih razmer in življenjske ogroženosti, ampak pogleda na to življenjsko ogroženost. Ne sproža vsaka neposredna ogroženost tega refleksa. V drugi svetovni vojni na primer ljudje tukaj okupacije in fašizma niso sprejeli kot naravne katastrofe, organiziran upor se je zdel logičen, čeprav skrajno težaven, tvegan in smrtno nevaren. Seveda je tudi res, da je v današnjih razmerah tak odpor bistveno težje organizirati, sploh na globalni ravni, kar še krepi malodušje.

Je izguba pomena solidarnosti posledica neoliberalizma, kjer naj bi bili ljudje drug drugemu tekmeci?

Solidarnost, skupno (commons), javno dobro, enakost – vse to ni enostavno stvar osebnih prepričanj, miselnosti, ampak mora obstajati kot družbena infrastruktura. Neoliberalizem je učinkovito in povsem materialno razgradil to infrastrukturo, spremenil je mehanizme delovanja družbenih institucij. Spodmaknil je skratka konkretno materialno oporo družbi kot družbi solidarnosti in skupnih reči. Solidarnost je omejil na raven osebnih prepričanj in pobud, humanitarnih akcij. Gradnja infrastrukture solidarnosti in skupnega bi morala biti politični projekt levice, projekt vsake stranke, ki goji pozitivno vizijo družbe, ki se zaveda, da družba ni samo množica posameznikov.

Komunisti so temu rekli, da je treba graditi razredno zavest.

Predvsem bi rekla, ja, zavest solidarnosti je treba graditi. In to čisto dobesedno, tako kot gradimo železniške postaje: v obliki institucij in drugih družbenih mehanizmov, ki obstajajo povsem neodvisno od nas in naše »zavesti«. Tu ne sme iti za subjektivna vprašanja, družba mora biti objektivno organizirana tako, da je solidarna. Potem to vsaj približno deluje. Ne pa, da sprožimo vsesplošno razpravo na ravni, kdo ima rad in kdo sovraži migrante, reveže, homoseksualce, muslimane, ženske ali pa, ne vem, slovenske kmete in delavce. V trenutku, ko se pogovarjamo na takšen način, je stvar že izgubljena. Družba jih mora imeti rada, tudi če grejo marsikomu na živce. To je Margaret Thatcher zelo dobro vedela, zato se je neposredno osredotočila na pravo tarčo: »Družba ne obstaja«, kot se glasijo njene slavne besede, obstajajo samo posamezniki, družine ipd. – se pravi različni partikularni interesi. To ni bil opis dejstev, ampak raketni napad na infrastrukturo skupnega, na tisto v družbi, kar je več kot le seštevek posameznikov in kar je lahko zelo realno.

Kako razumete odnos med neoliberalizmom in demokracijo? Ga omogoča, obstaja ne glede nanj? Po grški izkušnji vemo, da mu lahko celo škoduje.

Prodorni družbeni analitiki že nekaj časa opozarjajo, da sprega kapitalizma in demokracije, ki se je dolgo zdela nujna, to dejansko ni. Če pogledamo Kitajsko, je jasno, da kapitalizem dobro, celo zelo dobro deluje tudi brez demokracije, v neki zelo drugačni politični konfiguraciji. To seveda pomeni, da nikakor ne moremo računati na kapitalizem kot zadnji in neomajni branik demokracije. Poleg tega tudi na Zahodu demokracijo občutimo kot vedno bolj prazni pojem, ki ga politično-finančne elite uporabljajo predvsem za svoj prid, kot fetiš za svojo legitimacijo. Neoliberalizem tudi ni nekakšen vsemogočni monolit, prežet je s protislovji, ustvarja vse večje težave, krize …

A vprašajmo se, česa se zahodne finančno-politične elite ta hip najbolj bojijo? Slika je zelo žalostna. Ko je Marx pisal Komunistični manifest, je lahko začel s slavnim stavkom: »Strah hodi po Evropi, strah komunizma.« Tedanji establišment je dejansko trepetal pred komunistično idejo kot resno alternativo. Danes establišment zatrepeta pred pojavami, kakršna je Donald Trump.

Res? Donald Trump?

Ja. Seveda ne zato, ker bi Trump pomenil kakšno alternativo, ampak ker sesuva utečeno infrastrukturo »proizvajanja konsenza« in ohranjanja statusa quo. Je tudi nepredvidljiv in sproti spreminja pravila igre. Trump kot tak je seveda čista katastrofa, a katastrofa, ki je tako zamajala utečene mehanizme menjavanja na oblasti, da se tu ameriški levici dejansko po dolgem času odpira možnost, da aktivno lansira svoj projekt. Ne samo, da udriha po Trumpu – to je konec koncev postal priljubljen šport mainstream medijev –, ampak da pride z nečim tretjim in premesti celotno debato, lansira svoj projekt.

Ljudje, ki so volili Trumpa, niso avtomatično izgubljeni za levi projekt, prej nasprotno, obstaja veliko nezadovoljstvo, ki bi ga lahko aktivirali tudi drugače, na neki drugi ravni.

Stvar je zanimiva, ni enoznačna, ljudje, ki so volili Trumpa, niso avtomatično izgubljeni za levi projekt, prej nasprotno, obstaja veliko nezadovoljstvo, ki bi ga lahko aktivirali tudi drugače, na neki drugi ravni. Konec koncev je Sandersu to skoraj uspelo. Poleg tega ne smemo podcenjevati možne vloge posameznih specifičnih političnih dogodkov in gibanj, da nastopijo kot sprožilec precej širše, splošne fronte. Kateri boj začne delovati kot emblem vseh drugih bojev, je praviloma zelo kontingentno. Ta hip v ZDA poteka vrsta gibanj in ljudje so vsekakor začeli razmišljati precej bolj politično. Seksualna enakopravnost, #MeToo, je že tak primer fenomena, ki je večji od samega sebe, če lahko tako rečem. Podobno je s študentskimi shodi in nastopi proti orožni zakonodaji. Tudi ti lahko postanejo še precej več, kot so.

Obstajajo nejasnosti, kaj je pravzaprav populizem. Kot ga razumem sam, naj bi bil populizem upor proti elitam. Podpirate populizem na levi?

Če vzamemo populizem kot koncept in trdimo, da si ga mora levica prisvojiti, smo se v naslednjem koraku prisiljeni vprašati, kaj je dobri populizem, za razliko od slabega, nato se hitro izgubimo v akademskih tehnikalijah. Za mojo filozofsko senzibilnost pa konceptu, znotraj katerega moraš takoj uvesti razliko med dobrim in slabim, v tem primeru dobrim in slabim populizmom, nekaj manjka. To rečem tudi čisto samokritično. V vsakem primeru se globoko strinjam s tem, da politika zadeva množice in jih mora zgrabiti. Levica kot elitistični projekt je nesmisel. A to ne pomeni, da nehamo razmišljati in se začnemo predajati strastem in občutkom. Za začetek lahko nehamo enačiti um in elite, um in establišment. Um namreč ni enostavno stopnja izobrazbe, ampak zmožnost razumevanja, dojemanja neke situacije in realnosti. In iz te perspektive lahko mirno rečemo, da je establišment leglo ne-uma, neumnosti. Staviti na umne argumente, predloge in projekte zato ni nujno elitistično.

Chantal Mouffe pravi, da bi moral levi populizem oblikovati novo hegemonijo širokega emancipatornega projekta enakopravnih borb. Kakšna bi lahko bila? Je to nostalgija nad socialno državo? Težko privolim v to, da danes ni alternative.

Teorija, ki sta jo že pred leti razvila Chantal Mouffe in Ernesto Laclau, pravi, da v družbi obstaja spekter enakopravnih borb. Vprašanje hegemonije je med drugim vprašanje, kateri od teh bojev bo začel nastopati kot utelešenje vseh drugih. Od tod se je odprla teoretska debata, ali vendarle ne obstaja en boj, ki je bolj temeljni od drugih, kot je to postavil Marx, namreč razredni boj. Mouffe in Laclau sta se odločila proti temu: vsi boji so načeloma enakovredni. Feminizem ni na primer nič manj pomemben kot pa razredni boj. To se sliši zelo privlačno, a ima svoje probleme, kar je že pred leti zelo prepričljivo razvil Slavoj Žižek. Osnovno vprašanje namreč sploh ni vprašanje hierarhije posameznih bojev, odločanje o tem, kateri je pomembnejši od drugih. Po tej poti dejansko pridemo v vulgarni marksizem. Marxova teza je nekaj drugega: ko neki boj hegemonizira, »prešije« vse ostale boje, imamo po definiciji opravka z razrednim bojem. Razredni boj ne obstaja nekje tam poleg vseh ostalih bojev, ampak poimenuje zagato oziroma antagonizem, ki je tem bojem notranji in skupen. Če je možna »hegemonija širokega spektra borb«, kot pravite, je možna prav zaradi tega, ker se – zelo poenostavljeno rečeno – te borbe prepoznajo in povežejo na isti strani nekega temeljnega razcepa družbe: Marxovo ime za ta razcep je »razredni boj«. Še drugače rečeno, razredni boj ni enostavno boj med posameznimi družbenimi razredi, ampak način, kako je strukturirano, ukrivljeno samo polje, v katerem se ti različni razredi pojavljajo.

Lahko pojasnite?

Naj pojasnim z nedavnim primerom iz ZDA. Na kampusu neke ameriške univerze so se na travniku sončile študentke, bile so v kratkih majicah, zraven pa so mehiški delavci na gradbenem odru prenavljali fasado. Med delom so začeli, kot se temu reče v naših krajih, »dobacivat« študentkam, ki so to občutile kot spolno nadlegovanje in se pritožile. Univerza je težavo razrešila tako, da so celotno hišo, na kateri so delali delavci, ogradili s še enim velikanskim panojem, torej zaprli v škatlo, in zgradili koridor, po katerem so delavci lahko prihajali in odhajali, ne da bi prišli v kakršenkoli stik s študentkami. Ta primer, kot tudi njegovo »reševanje«, je lep primer vsega, kar je danes narobe, na celi vrsti ravni.

Iz perspektive liberalne levice gre za konflikt dveh manjšin, revnih priseljencev in žensk. Gre tudi za vprašanje »kulturne razlike«. Iz perspektive trumpovstva gre za razliko med tistimi, ki dejansko nekaj delajo, vendar pa s tem kradejo delo poštenim Američanom, in razvajenimi študentkami, ki »delajo« samo na svoji občutljivosti. Z obojimi je pravzaprav nekaj narobe, zato s konfliktom med njimi ni prav nič narobe. Uporabimo ga lahko kot argument za izgon Mehičanov ali pa kot ilustracijo absurdnih krivic, ki se dogajajo poštenim delavcem, če ženskam pustimo preveč izobrazbe. In kje je tu razredni boj? Ne enostavno na strani delavcev nasproti premožnejšim študentkam, razredni boj odloča o tem, kako se nam ta konflikt sploh prikazuje, se pravi, da se sploh pojavi na tak način. To namreč nikakor ni samoumevno. Če se prikazuje tako kot v tem primeru, pomeni, da v tem boju progresivne sile izgubljajo.

Za začetek lahko nehamo enačiti um in elite, um in establišment. Um ni stopnja izobrazbe, ampak zmožnost razumevanja, dojemanja neke situacije in realnosti.

Kako? Zakaj?

Ameriške univerze niso enostavno oaze za premožne. Večina študentov oz. njihovih staršev se za šolanje zadolži za skoraj vse življenje. Izobrazba je pomemben ekonomski zastavek v igri dolga in njegovega odplačevanja, je skratka od znotraj prežeta z ekonomsko razslojenostjo. Hkrati seksizem ni samo vprašanje kulture oziroma kultura ni samo vprašanje kulture. Kultura je določena kolektivna organizacija ekonomije užitka. Užitek ima svojo notranjo ekonomijo, po drugi strani pa – in to še zlasti velja za kapitalizem – nastopa kot ekonomski dejavnik in produkt na trgu. Užitek se prodaja, pa s tem seveda ne mislim na prostitucijo. In »kulturne razlike« tudi ne obstajajo samo med različnimi »civilizacijami«, ampak znotraj vsake kulture in njene ekonomske razslojenosti. Beli ameriški delavci bi verjetno »dobacivali« na zelo podoben način.

Ekonomija užitka obstaja, hkrati pa je vselej neka kvadratura kroga. Kje se konča moj užitek in začne vaš? Tu nikoli ni možna povsem jasna razmejitev, zato pristop politične korektnosti vodi samo v kopičenje novih in novih pravil. A hkrati se nikoli nobena družba ni odpovedala reglementaciji užitka, ki praviloma poteka kot reglementacija »drugega užitka«, na primer žensk. Vse to nikakor ni nepovezano z razrednim bojem, je ena od poti, po kateri se ta odvija. Navedeni primer se mi zdi dober predvsem, ker je hkrati globoko metaforičen: razredni boj kot družbenoekonomsko kategorijo odmislimo, zapremo ga v ogromno škatlo, ostalim razlikam pa pustimo, da se borijo vsaka za svojo pravico.

Naj na koncu tvegam s tem vprašanjem. Zakaj boste volili Levico?

Odgovor se glasi: Ja, volila bom Levico. Ko gledam njihove nastope, me ne bolijo ušesa in se mi ne mrači pred očmi, ampak lahko celo uzrem zasnovo neke konsistentne politične linije. Kot sva ugotovila na začetku, je v teh časih to že veliko.