Iztok Geister, zagovornik narave, pesnik, esejist

Avtor več kot 50 knjig poezije, o ornitologiji in čudesih narave, esejist in pisec radijskih iger. V kulturno zgodovino je vstopil pod pesniškim imenom Plamen, ko je sredi šestdesetih let z Markom Pogačnikom ustanovil legendarno umetniško skupino OHO, ki je šokirala s svojo poezijo, s katero je porušila tako rekoč vse norme lepe umetnosti. Je svobodni umetnik, ki že več kot 30 let opazuje in proučuje bivanje narave, o njej piše knjige, članke, se v imenu narave oglaša v pismih bralcev in spet šokira. Tokrat s svojimi pogledi barda narave, v katerih jemlje ptice, reke, drevesa, sršene, kamne in vode kot človeku enakovredne prebivalce našega planeta.

Televizije poročajo, kako podivjane in pobesnele vode zalivajo celotna polja in vasi, ti pa opozarjaš na govor sovraštva do narave in braniš svobodo vode. Zakaj?

> Dobro, da si tako vprašal. Zdaj morava v osnovno šolo, kjer bi moral Slovenec to že slišati. Voda ni samo voda, ampak je življenjski prostor. Poleg struge k njej spada še obrežje, ki je lahko ozko ali pa široko, kadar ga sestavlja še loški gozd. V njem voda vedno poplavlja, je kot žensko mesečno perilo, spomladi in jeseni vode narastejo. Jeseni zaradi deževja, spomladi pa še dodatno zaradi topljenja snega. K vsaki reki spadajo retencijski oziroma zadrževalni prostori. Če pogledaš kmetije, jih ne boš našel ob vodah, ampak na bregu, na varnem. Tudi njiv nekoč niso imeli v loškem prostoru. Potem je prišla doba industrializacije, ko je postalo praktično, da je zraven industrije voda, ki je lahko odnašala odplake. Iz praktičnih razlogov so se potem začeli naseljevati okoli industrijskih obratov, tako so nastale Jesenice. S tem je nastal problem, ker so retencijski prostor reke zasedli ljudje. Ob mestih so naredili regulacije in je to še šlo, toda vsako osuševanje vode se nekje pokaže. Če je vodna tokava zožena, bo vodna gladina narasla, zraven pa bo voda dobila še hitrost. Kjer ni dovolj močno omejena, se bo pač razlila. Voda je organizem, ustvarja pokrajino, in to prav takrat, ko je velika, ko je povodenj, ko ima moč, da prestavlja kamne, da obdeluje in brusi prodnike. Takrat ustvarja nova ozemlja: otok lahko nastane sredi reke v nekaj urah. Na njem se pojavijo pionirske rastline, ki vzkalijo že prvo leto, kot denimo vrbe, za katere zadošča, da pade seme na tla in tisti hip že vzklijejo. Potem to raste, dokler ne nastane gozd in zgodba se z naslednjo poplavo spet ponovi. Ko pa pridejo stoletne vode, se zgodi to, da ne nastradajo samo naselja in se znajdejo pod vodo polja. A ne le ona; nikoli še nisem v nobenem časopisu prebral niti slišal v nobeni oddaji, da bi kdo rekel: kaj pa se je zgodilo z vsemi temi bitji, ki niso ljudje? Ravno tako so propadla, v hitro tekoči vodi naravne ujme se vse premakne. Kamna, ki je za malo vodno bitje, kot so žuželke, pomenil ves svet, ni nikjer več. Ko tega dela prehranske verige ni več, to udari tudi večje vodne živali. Kje so po ujmi te živali? Ja, propadle so, to so številke, ki gredo v milijone.

Popolni dizaster?

> Ne, tako kot se gozd vrača, se vračajo tudi alge in mahovi, ki ustvarjajo mini habitate, življenjska okolja, v katera se spet naselijo živali. V desetletju potem praktično ni več nobene razlike od časa pred ujmo. Ta samoohranitvena sposobnost narave, ta njena samoobnova je pravi čudež. Toda tu nastane premik, po katerem se razlikujem od uradnega in neuradnega varstva narave. Pravim, da vsi človekovi posegi v vodne tokave niso nič drugega kot samo posnemanje naravnih ujm. Zame je to enako dejanje, kot če preorješ njivo ali pokosiš travnik. Za bioskupnost, ki je bila takrat tam, je to katastrofa. Seveda so se nekatere rastline in živali prilagodile, toda ne vse. Mi niti ne vemo, katere se niso.

Urbanizem velikega mesta Ljubljane je zate samo naravna ujma?

> Ja, seveda. Prepričan sem, da je v Ljubljani več rastlin in živali kot na njivi. Mogoče je že podgan več, ha ha. Tam zdaj živijo sokoli selci.

Če torej hočeš videti ujede, ne boš šel v skalna gorovja, ampak v velemesto.

> Ja, seveda. Sokola so rešile stolpnice. Njegova najljubša hrana so golobi, ima postlano.

S stališča posameznih vrst je mesto pravi eldorado?

> Življenjske razmere so zelo ugodne: hrane je dovolj, mikroklimatsko je ugodno, ker so zime v mestih za nekaj stopinj toplejše zaradi ogrevanja in prometnih izpustov, manj je naravnih sovražnikov. Izjemno so se prilagodile kune, ki jih je verjetno več v mestih kot v gozdovih. Kuna belica živi v skalnatem okolju, zato ji mesto izjemno ustreza: ker je nočna žival, se tako potuhne, da je ne bi niti opazili. Ponekod v Nemčiji in Švici se je dogajalo, da so ljudem po garažah zgrizle ogromno avtomobilskih gum. Nimajo težav s prehrano: hranijo se z glodavci in s ptiči. Tudi sršeni so se prilagodili mestnemu življenju, hranijo se s tekočinami iz odvrženih pločevink.

Mesto, ki velja, če govorimo o človekovem zdravju, za izredno nevarno okolje, je za živali prijazno?

> Bolj so prilagojene, vendar tudi ljudi to ne moti. Na prste ene roke lahko prešteješ, koliko ljudi se na tisoč prebivalcev izseli iz mesta zaradi slabega zraka. K meni so hodili prijatelji iz mest na horuk akcije, a so kmalu postali živčni. Ko sem jih vprašal, kaj jih moti, najprej niso vedeli, čez čas pa je eden rekel: »Že vem, takšna tišina je tukaj.«

Si privrženec ideje, da človekove pravice razširimo tudi na pravice gozda in potokov, ki bi jih zakoni varovali pred urbanizmom?

> Ne, nisem za tako čistunstvo. Mislim, da je to stvar preizkušanja moči. Saj človek ni iz zlobe nič hudega naredil naravi in ji tudi ni nič naredil iz dobrote, ampak vse iz neke nuje. Govoril sem: ne uničujmo prostorov loke, kamor se v času velikih poplav razlijejo vode iz svojih strug, in ne zasadimo tam polj koruze, ki ima sicer rada veliko vlage. Desetletja sem opozarjal, a me sploh ni nihče resno jemal. Da bi vsaj začel debato! Potem sem pa enkrat prebral, da se koruzi slabo piše, ker cena koruze na svetovnem trgu pada in kmetje ne sejejo več toliko koruze. Tedaj mi je vžgalo: samo to je treba, da cena pade, in spet se bodo loke zarasle. Žal je potem prišla nova ideja, da je koruza idealna za biogorivo. In spet pritisk na okolje. Pred leti smo naredili največjo neumnost, ko se je minister Janez Podobnik na evropsko pobudo ogrel za izkoriščanje biomase v gozdu. Biomasa je vendar pogoj za zdrav gozd, za to, da se ta obnavlja. Tam ni, ker je odveč, ker čaka, da bi jo pobrali. V Nemčiji sem že pred tridesetimi leti hodil po parkih, pa niso nobene ležeče veje niti premaknili, kaj šele, da bi jo pospravili. Veter je odtrgal lep kostanjev cvet in obiskovalka ga je vzela, a jo je vodič takoj opozoril, naj ga vrne, ker je del gozda.

Spoštovanje do gozda, da iz njega ne delaš pospravljene dnevne sobe?

> Tako, to naj ostane tam. Vse tam ima svoj smisel. Pri nas pa bi iz gozda pobrali biomaso, ker je to modno. Zdaj je to še posebej nevarno, ko se pojavljajo vetrolomi, jaz jim rečem po staro slovensko polomast. Ljudje ne vidijo, da je tudi polomast govor narave, ki ga ne znajo več prečitati. Ko so posekali gozdove za avtoceste, stokrat več, kot polomi en veter, pa ni nihče opozarjal. Za vetrom si gozd opomore, celo dobro je, da se pomladi, stranski učinek je ta, da pridejo na račun ksilofagne žuželke, ki se prehranjujejo z lesom, znani lubadar je eden izmed stotih te vrste. Največ lubadarja je zato, ker tranzicijski lastniki ne pospravijo sečnje za seboj, tako kot jo je nekoč kmet. Ko posekajo drevo, vzamejo samo deblo, vse drugo pustijo. Večina gozda na Slovenskem je gospodarski gozd, ki ga že stoletja upravljajo tako, da drevesu ne pustijo umreti. Posekajo ga v trenutku, ko je v najboljši kondiciji. Ko se več ne debeli, ko ne vlaga več v celice in koreninski sistem, takrat ga posekajo. To pomeni hendikep v primerjavi s pragozdom, saj v gospodarskem gozdu manjka celotna faza razvoja. Največ vrst živali odkrijejo v globinah oceanov in v krošnjah amazonskih gozdov. Ta del je neraziskan, doslej nismo našli metode, kako bi jih raziskali. Ta ekološki segment pri nas praktično ne obstaja, ker drevesa te faze ne morejo dočakati.

Govoriš o živalih, ki bivajo na starih, kdaj tudi posušenih drevesih v višini nad trideset in več metrov?

> Ja, vendar eno je višina, drugo pa širina krošnje, ki se razvije. Če pomisliš po cankarjansko: govorim o kultu mrtvega drevesa, ko vsi prisegamo na les, imamo radi les po stanovanjih, ampak to je perverzija. Ko je človek še živel na drevesu, je bilo zanj sveto. Bober se prehranjuje z mladimi vejami. A kako naj doseže vejo? Bober to doseže tako, da drevo preprosto podre. To je edina žival, ki ima tak odnos do gozda. Po mojem je človek v svojem razvoju opazoval bobra in začel sam podirati drevesa. Tudi vodne jezove je pred človekom delal že bober. Če vzameš les v hišo, ga moraš podreti še pravi čas, če ne ga bo narava vzela nazaj, saj bo v gozdu strohnel. Prah si in v prah se povrneš!
Kako je nastal kras? Ne, ker so Benečani porabili les za pilote in ladje, ampak zato, ker so tukajšnji Kraševci krčili gozd, ker so les potrebovali za svoje potrebe. A tudi to še ne bi uničilo starodavnega hrastovega gozda, če ne bi ljudje potrebovali pašnikov. Toda na paši niso bile samo ovce domačinov, ampak so prišli pozimi Bosanci, ki so črede gnali na pašo v Furlanijo. Bilo je tako kot vojska: šli so tja in nazaj. Bilo je trikrat prepaseno, trava ni mogla več zrasti, in kjer ni več ruše, prst odnese voda in jo odpihne veter.

Katero drevo te najbolj pritegne?

> Odvisno od različnih čustvenih stanj, moram pa reči, da mojo intimo najbolj nagovarja skorš. To je drevo, ki ima rahlo krošnjo. Če stojiš pod njim, meče nate prosojno senco difuzne svetlobe. Ustvarja svetlo senco. To drevo je najstarejša kulturna rastlina poleg nešplje in lesnike, ima plodove kakor drobna jabolčka, v velikosti debele češnje. Ko pa se umedijo, jih uporabljaš lahko za marmelade in za odlično žganje. Zdaj me lahko še vprašaš, katero žganje mi je najljubše, ha ha ha.

Ti nisi le opazovalec narave, ti živiš v ritmu narave: delaš marmelade, ko so plodovi zreli, kuhaš šnops ...

> Ne, jaz ne bi mogel preživeti v naravi. Brez zobne ščetke sem mrzel. Ne oznanjam nobenega gesla nazaj k naravi! Govorim kvečjemu naprej k naravi.

Kaj misliš s tem?

> Da se je treba vseskozi prilagajati. Zdi se mi donkihotsko, da bi se upiral tehnološkemu napredku. To sem počel tudi takrat, ko sem sodeloval v skupini, ki je presojala vplive vetrnih elektrarn na okolje. Nobenemu izzivu se ni bilo mogoče upreti iz načelnih ali dušebrižnških razlogov. Če je bila kakšna novotarija na začetku sprejeta še s takšnim nasprotovanjem, smo jo kasneje vsi sprejeli. Se najbrž spomniš, s kakšnim nezaupanjem smo še pred desetimi leti gledali na mobilne telefone, meni se je zdelo prav neokusno, če je kdo govoril v telefon na javnem mestu, danes je to norma. Gre dejansko za svet, ki se mu moramo prilagajati. Drugi vidik pa je, da ni nič večnega, tudi tehnologija ne. Te stvari se pač spreminjajo, bolj je problem, kam potem z zavrženimi predmeti. A s tem naj se ukvarjajo ti, ki so tehnologijo razširili, jaz sem samo uporabnik. To je en vidik, toda zame je pomembno, kako tehnološki napredek vpliva na druga bitja. Imam se za zagovornika narave, ker mislim, da sem dolžan to narediti, ker mora nekdo zagovarjati bitja, ki se ne morejo sama zagovarjati. Če je treba kaj reči, je treba reči v dobro tem bitjem, ki se prilagajajo in jih je treba razumeti. Etično je sporno dvoje. Da smo izjemno visok odstotek živalskih vrst zapeljali v kulturno sobivanje. Temu rečem kulturno sledništvo.

Misliš na krave in druge domače živali?

> Ne. Govorim o živalih, ki še vedno živijo svoje življenje. Kje pa še gnezdi lastovka drugje kot v človeškem bivališču? Nekoč je gnezdila v votlinah. Teh primerov je še veliko, ta je mogoče najbolj izrazit. Delal sem popise živalskih vrst v pragozdu in sem ugotovil, da jih je v gospodarskem gozdu še enkrat toliko. V gospodarskem gozdu poseka ugodno vpliva na strukturo favne in flore. V njej najdejo pribežališča tista bitja, ki jim je v gozdu pretemno. Drugo etično sporno početje pa je aktualno preganjanje tujerodnih rastlin, zoper katere so se zdaj spravili botaniki. Najprej so jih imenovali pritepenke, zdaj jim dajejo že hujši prizvok z izrazom okupacijske vrste. Res je, da jih vidiš na vsakem koraku. Recimo akacijo, ki je prinesena iz Amerike, pa tudi krompir, koruzo in paradajz. Toda botaniki so za tarčo vzeli novejše preselitve, denimo vodne solate, ki so se začele širiti na račun domorodnih rastlin. Težava je v resnici v tem, da nimajo primerjalnih analiz, da so to sodbe na prvo roko. Moj najmočnejši pomislek pa je ta, da s tem spet prakticiramo sovražni govor do narave. Zadnji mesec si po televiziji poslušal o pobesnelih in podivjanih vodah. Katera rastlina si lahko dovoli prihod v naše kraje?
Tista, ki je tega sposobna. Veliko rastlin in živali prinesejo v Evropo vetrovi iz Amerike, s saharskim peskom pride marsikatera žival. So metulji, ena vrsta kačjega pastirja, ki pri nas celo odloži jajčeca. Lahko smo samo veseli, da bogatijo našo favno in floro. To so tisti, ki imajo v sebi gen avanturizma, če tako rečem. Tega ni sposoben vsak, tudi niso šli vsi ljudje iz Evrope v Ameriko, Irci so imeli v sebi gotovo več tega gena kot drugi. Sposobnosti se vživeti v drugo okolje in tam preživeti. Veliko jih pri tem propade, zato bi jaz tujerodnim rastlinam, ki so preživele pri nas, zaploskal, ne pa da začenjajo pogrom zoper njih. Zame je takšno floristično in favnistično čiščenje Slovenije primerljivo z etničnim čiščenjem. Temu nasprotujem.

Domovina rastlin je vsa zemlja.

> Seveda, kaj bomo mi na tem majhnem koščku zemlje omejevali vstop rastlinam in živalim. Totalna oslarija.

Nekje si zapisal, kako je mestna platana, vklenjena v asfalt, največji mučenik.

> Kot literarno metaforo ja, toda ne razumi me napak. Ne sočustvujem tako svetobolno z živim svetom. Bom tebe vprašal: ali je lepše drevo, ki stoji, ali tisto, ki leži? So ljudje, ki jim pomeni več ležeče drevo, saj v njem vidijo možnost zaslužka. Jaz bi imel vsaj tak pomislek kot pripadnik afriškega plemena, ki se opraviči živali, ki jo ubije. Tudi naši predniki so se za posekanim drevesom vsaj prekrižali, če že ne opravičili. Tu je še etična rezerva. Moram reči, da sem vedno žalosten, ko gledam, kako po mestnih drevoredih vsako leto obžagajo drevesa. Zavedam pa se, da drevo to ne prizadene. To je paradoks, bolj ko ga režeš, bolj raste, zato mu tudi neurja ne škodijo. Če se vrh odlomi, bo raslo naprej.

Redko kdaj se osebno angažiraš, zadnjič si se postavil v bran vodi v Kopru. Zakaj nasprotuješ temu, da voda biva v podobi vodometa?

> Dobro, da si opazil. Vodomet se mi ne dopade zato, ker imam raje naravni pad vode. To je razlika med humanizmom in zen budizmom. V vzhodnjaških parkih pada voda vedno kot slap, samo v zahodni civilizaciji mora iti navzgor. Pustiva gejzirje. Toda v koprskem primeru je šlo za nekaj drugega. Koper je bil do začetka 20. stoletja otok, zaradi česar se je obdržal kot urbanistični dragulj. Potem so začeli soline izsuševati in pozidavati, tako da je lepota mesta res izgubljena, vsaj za nekaj časa, dokler morje spet ne narase. Toda pred časom so zraven sodišča začeli izkopavati veliko gradbeno jamo, ker je neki poslovnež iz Avstralije hotel narediti velik poslovni center. Ko so naredili jamo v velikosti nogometnega igrišča, je prvotni sladki izvir nenadoma našel pot na zemljo in je nastalo jezero. Tisto vodo sem poskusil, bila je čista izvirska voda. Voda je izbruhnila, ko so bili temelji že zazidani in postavljeni železni nosilci, zdaj je to že več kot desetletje pod vodo. Takoj so se naselile živali: kačji pastirji, dvoživke, nutrije; napisal sem nič koliko člankov v Geo, v Delo, nihče se ni zganil. Na Zavodu za varstvo narave so mi rekli, da tega nimajo evidentiranega, da je območje plansko že ad acta. Mimogrede, tudi Škocjanski zatok je bil ad acta. Stane Peterlin, nestor slovenskega varstva narave, mi je rekel, da je to izgubljena stvar, ko sem napisal, da bi moral biti naravni rezervat. Danes je rezervat. In danes okoli občine nastaja cel poslovni center: kaj bi bilo lepšega kot tam urediti sladkovodno jezero in okoli njega narediti sprehajalno stezo? V vsakem mestu bi to naredili, a koprski župan tega ne dojema. To je treba ohraniti, ne pa zasuti. Zraven, sto metrov naprej, pa naredijo fontano, zato sem popizdil. Gre za odnos do vode, tu imamo živo izvirsko vodo, ki je vrednota, ki jo je treba spoštovati. Ne, to bomo zasuli, zraven pa naredili vodomet in rekli, kako imamo lep odnos do vode. To je perverzno!

Ko gre sodobni človek v nakupovalni center, se zlahka znajde, saj se v njem počuti domače. Če gre v gozd, pravzaprav ne ve, kaj razen džoginga bi tam počel. Imaš kakšen nasvet, kako naj meščan, ki niti dreves ne loči med seboj, dojame gozd, da ga bo pritegnil?

> Če sem realist, je bolje, da gre v megapark. Če bi vsi ti ljudje iz nakupovalnih središč odšli v gozd, ne bi od njega nič ostalo. Tam se ne da tako hitro filati polic, kot so ljudje navajeni z njih jemati. Če misel nadaljujemo, pridemo do tega, da nas je preveč. Že Andrej Oton Župančič je pred desetletji rekel, da je glavni problem človeška prenaseljenost planeta. Da bi življenje na zemlji v bodoče postalo znosno, bi se moralo zmanjšati število prebivalcev. V vsakem kubičnem milimetru zobnih oblog je devet milijonov bakterij, mogoče bo nastopilo obdobje bakterij in virusov. Midva najbrž tega ne bova več dočakala, toda stvari se bodo postavile nazaj na svoje mesto. Če pa v gozdu ni nobenega, ker se bojijo klopov in medvedov, je samo fajn. Kdor je pogumen, bo šel. Moj odnos do narave je pridobljen s samovzgojo.

Zažarel si kot Plamen, ko si v šestdesetih začel pisati poezijo, ki je bila trd oreh za literarno teorijo, saj ta ni vedela, kako naj te opiše: kot reista ali konkretista, ko si pisal verze: jezik češnje, meso čevlja, črvivo mesto, umazan mah. Kako pelje samovzgoja od konkretista do barda narave?

> To je več kot to, to je isti diapazon. Ko sem bil ohojevski pesnik, so me zanimale prav iste stvari, samo na drugem polju. Zdaj govorimo o biodiverziteti, pestrosti vrst, v šestdesetih pa smo se navduševali nad pestrostjo stvari. Govorili smo o različnosti istovrstnih stvari in se spraševali, kaj eno stvar loči od druge. To se je ujemalo z obdobjem, ko se je začel socializem barvati s potrošništvom. V socializmu si prišel v štacuno, kjer ti je prodajalka iz vreče vzela nekaj moke, ti jo usula v škrnicelj in si jo odnesel domov. Naenkrat pa se je pojavila serija različnih vrst moke že pakirane v embalažo, z ilustracijami, z reklamnim sporočilom. To smo doživljali kot razcvet kulture. Bilo je zelo prvinsko, sočasno pa so filozofi perspektivaši to označevali z nevarnostjo odtujitve, z reifikacijo ali popredmetenjem človeka. To, kar so nam intelektualci servirali kot nekaj, o čemer je treba razmisliti, smo mi sprejeli neposredno kot življenjsko filozofijo. Da se teh stvari ni treba bati, da jih moramo sprejeti. Vendar ne tako, kot so mišljene, ampak tako, kot nas one nagovarjajo. Stol ni samo sedalo, ampak je tudi bitje, zato ga je Marko Pogačnik narisal pod naslovom Obseden sem; to sliko imam tamle na steni kot svoj kanon. Ko smo se kot skupina OHO razšli, me je začela zanimati narava, kjer skrbništva nad namembnostjo nima gospodarstvo kot pri rečeh, ampak ga ima znanost. Začel sem iskati, kaj je tisto v rastlinah in živalih, kar imajo svojega, po čemer so one same po sebi. Ne kot predmet proučevanja, kot koristne in nekoristne, kot varstva potrebne ali kot tiste, ki jih je treba preganjati. Vedno sem skušal videti tako v stvareh kot v živih bitjih tisto, kar ni intencionalno, kar je njihova bit, česar jim nismo pripisali. Zato sem se vse življenje spopadal z antropocentrizmom.

Če poenostavim: intencionalnost je bivanje rastlin za korist človeka?

> Ja, rastline preganjamo, ker nam delajo škodo, ali jih gojimo, ker so nam v korist. Jaz jih gledam zunaj spektra koristnost : nekoristnost za človeka. Enako stvari. Odkrito ti povem, da mi je težko vreči stran ovitek od čokolade.

Se ne veseliš, da ga bodo iz posebnega zabojnika spet reciklirali?

> Ne, ne. Meni ga je žal vreči, ker v njem ne vidim embalaže, ampak gledam, kako živi naprej svoje življenje. To je bil ohojevski princip. Meni se zdi, da ima vsaka žival neki raison d'etre, ki ga moramo spoštovati, tudi če ga ne poznamo.

Tebe bo na sprehodu po gozdu fasciniralo, ko boš videl odvrženo škatlo računalnika, iz katere bo poganjala smrečica?

> Ha ha ha ha, ja, sigurno bi takrat pritisnil na fotoaparat.

Zate je narava, ki se bori s človekom za življenjski prostor v mestu, po svoje zanimivejša kot pragozd?

> Seveda me zanima, toda pragozd ima svoj čar, tam čutiš, da je vse pospravljeno. Včasih sem mislil, da je v njem vse razmetano, da drevesa padejo kamorkoli. Ni res, če si bil v Rogu, drevo pade, tam obleži in se počasi spreminja v humus. To je tako vkomponirano, ko ga mahovi preraščajo, tam je blažen mir, ne bom rekel, da je lepo kot na pokopališču. Je pa popolna ubranost, naravni red.

Kje iščeš besede za opis naravnih posebnosti?

> Najmočnejši vir mi je Pleteršnikov slovar s konca devetnajstega stoletja. Veliko besed smo namreč po nepotrebnem izgubili. Ko iščemo nove besede, smo dostikrat v zadregi zaradi vdora angleškega besednjaka. Če bi pobrskali po pozabljenih besednjakih, bi našli primerne besede. Dali bi jim samo drug pomen. Zdaj uporabljamo moderni tehnični izraz »brskanje po internetu«. To brskanje prihaja od kokoši. To se mi dopade, ko stare besede na novo zaživijo v malce drugačnem pomenu. Slovenci smo bili še dve generaciji nazaj kmetje, kleni besednjak svojih dedov bi lahko ohranili, brez sramu.

Katero besedo si na novo oživel v literaturi?

> Všeč mi je loka, ki pomeni loški gozd, to je gozd, ki raste ob reki, in označuje vrste, ki hitro rastejo in hitro propadejo. Če bi ljudje za predel ob vodi vedeli, da to ni nič, ampak da to nekaj je, da je to loka, bi prej razumeli njegov pomen za vodni tok, bi dojeli, da se v loki ne gradi, ker je to poseg v naravo, ki se nam maščuje. Takoj po osamosvojitvi je bil neki kongres v Nemčiji in sem zaprosil ministrstvo, naj mi krije potne stroške. Ko mi niso nič odgovorili, sem poklical in administratorka mi je rekla, da so bili v zadregi, ker niso vedeli, kaj pomeni loka.

Če te vrnem v čas, ko si sam koval besede: »Vrč mesa, tri drevesa, sveta nebesa, kakšen kurc.« Je bila to že naravovarstvena izpoved konkretista?

> Ne, to je bilo iskanje besednih povezav. Ne sprašuj me, kaj sem mislil s tem povedati.

Ne bom te, greva raje nazaj na vode. Velike vode jemljemo kot anomalije, toda če upoštevamo, da je bil potok pradavni domačin naših krajev, še pred naselitvijo ljudi, je vendar njegova pravica, da biva in da poplavlja.

> Teh naravnih pravic ne priznavamo, to je pomanjkljivost antropocentrične ureditve. Že prejšnji vladi sem večkrat predlagal, da bi ustanovila urad za prevrednotenje narave, v sklopu katerega bi deloval ombudsman za naravo, ki bi nam ta vprašanja vsak dan serviral. Zavedam se, da je to dolgotrajen proces. A v drugi polovici 21. stoletja bodo na te stvari gledali zelo drugače. Nadejam se, da bo to v tem duhu, v katerem pridigam jaz, če rečem ironično. K temu bodo pripomogle podnebne spremembe, zato v tako imenovanih naravnih katastrofah vidim zaveznika. Nič ne skrivam, da se tega veselim.

Imaš posebno veselje, ko znaš v katastrofah ugledati vznik novega. Na košnjo sicer gledaš kot na opustošenje, obenem pa kot na pojedino črnega škarjeka.

> Ja, ta ptič je našel prehransko nišo, saj kot mrhovinar pobira krvavi davek strojne košnje. Toda poprej se je moral prilagoditi, da se lahko prehranjuje z mrhovino.

Zakaj ste ornitologi izmed vseh naravofilov najmočnejši po družbenem vplivu?

> Ko sem začel s tem, je imelo to drugačno konotacijo. Takrat nisi veljal za povsem normalnega, če si z daljnogledom opazoval ptice, da ne govorim, da so nas ustavljali miličniki in prijavljali vratarji. V desetletjih se je to tako spremenilo, da spada opazovanje ptic danes med vrednote. Moč današnjega ornitološkega društva, s katerim sem se konec 20. stoletja razšel, je v tem, da je začelo črpati sredstva evropske organizacije »Bird Life«, ki se ji je pridružilo. V primerjavi z drugimi nevladnimi organizacijami je zaradi denarja postalo najmočnejše. Tudi povezava z Mobitelom je bila taka, zato smo se razšli. Dejansko so danes močni in imajo veliko pokazati.

Si bil ti ta, ki si je privoščil, da je na avtobusu skočil do šoferja, naj ustavi, ker je videl redko ptico?

> He he, tega nisem naredil, sem pa pisal v tem smislu, da bi bilo to treba storiti.

Da ljudje nekaj doživijo, morajo leteti vsaj do Sejšelov, ti pa napišeš knjigo o vsega nekajkilometrskem potovanju od Ankarana do Pirana.

> Ta naslov sicer aludira na Levstikovo popotovanje iz Litije do Čateža. Sam sem se prilagodil finančnim možnostim in sem videl kot velik izziv to, da lahko najdem eksotiko, predvsem pa divjino, dobesedno za hišo. To sem prakticiral vse življenje.

Katero počitniško potepanje ti je bilo v največje veselje?

> Recimo počitnice na nekem majhnem hrvaškem otočku, katerega imena seveda ne bom povedal. V tednu se spoznaš z vsemi prebivalci, ne le z ljudmi, ki jih je malo, ampak tudi z vsemi živalmi in rastlinami, ki tam bivajo. Imaš občutek, da si domač z vsemi.