Ivan Eržen: »Po mojem mnenju najnovejši drastični ukrepi niso bili potrebni. Ne morem jih zagovarjati.«

V. d. direktorja Nacionalnega inštituta za javno zdravje

Primarij prof. dr. Ivan Eržen je vodenje Nacionalnega inštituta prevzel teden dni po zamenjavi vlade, po odstopu prejšnje direktorice Nine Pirnat. Bil je tudi njen predhodnik na položaju direktorja. Tokrat je sprejel zgolj funkcijo vršilca dolžnosti direktorja, za polni mandat se ne namerava potegovati.

Nacionalni inštitut za javno zdravje je v času epidemije nalezljive bolezni zelo pomembna ustanova. Po državnem načrtu ravnanja v primeru epidemije sta njegovi nalogi tudi predlaganje in usmerjanje ukrepov za njeno zajezitev. Deloval naj bi kot strokovna podpora ministrstvu za zdravje.

A vse od zamenjave vlade so bili tamkajšnji epidemiologi, strokovnjaki za obvladovanje širjenja nalezljivih bolezni, postavljeni na stranski tir. Poleg tega so se znašli pod plazom kritik, češ da so bili njihovi predlagani ukrepi premalo odločni. Niso se več udeleževali novinarskih konferenc. Več kot dva tedna smo si prizadevali dobiti sogovornika, ki bi nam predstavil njihov pogled na razvoj dogodkov.

Dr. Eržen se je zaradi besed, ki jih je izrekel za Mladino, ta teden že znašel v nemilosti vlade, saj so mu, potem ko smo del njegovih odgovorov objavili že v torek, v zadnjem trenutku preklicali vabilo za sodelovanje na uradni vladni novinarski konferenci tistega dne.

V sredo, ko smo zaključevali tokratno številko Mladine, se je že šušljalo, da bo v kratkem zamenjan.

Smo sredi najhujše epidemije našega časa. Zakaj epidemiologi, strokovnjaki za take dogodke, praktično ne nastopajo v javnosti? 

Rekel bi, da je razlog predvsem v tem, da smo zelo zaposleni z delom na terenu. Res pa je, da v nekaterih drugih državah epidemiologi več nastopajo in pojasnjujejo stvari javnosti. In to se mi zdi dobro, ker strokovnjaki, ki vedo, kako se bolezni širijo, ljudem najlaže pojasnijo, kako se lahko zavarujejo pred okužbo. Mi si prizadevamo predvsem za to, da bi bile vse informacije na voljo na naši spletni strani.

Pričakoval bi, da bo vaš predstavnik redno na voljo za vprašanja na vladnih novinarskih konferencah. Pred zamenjavo vlade je prejšnja direktorica Nina Pirnat redno nastopala.

Praviloma se že pred novinarskimi konferencami usklajujemo z vladnimi predstavniki. Imam pa kar veliko zaupanje v vladnega govorca Jelka Kacina. Spomnimo se ga iz časov osamosvojitvene vojne, ima veliko zaupanje javnosti in mislim, da dobro opravlja svoje delo. Vsebina, ki jo sporočajo vladni predstavniki, je večinoma usklajena z nami.

Kakšna je trenutno vaša vloga v boju z epidemijo? 

Naša strokovna naloga je povezana z odkrivanjem in preprečevanjem širjenja nalezljivih bolezni. Vsakega, pri katerem s testi potrdijo okužbo, izprašamo o tem, na kakšen način se je verjetno okužil in s kom je bil v stiku, prav tako pa mu posredujemo navodila za ravnanje v času karantene. Kar se tiče splošnega prebivalstva, pa je naša naloga predvsem osveščanje o zaščitnih ukrepih za preprečevanje okužbe.

Ali vam še uspeva slediti vsem stikom okuženih? 

Za zdaj še. Tistega, pri kateem potrdijo okužbo, prosimo, naj skuša sam identificirati ljudi, s katerimi je bil v stiku, in jih opozori na tveganje. Glede na to, kako na redko so ti primeri posejani, bomo še naprej odkrivali skupke in skušali zamejiti širjenje okužbe. V tej fazi pa na testiranje ne vabimo več vseh ljudi.

Ne pričakujem, da bi imeli zaradi nekaj izletnikov minuli konec tedna čez 14 dni povečanje števila okužb. Ljudje hodijo narazen, družine se držijo vsaka zase. Nobenega razloga ni, da bi se okužba širila na tak način.

Kako pa ocenjujete spopadanje z epidemijo na splošno?

Naš najpomembnejši cilj je obvladljivo število okuženih, takšno, ki ga naš zdravstveni sistem lahko oskrbi. Ozko grlo je predvsem pri številu naprav za umetno predihavanje, pričakujem pa, da bomo v kratkem zagotovili dovolj dodatnih naprav. Za zdaj imamo sorazmerno nizko število kritično bolnih in tudi razmeroma nizko število ljudi, ki potrebujejo hospitalizacijo. S tega vidika so bili dozdajšnji ukrepi vsekakor ustrezni.

Če bi ravnali tako kot Švedi, kjer stavijo na osebno odgovornost državljanov, bi glede poteka dogodkov zagotovo obstajala večja negotovost. Zanimivo bo spremljati razvoj dogodkov pri njih. Sam sem prepričan, da je treba ljudem tudi zaupati. Seveda pa je naša naloga, da jim povemo, kako naj odgovorno ravnajo. Vsi nikoli ne bodo spoštovali napotkov. Tudi danes se vsi ne držijo sprejetih ukrepov. In dvomim, da sploh obstaja realističen način, da bi zagotovili popolno zgledno spoštovanje ukrepov. Vedno se bo našel kdo, ki bo prepoved vzel kot izziv. Večina ljudi pa napotke upošteva, in to je tisto, kar je pomembno. Če večina ljudi tako ravna, se možnosti za širjenje bolezni zelo zmanjšajo.

Pa vendar je glede zaščitnih ukrepov v poplavi informacij precej zmede. 

Izkušnje iz klicnih centrov kažejo, da so ljudje zelo prestrašeni. In to bi bilo treba spremeniti, saj za veliko prestrašenost ni razloga. Če si vsakič, ko pridete domov, roke temeljito umijete z milom in se v vmesnem času ne dotikate obraza, potem ste lahko dokaj mirni. Skrbni bi morali biti predvsem ljudje, ki kažejo kakršnekoli simptome, in ostajati doma. Seveda pa vem, da so tisti, ki so prihajali kljub bolezni v službo, pri nas velikokrat obravnavani kot glavni heroji. Upam, da bo tega poslej manj.

Nenehno pa poslušamo tudi poročila o asimptomatskih primerih, ki da lahko širijo okužbo. 

To je zelo malo verjetno in za to je potreben tesen stik. Kdor nima stikov z nikomer zunaj gospodinjstva, kdor spoštuje fizično distanco, se pač ne more okužiti. Morda bi bilo ob razlaganju načina prenosa potrebne še nekoliko več nazornosti, »ljudskosti«. Če rečemo, da se okužba širi kapljično, to veliko ljudem ne pomeni kaj dosti. Ob kašljanju, kihanju, govorjenju pač izločamo mikroskopske kapljice, s čimer lahko virus, če smo okuženi, prenesemo na tiste v naši neposredni bližini. Če smo dovolj stran drug od drugega, nas te kapljice ne morejo doseči in nevarnosti za okužbo ni. Ne pričakujem, da bi imeli zaradi nekaj izletnikov minuli konec tedna čez 14 dni povečanje števila okužb. Ljudje hodijo narazen, družine se držijo vsaka zase. Nobenega razloga ni, da bi se okužba širila na tak način. Še enkrat ponavljam, da se okužba širi v primeru kihanja, kašljanja ali govorjenja v neposredni bližini drugih ljudi in prek rok, če smo se dotikali predmetov, s katerimi so bili oboleli v stiku. Ta zadnji način prenosa uspešno preprečimo z natančnim umivanjem rok.

V zadnjem času sem prebral veliko člankov, ki govorijo o možnosti aerosolnega prenosa okužbe. Da lahko denimo virus ostane v zraku v prostoru tudi še pol ure, potem ko ga okužena oseba že zapusti. Skratka, da gre za veliko večjo nalezljivost od navadnega kapljičnega prenosa.

Pri širjenju nalezljivih bolezni niso pomembni samo načini širjenja, pomembna je tudi količina patogena, ki smo mu izpostavljeni. Vsak ukrep, ki vpliva na zmanjšanje količine virusa, ki pride v naše telo, je dober, saj zmanjša tudi možnost, da bi se okužba »prijela«. Torej, okužbe na druge načine, ne zgolj s kapljičnim prenosom in stikom z okuženimi površinami, so možne, niso pa zelo verjetne. Lahko, da sledi virusa najdejo tudi v aerosolu, ni pa verjetno, da je virusa tam dovolj za okužbo. Če nam uspe z zaščitnimi ukrepi zatreti glavni, torej kapljični način prenosa, potem smo večino dela že opravili.

Ukrepi na meji, čeprav veliko ljudi navija zanje, nimajo pomembnega učinka. A v začetnem obdobju skuša vsaka država na hitro ukrepati, tudi zaradi pritiska javnosti.

Iz tega, kar mi govorite, izhaja, da je morda najnovejša vladna zaostritev ukrepov, sploh denimo omejitev gibanja na občine, nekoliko pretirana?

Po mojem mnenju tako drastični ukrepi ne bi bili potrebni. Vidimo, da stvari dobro potekajo. Večina ljudi je že prejšnje ukrepe vzorno spoštovala. In zdaj so zaradi nekaj posameznikov, ki se jim to ni zdelo pomembno, ukrepi še bolj zaostreni za vse. S strokovnega vidika take poteze ne morem zagovarjati. Glavni skupki okuženih oseb so trenutno v posameznih kolektivih, predvsem v domovih za starejše in nekaterih podjetjih.

Po državnem načrtu za primer epidemije je Nacionalni inštitut za javno zdravje tista ustanova, ki pripravlja strokovne podlage ministrstvu za zdravje za odločitve v zvezi z ukrepanjem. V tem primeru pa se očitno to ni zgodilo. 

Pri presojanju teh ukrepov nas niso prosili za mnenje. Šlo je očitno za presojo, da ljudje doslej veljavnih ukrepov niso dovolj upoštevali.

Prepričan sem, da so že prejšnji ukrepi povsem zadostovali. Novo določilo o razkuževanju hodnikov in stopnišč v večstanovanjskih stavbah se mi zdi izjemno težko izvedljivo. Veliko primernejše se mi zdi ljudi opozoriti, naj se površin, ki jih pogosto prijemajo drugi ljudje, čim manj dotikajo z golimi rokami in si pogosto umivajo roke. Kamorkoli gremo, se česa dotikamo. Kaže se že težava s pomanjkanjem razkužil pri upraviteljih in primanjkuje tudi ljudi, ki bi to delo lahko opravljali. Zavedati pa se je tudi treba, da je po razkuženju površina prvih pet minut res čista, a takoj, ko se je bo nekdo dotaknil z golo roko, bo spet potencialno kužna. Upam, da bodo ta ukrep, potem ko bodo pretehtali vse argumente, odpravili.

Na NIJZ se je ob zamenjavi oblasti vsul plaz kritik, češ da ste z ukrepi zamujali in da so bili predlagani ukrepi premalo strogi. Ali to sprejemate?

Ne. Tudi preden sem prevzel mesto vršilca dolžnosti direktorja, sem bil ves čas vpet v spremljanje razvoja dogodkov. V Sloveniji smo sledili informacijam in napotkom Svetovne zdravstvene organizacije in Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni, ki so bile v nekem trenutku na voljo. Gre torej za to, da se vedenje o virusu in poteku bolezni ves čas nadgrajuje. Na tej podlagi smo sprejemali smernice, kako ravnati. Danes je seveda na voljo več informacij in izkušenj, kot jih je bilo januarja ali februarja.

Dokler smo imeli opravka s posameznimi primeri okužb, je bilo nesorazmerno razmišljati o zaprtju šol. Šele ko smo zaznali širjenje v skupnosti, je to postal primeren ukrep. In takrat smo to tudi predlagali. Čas in primerjava z drugimi državami bosta pokazala, da so bili ukrepi primerni in pravočasni. Popolno preprečevanje vsakršne možnosti okužbe niti ne bi bilo dobro, saj tako nikoli ne bi dosegli prekuženosti vsaj dela prebivalstva in bi morali s strogimi ukrepi vztrajati vse do prihoda cepiva. Kar precej teh ukrepov bomo sicer po mojem prepričanju morali izvajati še dolgo časa, saj bo zaradi nizkega števila primerov tudi prekuženost prebivalstva razmeroma nizka. Počakati moramo do poletja in videti, ali se bo virus v tem času kaj umiril. Pri epidemiji prašičje gripe je v poletnih mesecih prišlo do pomembnega zmanjšanja virulentnosti.

Predstojnica Infekcijske klinike dr. Tatjana Lejko Zupanc je v intervjuju za prejšnjo številko Mladine dejala, da bi po njenem mnenju morali nadzor na meji z Italijo uvesti že v trenutku, ko se je pri njih začel izbruh.

Še tako strog nadzor ne more preprečiti vnosa okužbe. Okuženi, tudi če ima vročino, lahko preprosto vzame zdravilo za zniževanje telesne temperature. Nikomur ne piše na čelu, da je okužen. Tak ukrep ne bi veliko pomagal. Ukrepi na meji, čeprav veliko ljudi navija zanje, nimajo pomembnega učinka. A v začetnem obdobju skuša vsaka država na hitro ukrepati, tudi zaradi pritiska javnosti. Ljudje bi najraje videli, da bi vse testirali, kar je seveda nemogoče, in da bi vsak naokoli hodil z nalepko, ki bi izkazovala njegovo zdravstveno stanje. A tudi če je test v nekem trenutku negativen, se lahko človek v naslednjem trenutku okuži. Množično testiranje vseh daje kvečjemu občutek lažne varnosti, ki ga ni dobro spodbujati. Ljudje se morajo zavedati, da so okrog nas potencialni nosilci okužbe, in poznati zaščitne ukrepe, da se pred prenosom lahko zaščitijo.

Naša priporočila so jasna: pojdite ven, telovadite, hodite, tecite. Človek mora ostati fit. Če sami tečete po gozdu, se vam res nima kaj zgoditi. Morda vas lahko napade medved.

Ali namigujete, da so številni ukrepi predvsem predstava za javnost? 

Tega ne bi rekel. Prej izraz nezaupanja v ljudi.

Je bila glede na povedano hitra zamenjava prejšnje direktorice NIJZ Nine Pirnat upravičena? 

Ne bi rekel, da je bila povezana s sprejemanjem ukrepov. Ozadja sicer ne poznam, a naša prejšnja direktorica je bila mnenja, da v okoliščinah, ki so nastopile z zamenjavo vlade, ne more uspešno opravljati svojega dela. Težko je prišla do besede. Prej je veliko nastopala pred javnostjo, v medijih, potem pa je niso več vabili. Ker je videla, da ni več možnosti za njeno konstruktivno sodelovanje, je sama odstopila.

Bi lahko rekli, da smo grožnjo, dokler je bila epidemija omejena na Kitajsko, podcenjevali? 

To pa res. Vsi smo bili prepričani, da bo Kitajcem epidemijo uspelo zamejiti. Nismo računali, da bi se lahko virus tako učinkovito razširil po vsem svetu. Še vedno pa ne vem, katere ukrepe bi lahko predhodno sprejeli. To je tudi za nas edinstvena izkušnja. Star sem že več kot 60 let, pa v življenju še nisem izkusil ničesar podobnega. Še v času epidemije črnih koz v Jugoslaviji leta 1973 nam ni bilo treba ostajati doma, poleg tega pa smo imeli na voljo cepivo. Stanje je bilo popolnoma drugačno. Niti naši načrti za primer pandemije take situacije niso predvidevali. Ko smo se doslej pogovarjali o zajezitvi širjenja okužb, si nikoli niti v sanjah nismo upali pomisliti na možnost, da bi popolnoma zaustavili javno življenje. Stanje nas je vse presenetilo.

Že prej ste omenili, da so med pomembnimi skupki okužb predvsem tisti v domovih starejših. Problem je, da gre za najranljivejšo populacijo. 

Domovi starejših nimajo dovolj osebja in niso pripravljeni za take razmere. Že prej je bilo velikokrat slišati opozorila, da je osebja premalo za kakovostno oskrbo vseh stanovalcev. Če bi šlo za ljudi, ki so sicer starejši, a še vedno razmeroma zdravi in samostojni, bi veljavni normativi, ki so stari že več kot 20 let, seveda zadostovali. A danes so domovi starejših pogosto postali podaljšek bolnišnic, kar pa od osebja terja precej drugačno usposobljenost in tudi precej več kadra. In to že v normalnih razmerah. Zdaj pa smo v izrednih razmerah, kjer oskrbovance poleg njihovih osnovnih bolezni ogroža še nov virus. Nujno potrebujejo dodatno pomoč in mislim, da je ministrstvo za zdravje dobro pristopilo z uvedbo koordinatorja, ki skrbi za tesno sodelovanje med domovi starejših, zdravstvenimi domovi in bolnišnico v posamezni regiji.

Tukaj je majhnost Slovenije vsekakor prednost. V Sloveniji smo se tudi zelo hitro, še preden smo sploh odkrili prvi primer okužbe, odločili za prepoved obiskov v domovih starejših in bolnišnicah. In to je bilo izjemno pomembno za zaščito najranljivejšega dela prebivalstva.

Žena premiera Urška Bačovnik Janša je na Twitterju pozvala ljudi, ki imajo to možnost, da svojce za čas epidemije vzamejo iz domov starejših in zanje skrbijo doma. Se vam zdi to smiseln ukrep?

Težko presojam. Na vrat na nos seliti starejše ljudi ni ravno priporočljivo. Če so načeloma zdravi in v dobrem stanju, če lahko kolikor toliko sami skrbijo zase, potem morda, a številni potrebujejo strokovno pomoč, svojci pa tega znanja običajno nimajo. Takega priporočila si ne bi upal podpreti brez omejitev. Varnostni ukrepi v domovih starejših so zelo strogi, verjetno bolj, kot smo jih sposobni zagotoviti v domačem okolju. Mislim, da je ljudi smiselno pustiti v okolju, ki so ga navajeni. Lahko pa o tem razmišljamo kot o planu B, če bi se razmere zelo poslabšale.

Kar se tiče množičnih prireditev, bodo verjetno omejitve trajale precej dolgo. Ne vem, kdaj si bodo pristojni spet upali dopustiti denimo koncert v polni dvorani Stožice.

Dr. Tatjana Lejko Zupanc v intervjuju opozarja na velik problem zastoja v siceršnjem delovanju zdravstvenega sistema. Ali obstajajo kakšne ocene o povečanem tveganju za poslabšanje zdravstvenega stanja prebivalstva zaradi teh izrednih ukrepov? 

Ne. Zbiranje podatkov za take potrebe ni dovolj hitro. Problem je, ker zaradi pomanjkanja zaščitne opreme v tem trenutku v zdravstvu ni mogoče zadovoljivo obvladovati tveganja za zanos okužbe v zdravstvene ustanove. Za neko kratko obdobje je tak ukrep še sprejemljiv. Pričakujem pa, da se bo z nabavo zadostnih količin opreme delo lahko nadaljevalo in da se ljudem, ki zdaj čakajo na posege in preglede, v tem času zdravstveno stanje ne bo pomembno poslabšalo.

V javnosti je precej zmede glede dopustnosti rekreacije na prostem. Sploh najnovejši vladni ukrepi so napisani zelo dvoumno, češ da je izhod dovoljen zgolj za obisk trgovine ali lekarne ter za odhod v službo. 

Ta poziv »ostani doma« je bil nekako narobe razumljen, češ da je treba biti ves čas zaprt v stanovanju, po možnosti na kavču pred televizijo s pivom in slanimi prigrizki. Naša priporočila so jasna: pojdite ven, telovadite, hodite, tecite. Človek mora ostati fit. Po koncu epidemije ne bo konca sveta. V tem času je morda še nekoliko več priložnosti za posvečanje pozornosti rekreaciji. Če sami tečete po gozdu, se vam res nima kaj zgoditi.

Morda vas lahko napade medved. Pa tudi če ne greste ven, je dobro, da poskušate za telesno dejavnost poskrbeti doma.

Karantenski ukrepi bodo vse bolj načenjali mentalno zdravje ljudi. Vse več bo osamljenosti, strahu, jeze ... Koliko vas to skrbi? 

Zelo. Dobivamo tudi signale s terena, da se razmere na tem področju zaostrujejo. Vzpostavljamo posebno telefonsko linijo za ljudi v stiski. Ljudje to podporo res potrebujejo, sploh če so imeli že prej težave. Preprečiti moramo, da bi se nam zgodil porast samomorov ali kaj podobnega. Pomanjkanje socialnih stikov hitro pripelje do tega, da se psihološke težave zaostrijo. Že hoja po praznih ulicah je v teh razmerah lahko dokaj strašljiva izkušnja.

Se bojite, da bi lahko dodatno zaostrovanje omejevalnih ukrepov lahko imelo nasprotni učinek? 

To je vsekakor tveganje, ki ga ne bi smeli zanemariti. Takšni omejevalni ukrepi že tako ali tako ne bi smeli trajati predolgo. Za zdaj kaže, da se bodo še kar vlekli, vsaj do začetka maja. To je zelo dolgo obdobje, sploh za ljudi, ki so ostali brez dela. Denarno pomoč bodo sicer dobili, a ne gre zgolj za denar, gre tudi za odsotnost možnosti za osebno izpolnitev skozi delo. In dejansko po mojem mnenju obstaja ta nevarnost, da se bodo ljudje v nekem trenutku odločili, da tega ne morejo več zdržati, da na vse zapovedane ukrepe ne bodo več pozorni ali pa se jim bodo celo zanalašč izogibali. A žal to ne bo šlo hitro, prav tako pa je smiselno ukrepe umikati v dogovoru z drugimi državami, predvsem tistimi okrog nas. Potrebna bo tudi širša koordinacija na ravni celotne EU.

Kakšna je po vašem vedenju sploh nadaljnja državna strategija boja proti epidemiji? Kaj hočemo doseči in kaj sledi? 

Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni smo posebej zaprosili, naj nam pomaga pri opredeljevanju izhoda iz strogih omejevalnih ukrepov. Računamo na strokovna priporočila o tem, kje začeti in s kakšnim tempom ukrepe odpravljati. Tudi druge države veliko poizvedujejo v tej smeri, tako da bomo zagotovo dobili usmeritve. Strategija naše države je na mestu, ker si glede na to, da imamo omejene zdravstvene zmogljivosti in nam primanjkuje potrebne opreme, želimo kupiti nekaj časa za okrepitev zmogljivosti, ki nam bodo pomagale pri uspešni skrbi za bolnike. To v celoti podpiram. Prav tako z ukrepi skušamo čim bolj zaščititi ranljive skupine prebivalstva. In to bo tudi ob postopnem opuščanju omejitvenih ukrepov prednostna naloga. Obstaja sicer nevarnost, da bi ljudje ob postopnem odpravljanju omejitev pozabili na osnovne zaščitne ukrepe, a po mojem mnenju se to tokrat ne bo zgodilo. Če bodo ljudje to zgledno spoštovali, tudi ob postopni omilitvi ukrepov ni pričakovati prevelikega povečanja števila obolelih.

Menite, da si bodo ljudje odslej končno dejavno prizadevali za higieno rok in kašlja?

Ta izkušnja se nam bo vtisnila v kolektivni spomin. Še dolgo časa si bomo skrbno umivali roke, kašljali v rokav ter se poskušali čim manj dotikati kljuk in ograj. To je vsekakor ena od pozitivnih stvari te epidemije. Skrb za osebno higieno spet postaja pomembna tema. O tem se namreč prej praktično nismo več pogovarjali. Dezodoranti, po možnosti taki, ki učinkujejo po 72 ur, so v veliki meri nadomestili redno umivanje. Na začetku 20. stoletja, ko še niso imeli na voljo antibiotikov, je vse temeljilo na preventivi. Praktično edini učinkovit ukrep proti nalezljivim boleznim, ki je bil na voljo, je bila osebna higiena. V zadnjem času pa smo bili s tega vidika dovolj razvajeni, da smo na osnovne ukrepe pozabili. Dobra stvar je morda tudi to, da se bomo bolj zavedali in izkoriščali možnosti dela na daljavo. Danes vidimo, da je veliko stvari povsem brez težav in z manjšimi stroški mogoče opraviti na daljavo.

Katere omejitvene ukrepe bo po vašem mnenju mogoče sprostiti najprej? In kateri bodo vztrajali najdlje?

Vsekakor bo najprej na vrsti vnovično odprtje šol in vrtcev ter vrnitev na delovna mesta v storitvenih dejavnostih, seveda vse ob spoštovanju zaščitnih ukrepov. Morda bodo denimo v lokalih in restavracijah v dneh, ko prihaja toplejše vreme, lahko nekaj časa odprti le gostinski vrtovi. Verjetnost za okužbo v takih razmerah je razmeroma majhna. Stvari se bodo po mojih pričakovanjih do poletja umirile, obolevnost bo mnogo redkejša. Družbo bo treba postopno spet zagnati. In to se najlaže naredi z delom. Kar se tiče množičnih prireditev, pa bodo verjetno omejitve trajale precej dlje. Ne vem, kdaj si bodo pristojni spet upali dopustiti denimo koncert v polni dvorani Stožice. Tudi pri množičnih prireditvah na prostem je zelo težko držati ustrezno razdaljo.