Veš, delodajalec, svoj dolg?

Davčna uprava (Durs) je prejšnjo sredo sporočila, da je leta 2010, letos pa še dodatno poostrila nadzor nad plačevanjem prispevkov za socialno varnost, in pri tem zaposlene pozvala, naj morebitne delodajalčeve nepravilnosti sporočajo čim prej. To, kar imenujejo nepravilnosti, so v bistvu kazniva dejanja. Sicer pa je poziv upravičen, saj pregled podatkov iz zadnjih treh let kaže, da so razmere na tem področju katastrofalne. Dursovi izračuni opozarjajo, da so bili delodajalci iz naslova prispevkov za socialno zavarovanje zaposlenim junija 2008 skupno dolžni dobrih 139 milijonov evrov; ta dolg je nato na leto naraščal za približno 30 milijonov in po podatkih iz 31. maja 2011 znašal že 230.191.529 evrov. Gre za skrb zbujajoče povečanje za 65 odstotkov. Pri tem je treba upoštevati še eno skrb zbujajoče dejstvo. Danes je okrog 60.000 manj zaposlenih, kot jih je bilo pred tremi leti. To pa logično pomeni, da so zdaj delodajalci manj delavcem dolžni več. Ponazorimo s številkami. Če omenjeni dolg razdelimo med vse zaposlene v državi, vidimo, da je ta junija 2008 znašal slabih 176 evrov. Do danes je narasel na več kot 314 evrov, to pa je povečanje za 80 odstotkov.

Zveza svobodnih sindikatov (ZSSS) je že novembra 2009 opozarjala na to težavo. Njen izvršni sekretar za pravno področje in področje delovnih razmerij Andrej Zorko je takrat dejal: »Edina institucija, ki lahko izvaja verodostojen nadzor nad tem, je davčna uprava. Ta mora sprožiti vse ustrezne postopke za izterjavo tega dolga, če pa to ni mogoče, naj država priskrbi sredstva iz proračuna, da delavci ne bodo čutili posledic nezakonitega ravnanja delodajalcev.« A prav tu se je potem začelo zapletati, in sicer na vrhovnem državnem tožilstvu, ki je spomladi 2010 presodilo, da neplačevanje prispevkov ni kaznivo dejanje. Kazenski zakonik je sicer jasen. V 202. členu pravi: »Kdor zavestno ne ravna po predpisih o socialnem zavarovanju in s tem koga prikrajša za pravico, ki mu pripada, ali mu jo omeji, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.« Prvi odstavek 196. člena pa navaja: »Kdor zavestno ne ravna po predpisih o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in o prenehanju delovnega razmerja, plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, delovnem času, odmoru, počitku, letnem dopustu ali odsotnosti z dela, varstvu žensk, mladine in invalidov, varstvu delavcev zaradi nosečnosti in starševstva, varstvu starejših delavcev, prepovedi nadurnega ali nočnega dela ali plačilu predpisanih prispevkov in tako prikrajša delavca ali iskalca zaposlitve za pravico, ki mu pripada, ali mu jo omeji, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.«

Ne le da se povečuje delodajalski dolg iz naslova prispevkov za socialno zavarovanje, znatno naraščajo tudi druge kršitve temeljnih pravic zaposlenih.

Kje je torej nastala težava pri pregonu kršiteljev? Vrhovno državno tožilstvo je podalo mnenje, da »zakonski znaki kaznivega dejanja niso izpolnjeni, razen ko zaradi neplačila prispevkov delavec pridobi nižjo pokojnino, kot bi jo sicer«. V praksi to pomeni natanko to, namreč da niti davčna uprava niti zaposleni ne morejo ovajati delodajalcev, dokler ne dobijo odločb o pokojnini, ki bi bila nižja od zaslužene. Gre za posledico, ki bo nastala v prihodnosti in je po takratnem mnenju vrhovnega tožilstva ni bilo mogoče preganjati takoj. Šlo je za izjemno čudno tolmačenje zakona, na kar je v pogovoru za Mladino opozoril tudi dr. Luka Tičar s Pravne fakultete: »Neplačevanje prispevkov za obvezna socialna zavarovanja je že danes kaznivo dejanje po 196. in 202. členu kazenskega zakonika. Nenavadno je, da se vrhovno državno tožilstvo na ta način pravzaprav izogiba svojim pristojnostim, saj lahko le sodišče presoja, ali so podani vsi znaki kaznivega dejanja in ali je podana odgovornost za to dejanje.« Tudi ministrstvo za pravosodje je vrhovnemu tožilstvu očitalo, da ne bi smelo zavzeti stališča, ki onemogoča kazenski pregon očitno protipravnega in zavržnega ravnanja. Če nič drugega, bi primeri zastarali, saj bi bilo oškodovanje zaposlenih lahko razvidno šele po več desetletjih, ko bi se ti upokojili. V drugi polovici lanskega leta je moralo vrhovno tožilstvo popraviti napako in okrožnim tožilstvom poslati novo navodilo: preganjajte kršitelje 196. in 202. člena kazenskega zakonika.

Vmes je vladala večmesečna črna luknja, kar zagotovo ni moglo pripomoči k reševanju te težave oziroma sankcioniranju odgovornih. Policijski podatki kažejo tudi, da je lani policija tožilstvu ovadila bistveno manj primerov suma zavestnega neplačevanja prispevkov za socialno zavarovanje. Šlo je za občuten upad v primerjavi z letom prej, in sicer za več kot 50 odstotkov. Predstavnike policije smo vprašali, ali je to (tudi) posledica mešetarjenja na vrhovnem državnem tožilstvu. Neposrednemu odgovoru so se izognili in pojasnili, da je policija »zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja kršitev pravic iz socialnega zavarovanja po 202. členu kazenskega zakonika leta 2009 na pristojna tožilstva podala 106, leta 2010 pa 50 kazenskih ovadb. Res je, da je število obravnavanih kaznivih dejanj leta 2010 upadlo, ugotavljamo pa, da problematika neplačevanja prispevkov za socialna zavarovanja leta 2011 zopet narašča, saj je v prvi polovici tega leta policija na tožilstva podala že 87 kazenskih ovadb.«

Hkrati je zadnja tri leta občutno naraslo število obravnavanih kaznivih dejanj kršenja 196. člena, v katerem so definirane temeljne pravice delavcev. Policijski podatki tu razkrivajo konstanten porast. Zakaj? Razlaga je precej logična. Neplačevanje prispevkov za socialno zavarovanje ostaja bolj ali manj prikrito, zaposleni pa takoj ugotovijo, ali jim niso bili obračunani in izplačani različni dodatki, ki izvirajo iz pogodbe o zaposlitvi, od letnega dopusta do nadurnega in nočnega dela. Ker je kršenje teh predpisov očitno takoj, je lažje vlagati tudi ovadbe, saj lahko utemeljeno sklepamo, da jih na policijo podajajo delavci oziroma sindikati. Leta 2008 je tako policija obravnavala 102 primera suma kršenja temeljnih pravic delavcev, leta 2009 že 312, lani pa kar 425. V treh letih je bilo povečanje torej štirikratno, kar je še en skrb zbujajoč podatek, ki se ujema s splošno sliko slabšanja socialnega položaja zaposlenih v Sloveniji. Zaradi kršitev 196. člena je bilo leta 2010 pravnomočno obsojenih šest oseb, v dveh letih prej pa nobena. Kar zadeva kršitve pravic iz socialnega zavarovanja (202. člen), pa v istem obdobju ni bil obsojen nihče. Zgovoren primer je bil dogodek julija v Mariboru. Delavci tamkajšnjega podjetja v težavah Karoserije so vložili kazensko ovadbo zoper lastnika Franca Unuka zaradi neplačila prispevkov. »A kriminalisti so nam odkrito povedali, da v Sloveniji zaradi tega ni bil še nihče kaznovan,« je za MMC RTV povedal član stavkovnega odbora Marjan Korošec.

Država bi morala storiti več za ureditev te težave, a razen lanskega posega ministrstva za pravosodje v Pahorjevem kabinetu za to očitno ne obstaja dovolj politične volje. Prej nasprotno. Marca je nekaj predstavnikov parlamenta in državnega sveta dalo pobudo za javno objavo imen neplačnikov prispevkov za socialno zavarovanje. Križaničevo finančno ministrstvo se je takoj odzvalo z izjavo za javnost, ki jo je objavilo na svoji spletni strani. Med drugim je v njej pisalo: »Z umestitvijo davčnih zavezancev na seznam dolžnikov bi trpel njihov poslovni ugled, lahko bi prišlo do znižanja njihovega bonitetnega razreda itd.« Poslovni ugled bo trpel? Kaj pa delavci? Milo rečeno je nekorektno, da se je ministrstvo postavilo na stran kršiteljev kazenskega zakonika. Tudi če tu naredimo korak nazaj in upoštevamo, da morebiti delodajalec ne more poravnati obveznosti do zaposlenih iz objektivnih razlogov, ker denimo podjetje nima denarja, se še vedno lahko vprašamo: zakaj pa to ne bi smelo biti javno znano? Zakaj potencialni investitorji oziroma poslovni partnerji ne bi smeli vedeti, s kakšnim podjetjem imajo opravka?

Več ko bo opeharjenih delavcev, več ko bo luknjastih pokojninskih odločb, več bo deložacij in drugih znakov socialne bede. In ta usmeritev bo ena izmed najbolj črnih zapuščin Pahorjeve vlade.

Kaj se dogaja z navadnimi državljani, ki ne poravnajo oziroma ne morejo poravnati svojih obveznosti, je menda jasno. V skrajnem primeru jih doletijo deložacije z njihovih domov. Kako je s tem, smo želeli preveriti na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, a so nas od tam napotili na Inštitut za socialno varnost. Tam so nam postregli s podatkoma, da je bilo v drugem polletju leta 2009 opravljenih 129 deložacij, v prvem polletju leta 2010 pa 144. Novejših podatkov nimamo, vendar so iz Skupnosti centrov za socialno delo pojasnili, da se sicer »s problematiko deložacij zdaj že nekaj časa načrtno nismo ukvarjali, vendar na centrih za socialno delo opozarjajo, da je na terenu vse več deložacij, predvsem zaradi neplačevanja stroškov, kreditov itd.« Ne trdimo nujno, da je to že takojšnja posledica zmanjševanja socialne varnosti v državi, vendar če že ni, pa še bo. Več ko bo opeharjenih delavcev, več ko bo luknjastih pokojninskih odločb, več bo deložacij in drugih znakov socialne bede. To je smer, v katero gremo. In ta usmeritev bo ena izmed najbolj črnih zapuščin Pahorjeve vlade.

Borut Pahor je na shodu svoje stranke 13. septembra 2008 na Jesenicah dejal: »Socialni demokrati smo tista politična skupina, ki zelo dobro razume, da je prav zaradi takšnih okoliščin (gospodarske negotovosti, op. a.) treba pokazati maksimalno socialno čutenje problemov, ki se bodo v naslednjem letu ali dveh najbolj izostrili. Ne moremo zagotavljati rasti slovenskega gospodarstva tako, da bodo ceno za to rast plačali tisti, ki so socialno najbolj šibki.« A takrat je bil drug čas. Predvolilni namreč.