Dr. Will Kymlicka: "Obstaja občutek, da multikulturalizem ni pošten do večine, kar pa ne drži"

Kanadčan Will Kymlicka, profesor politične filozofije na Univerzi Queens v Kanadi in gostujoči profesor na mnogih ameriških in evropskih univerzah, je eden izmed očetov sodobne teorije multikulturalizma. Na njegove modele državljanstva, demokracije in socialne pravičnosti v razvoju multikulturnih družb, ki jih je predstavil v osmih knjigah in več kot dvesto člankih, se ne sklicujejo samo teoretiki, na posvete ga vabijo tudi ministri in predsedniki držav. Tudi pri predsedniku dr. Danilu Türku je bil. Zagotovo je Kymlicka, ki se je te dni mudil v Ljubljani in na oddelku za sociologijo FF v Ljubljani predaval o neoliberalnem multikulturalizmu, pravi naslov za pojasnila, kaj pravzaprav pomenijo “smrti” multikulturalizmov, ki so jih v zadnjem letu napovedali mnogi evropski voditelji. In tudi kaj je šlo narobe. Ob tem je treba opozoriti, da se je pojma multikulturalizem v zadnjih dveh desetletjih oprijel v javnostih slabšalen prizvok, kar so dovolj jasno ponazorile tudi besede nemške kanclerke Angele Merkel o »multi-kultiju«. Toda multikulturalizem je kot projekt in praksa upravljanja javnih politik s kulturnimi razlikami v vsaki družbi zagotovo vedno aktualen. Kymlicka je zanimiv zato, ker v primerjavi s konservativnimi pogledi na multikulturalizem, ki so »zaprli« skupine priseljencev v »etnične škatle« oziroma vzporedne družbe, zagovarja liberalni model integracije priseljencev z njihovim vključevanjem v večinsko družbo. Ta proces pa mora biti pravičen in pošten. Tako do priseljencev kot do večinske populacije.

Prihajate iz Kanade, ene izmed redkih držav, ki je uzakonila multikulturalizem. Že dve desetletji proučujete odnose do manjšin, tematizirate etnične razlike in razčlenjujete oblike multikulturnega življenja v družbi ter politike, ki te procese spodbujajo. So vas k tem temam pritegnile razmere doma?

Težko je odraščati v Kanadi, ne da bi se soočil s tem fenomenom. Hočeš ga razumeti in seveda razmišljati o tem, kako naj država ureja položaj avtohtonih ljudstev s francosko govorečo manjšino v Quebecu in še s priseljenci. Že v času dodiplomskega študija me je vznemirjala ta tematika. Takrat sem kot raziskovalec med počitnicami sodeloval tudi v delu vladne komisije, ki se je sicer ubadala s takratnimi gospodarskimi zagatami in pri tem naletela na neurejeno razmerje zlasti staroselcev, prvobitnih prebivalcev Kanade, do države in kanadskega državljanstva. Presenetilo me je pomanjkanje pravega diskurza o tej tematiki. Pisalo se je leto 1984 in takrat je veljalo, predvsem v politični javnosti, prepričanje, da mora pravi liberalec nasprotovati kakršnimkoli posebnim pravicam za staroselce. Če pa si se zanje zavzemal, so ti takoj pripisali pristajanje na neliberalne politične teorije in naklonjenost komunitarnosti. Te razlage so se mi zdele preveč preproste. Sam sem bil prepričan, da zagotovo obstaja način, kako se boriti za pravice manjšin znotraj liberalne misli in politične prakse. Tako se je začel moj strokovni angažma na tem področju.

Kanada se, tako vi temu pravite, ponaša z »multikulturnim državljanstvom«. Kaj to pravzaprav pomeni?

Ne gre za pravniški termin, ampak za moje poimenovanje različnih oblik pravic manjšin v Kanadi. Ene veljajo za skupine priseljencev, druge za prebivalce Quebeca in tretje za staroselce. Toda vse so pomembne pri oblikovanju demokratičnega državljanstva, kar se mora pokazati tudi v odnosih do države. Cilj teh politik sta rekonstruiranje zgodovinskih odnosov med temi »pripadnostmi« in iskanje, v demokratičnem postopku, družbenega soglasja o pravicah teh skupnosti. Ta proces mora potekati brez prisile večine nad manjšino ali pa paternalističnega odnosa, češ da večina sama najbolje ve, kaj je dobro za manjšinske skupnosti in kaj ne. Zato imajo pravice manjšin in njihovo dosledno uveljavljanje v družbeni praksi zelo pomembno vlogo pri demokratičnem razvoju družbe, zasnovane pa morajo biti na družbenem konsenzu, vendar z aktivno vlogo manjšin pri njegovem oblikovanju.

Je zaradi tega spoznanja Kanada tako uspešna pri implementaciji ciljev multikulturnosti?

Ločevati morava različne kategorije manjšin. Kar zadeva odnose do staroselcev, bi rekel, da je Kanada v istem položaju kot ZDA ali pa Nova Zelandija, kjer je priznavanje pravic staroselcev uveljavljeno. Kanada v tem ni posebna. V veliki meri velja to tudi za pravice frankofonske manjšine v Quebecu. Kanada je okrepila njene jezikovne pravice, ji dala veliko avtonomijo. Nekaj podobnega se dogaja z Walesom v Veliki Britaniji, Katalonijo in Baskijo v Španiji ter pri urejanju razmerij med frankofonsko in flamsko skupnostjo v Belgiji. In če je to nekakšen trend v urejanju pravic subnacionalnih skupnosti, velja za Kanado, da so ti procesi tekli hitreje in manj dramatično kot drugod. To velja še posebej za multikulturno priznavanje pravic priseljencev v Kanadi.

Je imela državna politika srečno roko ali obstajajo objektivne okoliščine, ki so pospešile ta proces?

Seveda je več dejavnikov, ki so pogojevali takšno politiko. Tudi to, da je geografsko Kanada v zelo ugodnem položaju. Ne srečujemo se z visoko stopnjo ilegalnega priseljevanja. Ozemeljsko državno mejo imamo le z ZDA. Lažje kot druge države nadzorujemo, kdo hoče k nam, in lahko izbiramo najboljše med tistimi, ki bi radi prišli v državo. Velja namreč zelo selektivna politika priseljevanja. Ker nadzorujemo priseljevanje, se je ustvaril vtis, da so priseljenci dobri za državo, da niso grožnja. Če bi bili grožnja, jih ne bi sprejemali. Tudi raziskave javnega mnenja kažejo, da Kanadčani bolj kot v drugih državah verjamejo, da je priseljevanje dobro za njeno gospodarstvo, in ne vidijo v njih morebitnih povzročiteljev kriminala.

V državo spuščate torej večinoma izobražene priseljence?

Sprejemamo tudi begunce, ker so pač begunci, ljudje se k nam preseljujejo tudi na podlagi zakonov o združevanju družine, toda jedro naše politike priseljevanja so visoko izobraženi ljudje. Hipotetično to pomeni, da moj oče, ki je prišel v Kanado leta 1948, danes ne bi bil sprejet.

Bitka za talente torej, ki postaja globalna. Očitno pa sta najuspešnejši državi v privabljanju talentov ZDA in Kanada. Evropa pa precej manj?

Drži. Visoko izobraženi imigranti imajo možnost izbirati državo. Za njihovo odločitev, kam bodo šli, pa je zelo pomemben njihov prihodnji status v državi gostiteljici. V Kanadi, tako kot v Avstraliji, so lahko prepričani, da bodo dobili državljanstvo z vsemi pravicami v najmanj treh letih. Brez posebnih preizkusov, podaljševanja potrdil o bivanju itd. V mnogih evropskih državah dobijo sicer dobro plačano delovno mesto, ne vedo pa, ali jim bo delovno dovoljenje čez dve leti podaljšano ali ne. Ljudje so namreč pripravljeni sprejeti tudi slabše plačano delo v Kanadi, če imajo zagotovilo, da bo njihov status v doglednem času urejen. In da se jim bo lahko pridružila družina, kar je v mnogih evropskih državah bolj zapleteno.

V svojem predavanju na ljubljanski Filozofski fakulteti ste o multikulturalizmu govorili v odnosu do neoliberalne paradigme družbenega razvoja. Kaj to pomeni v primeru Kanade?

Da, lahko govorimo tudi o neoliberalnem multikulturalizmu. S tem se trenutno ukvarjam. Neoliberalizem zanimajo predvsem načini, kako usposobiti ljudi, da bi bili učinkoviti igralci na trgu. Še posebej na globalnih trgih. Mnogi neoliberalci so prišli do sklepa, da je etničnost premoženje za igralce na trgu. Toda to se kaže v vsaki skupini različno. Ker imajo imigranti vezi s svojimi matičnimi deželami, so za neoliberalce sestavni del globalne diaspore. Kitajci, Indijci, ki niso rojeni v matični domovini, so v prednosti, ker zaradi povezav s svojimi številnimi diasporami po svetu postanejo globalni igralci na trgu. Toda to razmišljanje nima ničesar skupnega z izvornimi cilji in prizadevanji za multikulturalizem v družbi, ki temelji na odpravljanju diskriminacije etničnih skupin, rasizma in na oblikovanju načinov prepoznavanja raznolikosti etničnih skupnosti v družbi in v javnih institucijah.

Neoliberalni multikulturalizem je usmerjen le v iskanje sredstev in odgovora na vprašanje, kako narediti Kanado bolj konkurenčno v globalni ekonomiji. Resnici na ljubo pa v kanadskih razmerah ni postal pretirano škodljiv in nevaren. Pravzaprav nam je - tudi zato, ker so tudi neoliberalci poudarjali, da je delovanje manjšin in njihovo povezovanje s »svojimi« po svetu, dobro za vse, tudi za ekonomijo - »pomagal« vzdrževati visoko podporo javnosti projektu multikulturalizma tudi v času, ko so bile druge politike, predvsem socialne, hudo na udaru.

Kaj pogojuje odnos večinske skupnosti v neki evropski družbi in v kanadski, da sta si modela multikulturalizma različna in predvsem različno učinkovita pri integraciji etničnih manjšin?

Razlika je v priseljencih. V Kanadi smo lahko med potencialnimi priseljenci izbirali visoko izobražene ljudi, ki imajo tudi profesionalne in finančne povezave v državah izvora. To so ljudje, ki lahko ustvarijo ekonomske povezave med Kanado in drugimi državami, ki lahko posredujejo pri investicijah, prinesejo inovacije, ustvarjajo delovna mesta. Če bi Evropa privabila veliko visoko izobraženih priseljencev iz Kitajske, namesto da ima veliko število razmeroma neizobraženih ljudi iz Severne Afrike, bi bilo tudi v Evropi drugače. Tako pač je.

In ne bi njeni voditelji stokali, da je multikulturalizem v Evropi mrtev?

Stanje se razlikuje od države do države. V Italiji so vsi imigranti revni in neizobraženi. Če pa pogledate v Veliko Britanijo, boste videli, da ji je uspelo privabiti visoko izobražene ljudi. Medicinske sestre, inženirje, zdravnike, znanstvenike. Dobili so jih, izobražene in pa tudi neizobražene, v glavnem iz nekdanjih kolonij. Seveda je težko ohraniti podporo javnosti za velikodušni multikulturalizem, če so priseljenci v veliki večini brezposelni ali celo ilegalci. Toda Velika Britanija ni v tem položaju. Ima večinoma legalne in v veliki večini izobražene priseljence. Podobne so tudi razmere na Nizozemskem. Zato ti dve državi nimata hudih problemov z njihovo integracijo v družbo.

Nemška kanclerka Angela Merkel je razburila duhove s tezo, da je multikulturalizem v Nemčiji mrtev. Ker se priseljenci, ki so prihajali v državo v zadnjih petdesetih letih, niso integrirali. Niso del družbe. Niso izobraženi in ne morejo več prispevati h gospodarskemu razvoju. Podobno je tudi v Franciji. V obeh državah so nastale pravzaprav vzporedne družbe.

Ta fraza o vzporednih družbah se ponavlja v celotni Evropi zato, ker se oblasti in celotna družba niso potrudile preprečiti izolacijo in samoizolacijo teh priseljenskih skupnosti. Priseljenci namreč morajo imeti možnosti za interakcijo s pripadniki večinske družbe in z javnimi institucijami. V nekaterih evropskih družbah pa so hudo socialno izolirani. In zdaj, denimo Merklova, zvrača krivdo za razmere, v katerih živijo nekatere velike priseljenske skupnosti, na multikulturalizem. Čudno. Nemčija in Francija nista imeli nikoli uradno zasnovane politike multikulturalizma. Vseskozi sta bili zaradi ideoloških razlogov proti takšni politiki, ker so v njej videli angloameriški način urejanja razmerij v družbi. In če se povprašate, kje so pravi vzroki za družbeno izoliranost priseljencev, in primerjate Nemčijo s Kanado ali z Avstralijo, kjer je stopnja izoliranosti mnogo manjša, boste takoj videli, da multikulturalizem ni tista spremenljivka, s katero bi pojasnjevali ravni družbene izolacije. Pogledati morate v izobraževalne sisteme, na trge dela, analizirati politiko dodeljevanja državljanstva in videli boste, da je v preteklosti Nemčija naredila hude napake v odnosu do priseljencev.

Večina evropskih družb, ki so sprejemale priseljence s figami v žepu, računajoč, da se bodo vrnili v izvorne države, bo morala dobro premisliti, kako naprej in kakšne oblike multikulturalizma udejanjati v družbeni praksi. Ta svet je vendarle drugačen od držav »novega sveta«, ki so (bile) zasnovane na priseljevanju predvsem iz Evrope. V Evropi je večina držav utemeljena na »leitkulturi«, dominantni kulturi, kar verjetno pomeni, da so te družbe manj prilagodljive za odprtje svojega družbenega telesa tujemu. Zato je težje vzpostaviti odprto, koherentno multikulturno politiko.

Ne strinjam se s to tezo. Podcenjuje potencialno ksenofobijo tradicionalnih držav imigracije, torej držav »novega sveta«. In tudi ne drži trditev, da so tradicionalne države priseljevanja bolj odprte za priseljence. Celo ljudje, ki so potomci prejšnjih valov priseljevanja, postavljajo jasne ločnice med »dobrimi« priseljenci, ki smo jih imeli, in »slabimi« priseljenci, ki prihajajo zdaj. To je endemičen diskurz. Prišli so torej notri, zdaj pa želijo drugim zapreti vrata. Poleg tega ne smemo zanemariti dejstva, da imajo ljudje v teh državah zelo močan občutek nacionalne identitete. Če pogledate nacionalne raziskave javnega mnenja, imajo Kanadčani, Američani, precej močnejše ravni nacionalnega ponosa kot pa na primer Nizozemci, Nemci ali Francozi ...

... toda verjetno gre za drugačno obliko nacionalnega ponosa, ki je bolj vezan na državo kot pa na kulturno skupnost?

Ne, to je mit, ki ga je treba razkriti. Ljudje so ponosni na to, kar so zgradili. Ponosni so na demokratično družbo. To je to. Toda tudi v mnogih evropskih državah so ponosni na svojo demokracijo. Je pa med njimi poudarjen občutek nacionalne skupnosti, ki jo menda lahko ogrozijo priseljenci. Potemtakem ni bistvene razlike med družbami v državah priseljencev in evropskimi družbami. Zato ni mogoče sprejeti teze, da so strpnost, odprtost in kulturna raznolikost del genskega zapisa v državah, ki so jih ustvarjali evropski priseljenci. Zgodovina govori drugače.

Dobro, ampak zagotovo bi morale biti politike multikulturalizma drugačne v Evropi, morda tudi skladne s premisami, da imamo drugačne in različne tipe nacij?

V premisi vašega vprašanja je teza, da bi morali najprej razmisliti, s kakšno državo imamo opravka, postaviti države v različne kategorije, novi in stari svet, nova in stara Evropa, vzhodna in zahodna Evropa ... Mislim, da to ni prava pot pri razmisleku. Ta bi bila takšna: različne manjšine bi morale biti svobodne v vsaki demokratični družbi in postavljati zahteve o svoji identiteti, jeziku, kulturi. Vprašanje pa je, kako naj se država in večina njenih državljanov odzoveta, ko to zahtevajo druge etnične skupine. So njihove zahteve legitimne? Zgodi se, da manjšine zahtevajo nekaj nelegitimnega. Zato se je treba povprašati, kakšna je »cena« teh zahtev, če bi jim ustregli, in ali ne bi s tem ogrozili načel in vrednot vseh v družbi. In če bi se začeli »od spodaj navzgor« spraševati, kaj manjšine zahtevajo, na čem utemeljujejo svoje zahteve, bi bili večinoma njihovi argumenti isti povsod. V Sloveniji, Franciji ali ZDA ...

Zdaj, v času krize in tudi neugodnih demografskih trendov, tako rekoč povsod po svetu razmišljajo o novi »družbeni pogodbi«. Govor je o novi solidarnosti, ki naj bi jo pokazali tudi pripadniki manjšinskih in diasporičnih skupnosti v družbi. Nekateri kritiki multikulturalizma pravijo - takšna retorika je bila implicitno prisotna tudi v Nemčiji -, da sedanji model prav z izobraževalnimi programi in podpiranjem raznolikosti kultur ustvarja prepade znotraj nacionalne družbe, kar onemogoča solidarnost, ki bi bila potrebna za koherentno socialno politiko na dolgi rok. Ta teza drži?

Ne. Je pa to zelo pomembno vprašanje. Popolnoma se strinjam, da je treba utrditi solidarnost v času neoliberalizma, ki jo je hudo načel. Nekateri menijo, da je solidarnost lažje doseči v etnično homogenih družbah. Nisem prepričan o tem. A tudi če ta hipoteza drži, se je treba povprašati, ali je v sodobnem svetu življenje v etnično homogenih družbah, okrog nas pa je svet z visoko stopnjo migracij, še sploh mogoče. In zato je vprašanje, kako ustvarjati potrebo po solidarnosti, če pa je vse manj etnično homogenih družb, v družbah, ki so etnično in kulturno heterogene. Nobenih potrditev nimamo, da je državam, ki so asimilirale manjšine, uspelo ustvariti občutek in solidarnostno ravnanje na dolgi rok. Nič bolj in nič manj kot državam in družbam, ki so sprejele multikulturalizem. Ta namreč nikjer ni spodjedel solidarnosti.

Gre torej za mit?

Da. Človek bi si mislil, da bi bilo bolje imeli etnično homogeno družbo, toda v realnosti imamo povsod opravka z etničnim pluralizmom. Grožnja solidarnosti ne prihaja iz multikulturalizma, ampak jo spodjedajo predsodki, stereotipi, omejenosti. Ustvarjanje solidarnosti v razmerah etničnega pluralizma pa zahteva medsebojno spoštovanje, medsebojno poznavanje in multikulturalizem lahko pripomore k takšnim odnosom.

Je potemtakem Nemčiji spodletelo prav v tem in zdaj očitajo priseljencem pomanjkanje solidarnosti?

Da, ampak zato, ker večina ni pokazala prav veliko solidarnosti do njih. Socialna pogodba mora biti poštena pogodba. Trideset ali petdeset let je Nemčija dopovedovala Turkom, da ni država emigrantov in da jih ni sprejela, da bi tam ostali. Skoraj pol stoletja je govorila Turkom, da ne spadajo v Nemčijo, ampak v Turčijo. Nemci so Turkom zatrjevali, da ne bodo zaradi njih spreminjali koncepta svoje države, ker niso država priseljevanja. Turki so slišali sporočilo.

Zanimivo pa je, da države, ki že od druge polovice prejšnjega stoletja veljajo za zgled multikulturnosti - denimo Švedska, Nizozemska ali Danska -, za sodobne in napredne pri uveljavljanju manjšinskih pravic, zdaj teh dosežkov ne kujejo več v zvezde.

Res je veljalo kar nekaj desetletij, da mora sodobna in progresivna družba sprejeti kulturno raznolikost kot sestavino družbenega zorenja in evolucije človeštva. Zdaj, zdi se tako, je ta proces spodjeden. Toda to, kar se dogaja, ni vrnitev k modelom etnične homogenosti, ki so morda veljali v začetku 20. stoletja. Vzorci razmišljanja ljudi so drugačni in iščejo se poti, kako naprej. Celo tisti, ki so kritični do multikulturalizma - angleški premier David Cameron in nemška kanclerka Angela Merkel -, so se sprijaznili s tem, da živimo v večetnični družbi. Za takšno življenje pa je treba ljudi usposobiti, jim omogočiti, da se med seboj spoznavajo, da živijo drug z drugim, ne pa drugi mimo drugega. Lahko rečemo, da je kal multikulturalizma že vgrajena v temelje teh družb, da ga ljudje jemljejo za vse bolj samoumevnega. V prihodnje in čim prej je treba zagotovo spodbuditi priseljence, da se naučijo jezika gostujoče države, da bi tudi tako dokazali svojo lojalnost do nje. O tem in o drugih segmentih migracijske politike pa posamezne države odločajo na podlagi svojih političnih in drugih premislekov o integraciji priseljencev.

Kaj v kontekstu, o katerem govoriva, pomeni integracija?

Najprej je treba poudariti, da se večina priseljencev želi integrirati v novo družbo, da si želi boljšega življenja zase in za svoje otroke. Če torej ne govorimo o začasnih migrantskih delavcih, ki načrtujejo vrnitev domov, ali začasnih prosilcih azila, ki se nameravajo vrniti, ko bodo v njihovih državah varni, ampak o priseljencih, ki nameravajo ostati, si vsi želijo spodobnega življenja, ki pomeni tudi možnost njihove participacije v družbi. Zase in za svojo družino. Razumejo in sprejemajo, da se morajo prilagoditi državi gostiteljici. Priseljevanje je namreč tudi prilagajanje. Toda vprašanje je, kakšni so pogoji za njihovo integracijo v novo družbo. Vztrajanje pri asimilaciji ni le nepotrebno, ampak je tudi nepravično in kontraproduktivno. Če upravičujete asimilacijo s tem, da so ti ljudje tako drugačni, da se ne morejo učinkovito integrirati, razen če se odpovedo svoji domači kulturi, lahko to samo spodbudi obrambne mehanizme priseljencev, ki čutijo, da so stigmatizirani, in razbohotijo se predsodki v večinskem narodu, saj celo državni predstavniki govorijo, da se niso sposobni integrirati, če se ne bodo odpovedali svoji izvorni kulturi.

V nasprotju s tem pa pristop multikulturalizma pravi, da so priseljenci dobrodošli in vabljeni k participaciji, vendar se morajo naučiti jezika večine, spoštovati zakone gostiteljske države in demokratična načela. Dobrodošlo pa je, če prinesejo s sabo svojo identiteto, kot svoj prispevek v družbenem razvoju. Ta pot je možna in pravična.

Toda evropski pogled na to, kako naj bi se tujci prilagodili njenim družbam, je izrazito evropocentrističen. Spomnimo se, kakšne razprave so bile v Franciji glede oblačil muslimank v šolah in drugih javnih prostorih. Evropa tu stavi na liberalna razsvetljenska načela, sklicuje se na univerzalne vrednote, druge kulture pa na to gledajo pač drugače.

O tem je treba premisliti. Integracija je dolgoročen in večdimenzionalen proces. Tako je bilo tudi, ko so se katoliški Italijani priseljevali v Ameriko, in tako je zdaj, ko v Evropo prihajajo muslimanski priseljenci iz severne Afrike. Precej časa je minilo, da so se italijanski katoliki prilagodili v ZDA ali v Kanadi in vključili v politični sistem, ki je bil radikalno drugačen od tistega, kjer so živeli prej. V takšnih razmerah, če poenostavim, imate dve možnosti. Lahko uberete pot, da ne boste vabili priseljencev k participaciji, dokler ne bodo dokazali, da so popolnoma sprejeli in ponotranjili liberalnodemokratske vrednote. Nekaj podobnega se dogaja v odnosu evropskih demokracij do muslimanske skupnosti, ki jih nenehno bezajo z vprašanjem, ali lahko dokažejo, da so v celoti ponotranjile liberalnodemokratske vrednote za normalno življenje v Evropi. Če jih niste, pravijo, vam ne bomo dovolili postati državljani, ne bomo vas finančno podprli in tudi poslušali vas ne bomo. Kar vsilili vam bomo naše poglede.

Alternativa pa je?

Alternativa pa je v zavedanju, da je integracija proces, ki zahteva svoj čas, ljudi pa je treba povabiti k sodelovanju v tem procesu. Popolna integracija, skladna z liberalnodemokratičnimi vrednotami, namreč ni prvi pogoj za participacijo, ampak je posledica participacije, saj se v tem procesu s svojim sodelovanjem priseljenci učijo prakse liberalne demokracije. Oblasti morajo pokazati pripravljenost za njihovo vključitev v družbene procese, še preden se prepričajo o tem, kakšne vrednote imajo in nosijo s sabo priseljenci. Nekateri govorijo v zvezi s tem o gravitacijski sili liberalnodemokratičnih institucij. Glavno je, da priseljenci sodelujejo, potem pa se državne institucije z aktom participacije same okrepijo in potrjujejo svoje liberalnodemokratične vrednote. V tem procesu ne teče vse gladko, so kontroverze in komplikacije. Pa vendar je to edina pot za integracijo priseljencev v družbo. Vse drugo pelje v izključevanje pomembnih družbenih skupin iz družbe in to reproducira izključevanje.

Toda zdi se, da je dobršen del Evrope strah njihove integracije, kajti zagotovo so posledica teh procesov tudi spremembe v večini družbe in njenih institucij.

Da. Vendar bistvo multikulturalizma ni v tem, da le daješ nekatere ugodnosti manjšini, pri večini pa se nič ne spremeni. Od dominantnih družbenih skupin v Kanadi, ZDA in na Švedskem nihče ne zahteva, da spremenijo načine delovanja svojih institucij, ampak le premislek o tem, ali nekatere njihove tradicionalne prakse lahko povzročajo, včasih tudi nehote, bremena za priseljence. Ni pa mogoče od njih zahtevati, da bi se odrekli nacionalni zgodovini, nacionalnemu ponosu, nacionalni identiteti ali državi kot sredstvu za reproduciranje zgodovinskih spominov. Obstaja občutek, da multikulturalizem ni pošten do večine, kar pa ne drži. Zahteva le kritično presojo tradicionalnih praks večine v odnosu do manjšine. Pomembno je, da dominantne družbene skupine uvidijo, navkljub nekaterim neprijetnostim zaradi sprememb, kaj njim prinaša multikulturalizem pri utrjevanju tudi njihove nacionalne identitete, ne pa le udejanjanju demokratičnih odnosov znotraj družbe ...