MLADINA Trgovina

Izak Košir  |  foto: Uroš Abram

6. 4. 2018  |  Mladina 14  |  Družba  |  Intervju

Erika Schauer, aseksualka: Če nimaš želje po spolnosti, ne pomeni, da ne poznaš ljubezni

Osebna izpoved in obenem javni coming out ženske, ki jo je iskanje identitete pripeljalo tudi do razmišljanja o samomoru. Erika Schauer danes končno razume svojo večno drugačnost in prek prve slovenske aseksualne skupnosti pomaga to razumeti tudi drugim.

»Če nimaš želje po spolnosti, ne pomeni, da ne poznaš ljubezni«

Kdaj ste se prvič zavedeli, da se vaš odnos do spolnosti razlikuje od večine?

Že kot srednješolka sem imela občutek, da sem na področju čustev in intimnosti drugačna od večine, vendar se nisem veliko ukvarjala s tem, ker sem bila prepričana, da bom nekoč že srečala pravega moškega, kot ga menda sreča vsaka ženska. Vsaj tako sem mislila in v to razmišljanje me je silila vsa moja okolica. Izraziteje pa je to zavedanje postalo v začetku študija, ko sem opazovala, kako moje kolegice ena za drugo začenjajo resne zveze, meni pa je bil kje kakšen moški všeč kvečjemu od daleč. Če se mi je preveč približal, sem se umaknila. To je bilo zame izjemno težko obdobje, saj sem se vse bolj zavedala temeljne drugačnosti v sebi, ki pa je nisem razumela. Partnerske zveze, ki sem jih videla okoli sebe, mi niso bile všeč. Čudne so mi bile stvari, ki so bile drugim samoumevne, in začela sem razmišljati o tem, da mora biti z mano nekaj hudo narobe. Zadeve so šle tako daleč, da sem pomislila celo na samomor.

Kaj pa vas je nato rešilo teh misli? 

Potem sem odkrila feminizem, ki je povzročil velik preobrat v mojem pogledu nase in na družbo. Dal mi je ogromno osebne moči, odprl mi je oči glede rigidnosti spolnih vlog ter zapovedi in pričakovanj heteronormativne družbe, v kateri sem odraščala in živela. Takrat sem začela več razmišljati tudi o spolnih manjšinah in kmalu sem se identificirala kot lezbijka, čeprav mi je bilo popolnoma jasno, da me tudi ženske spolno ne privlačijo. A stara sem bila že skoraj trideset let in moja potreba po pripadanju je bila zelo močna. Nisem si želela biti samska vse življenje in po tihem sem računala tudi na to, da pri ženskah seks morda ni tako ključnega pomena za razmerje in da bom zato med njimi prej srečala sorodno dušo kot med moškimi.

Ste se lahko s kom o tem, da pravzaprav v resnici morda niste lezbijka, temveč aseksualka, odkrito pogovorili?

Imela sem sicer zelo dober odnos s sestro in tudi s kakšno prijateljico, a se o teh stvareh nisem kaj dosti pogovarjala z njimi. Sodelovala sem tudi v ženskih skupinah, kjer smo namensko ustvarjale varen prostor za pogovore o vsem, tudi o najbolj tabuiziranih temah, pa se tudi tam nisem mogla odpreti. Ves čas me je grizel občutek, da sem tako strahotno drugačna, da me ne bi tako in tako nihče razumel, in zato sem bila raje tiho. Na splošno sem bila tih in zadržan človek, v stikih z ljudmi sem bila najraje poslušalka.

Kdaj pa ste prvič naleteli na strokovni izraz aseksualnost?

Bilo je enkrat v mojih najstniških letih, ne spomnim se več točno. V neki reviji sem brala odgovor psihologa na pismo bralke. Tam je pisalo, da je večina ljudi heteroseksualnih, določen odstotek je homoseksualnih, določen odstotek biseksualnih, en odstotek pa je aseksualnih. Spomnim se, da mi je beseda »aseksualen« takoj vzbudila interes (in najbrž tudi slutnjo), vendar pa je zraven pisalo tudi to, da naj bi bili aseksualni najbolj nesrečni in najbolj osamljeni ljudje od vseh naštetih skupin. Ta opis me je zelo odbil. Rekla sem si, da aseksualna pa res nočem biti in tudi nisem, in potem sem ta predal v sebi zaprla. Šele veliko let pozneje sem zadevo vzela bolj resno, ko sem decembra leta 2004 prav v Mladini prebrala daljši članek o aseksualnosti. Takoj zatem sem šla na spletno stran AVEN in spomnim se, da sem bila po odkritju, da v svetu obstajajo aseksualne skupnosti, še nekaj tednov v stanju evforije. Končno sem razumela svojo večno drugačnost! In nisem bila edina na svetu! To je bil krasen občutek, predvsem je bilo ogromno olajšanje.

Kako ste izvedeli, da obstaja tudi skupnost aseksualcev, in kje ste se prvič povezali?

Takoj ko sem se včlanila v AVEN, sem tam poskusila najti koga iz Slovenije in našla sem samo eno osebo, s katero sva se pozneje tudi osebno spoznali, ker je tudi ona živela v Ljubljani. Pa se iz tega ni razvilo prijateljstvo, ker razen aseksualnosti nisva imeli kaj dosti skupnega. Čez nekaj let sem na spletu našla slovenski forum za aseksualne, ki ga je ustvaril neki zelo mlad fant. Mislim, da ni bil star niti dvajset let. Takoj sem se povezala z njim in čez nekaj časa mi je povedal, da se mu je oglasilo tudi neko dekle, ki piše diplomsko nalogo o aseksualnosti in išče ljudi, ki bi bili pripravljeni odgovoriti na njen vprašalnik. Tako je nastala prva mala slovenska aseksualna skupnost. Če se prav spomnim, smo se prvič srečali v živo leta 2009. Samo štirje smo prišli na prvo srečanje, pozneje nas je bilo malo več.

Splet je torej pripomogel k hitrejši povezanosti in informiranosti ter oblikovanju skupnosti?

Seveda! Sploh si ne predstavljam, kako bi se lahko srečali in spoznali, če ne bi bilo spleta.

Kateri predsodek, ki ga imajo ljudje do aseksualnih ljudi, je najbolj zmoten?

Kar precej predsodkov je, opisani so na spletnih straneh o aseksualnosti. Meni se zdi najbolj zmoten ta, da aseksualni ljudje ne poznamo ljubezni. Vedno sem se čudila temu, kako zlahka se v družbi enači seks z ljubeznijo. Če nimaš želje po spolnosti in je ne prakticiraš, to nikakor ne pomeni, da ne moreš vzpostavljati globokih in ljubečih odnosov z drugimi. Mnogi aseksualni ljudje se tudi zaljubljamo in imamo željo po partnerstvu.

Kakšen odnos ima večina stroke do aseksualnosti, če gledate zgolj skozi svoje izkušnje in opažanja?

Nimam veliko informacij in znanja o stroki, vendar se mi zdi, da medicina aseksualnost še vedno obravnava kot motnjo, ki jo je treba zdraviti. Zelo si želim, da bi se to spremenilo in da bi bila aseksualnost čim prej sprejeta kot legitimna spolna identiteta in usmerjenost, kajti s tem bi bilo aseksualnim ljudem prihranjeno mučenje, skozi katero sem morala iti sama. Šele zdaj se v polnosti zavedam, koliko časa in življenjske energije mi je pobiralo nenehno notranje preizpraševanje svoje spolne identitete in usmerjenosti, pa tudi molčanje o tem. Če bi bila aseksualnost v družbi vidna in sprejeta, bi jo tudi pri sebi prej prepoznala in sprejela in bi mi ostalo več časa in energije za druge stvari, ki so mi v življenju pomembne.

Kje ste o aseksualnosti naleteli na največ koristnih informacij? Zdi se namreč, da se v Sloveniji o tem sploh ne govori in ne piše – ne v medijih ne v stroki.

O aseksualnosti se m izvedela največ na spletni strani AVEN in na slovenskem forumu, pri katerem sem v začetku tudi sama sodelovala. Res se o tem skoraj ne govori niti ne piše. Mislim, da je razlog v tem, da je v naši družbi prakticiranje spolnosti tako močno spodbujano, da večina ljudi to sprejema kot normo in jim je popolna odsotnost zanimanja za seks nekaj nepredstavljivega. Družbeni pritiski na področju spolnega obnašanja so izredno močni, na vsakem koraku smo bombardirani z idejami in podobami heteroseksualne spolnosti, tako da tistim, ki se v tem modelu ne najdemo, res ni lahko. Oblikovanje podpornih skupnosti je zato za nas življenjskega pomena.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.