"Plaz se je sprožil in poti nazaj ni več"

Matej Šurc (novinar RTV): Že po peticiji so mednarodne novinarske organizacije zahtevale od vlade, da do konca leta ustanovi neodvisno komisijo, ki bo preverila razmere, kar zadeva novinarsko svobodo v Sloveniji. Tega vlada še ni storila. Druga pomembna stvar je odsotnost dialoga med podpisniki in politiko. Namesto dialoga imamo popolno konfrontacijo. Vlada je vedela, da je peticijo podpisalo 571 novinarjev, kakšna četrtina vseh posameznikov, ki v Sloveniji živijo od novinarskega dela. To je upoštevanja vredno število, ki bi ga vsaka politična opcija - tudi za svoje dobro - morala vzeti resno. A namesto da bi politika vzpostavila dialog z novinarji, je raje zaostrila svojo retoriko in dejanja.

Blaž Zgaga (novinar Večera): Ne le to, hkrati se je pokazala ignoranca, aroganca vladajoče koalicije. Predsednik vlade je z novinarji obračunal v enoinpolurnem monologu v parlamentu, kjer nas je obtožil, da lažemo in blatimo državo v tujini. To seveda ni res. Takšnih trditev, ki jih je izrekel Janša v svojem govoru, kredibilni politiki ne izrekajo. Navsezadnje smo peticijo uradno vložili v državni zbor, sprejel jo je predsednik državnega zbora France Cukjati, a jo je, žal, hitro postavil v nenavadno luč. Spomnimo se, da je Cukjati dejal, da se morajo nad peticijo zamisliti uredniki Dnevnika in Mladine, kar je velik cinizem. A kakorkoli, peticija je bila vložena v uradni postopek. Zadeva pa se je formalno končala tako, da je 11. decembra predsednik odbora za šolstvo, kulturo in šport Branko Grims sklical sejo, na katero je povabil predstavnike različnih novinarskih skupin, naju kot pobudnika peticije pa sploh ne.

Pravita, da gre za popolno odsotnost komunikacije, vlada pa trdi, da sta pisma mimo nje pošiljala v tujino. Zakaj takšna razlika?

Zgaga: Sam sem 14. avgusta v svojem imenu poslal pismo o cenzuri na približno 320 naslovov. Pisma takrat nisem pošiljal na domače naslove, ker sem vedel, da bi bilo to brezupno. Še na uradna sporočila društva novinarjev in sindikata se vlada sploh ni odzivala. Potem smo spisali peticijo in jo začeli podpisovati 10. septembra, na različne naslove pa sva jo poslala 24. septembra. Zato se mi zdi prav neverjetno, da Janez Janša, politik, ki zadnje desetletje sicer slovi kot eden najbolje obveščenih ljudi v državi, javno trdi, da o peticiji ni vedel nič. Saj smo vendar pred objavo zbirali podpise med novinarji cela dva tedna. Gre za sprenevedanje. Novinarji že ves čas opozarjamo na pritiske, nastalo je ogromno javnih pisem, protestov, izjav, a odgovorov vlade ni bilo nikoli. Sicer je bila vlada o peticiji uradno obveščena. Oboje, peticijo in zadnje pismo, je Janša dobil pred naslovniki v tujini, saj smo oboje poslali tujim in domačim naslovnikom hkrati. Naslovniki iz Slovenije so pošiljko prejeli nekaj dni prej.

Šurc: Vlada pravi, da ne zavrača dialoga z novinarji, hkrati pa podpisnike peticije obtožuje, da zavračamo dialog. Sprašujem se, kakšen je bil dialog ob sprejemanju zakona o RTV. Vlada takrat ni poslušala niti novinarjev niti medijskih strokovnjakov. Kateri poslanec SDS se je javno hvalil, da je sam napisal zakon o RTV, domače in tuje strokovnjake, ki so o tem početju izrazili kritično mnenje, pa ožigosal za "tako imenovane"? Ta človek vodi tudi pristojni odbor v parlamentu, in ko je ta razpravljal o peticiji, naju je z Blažem izbrisal s seznama povabljenih, poslanci koalicije pa so z vsemi topovi udarili po pobudnikih in podpisnikih peticije. Lep dialog, kajne?

OK, če se nista pogovarjala z vlado ali sta se, kot vama očitajo, z opozicijo?

Šurc: Ne, nikoli. Člani vladajoče koalicije so takoj po Janševem "odkritju" zarote začeli v nemočni jezi vpiti, češ da je besedilo peticije nastalo v kabinetu Pahorjevih Socialnih demokratov. To ni res. Besedilo peticije je bilo končano prvi teden septembra in pri tem ni sodeloval noben član opozicije. V SD pa so svoje mnenje o razmerah objavili šele oktobra. Zarote torej ni.

Zgaga: Meni se zdi argument, da bi moral biti predsednik vlade o peticiji obveščen prvi, nesmiseln. Ali moramo sedaj prositi predsednika vlade za dovoljenje, da pošljemo pošto v tujino? To je najina pravica. Pravico svobodnega pošiljanja pisem ima vsak prebivalec Slovenije. Poleg tega imamo novinarji poslanstvo obveščati javnost. Pri tem smo danes, žal, omejeni in zato je bila najina dolžnost, da sva tujino obvestila, da slovenska vlada omejuje novinarsko svobodo, na opozorila o spornosti teh potez pa se sploh ne odziva. Izvirna težava je sicer v tem, da vlada in parlament doslej nista vzpostavila dialoga z uradnimi organizacijami, kot sta novinarsko društvo in novinarski sindikat. Če bi ta dialog bil, tudi peticije ne bi bilo.

Sta danes državna sovražnika številka ena?

Šurc: Ne verjamem, da sem tako pomemben. Na očitke glede "sovražne dejavnosti" ali "blatenja države v tujini" bi rad odgovoril, da živimo v dobi informacijske tehnologije: prebivalci Evropske unije se lahko sami prepričajo, kaj je res in kaj ni - tudi glede medijske svobode v Sloveniji. Etiketiranja, češ da smo "sovražniki" ali karkoli podobnega, pa so problem tistih, ki jih izrekajo. V peticiji so zapisani argumenti, ki so jih pozneje potrdili tudi akterji sami. Vlado ta resnica boli, če ne bi bilo res, bi argumente zlahka zavrnila, tako pa se je - nasprotno - z novinarji zapletla v še večji konflikt. Sam sem le novinar in to bom tudi ostal. Upam, da bo peticija pripomogla k izboljšanju razmer v novinarstvu. Z novinarstvom sem se začel poklicno ukvarjati ob koncu osemdesetih let. Takrat so bile razmere, kar zadeva novinarsko svobodo, sicer slabše, kot so zdaj, ker smo se ravno izvijali iz primeža partijskega enoumja, a se je medijski prostor hitro odpiral. Danes pa je nasprotno; medijska svoboda se oži, bodisi zaradi kapitalskih ali političnih pritiskov.

Zgaga: Oba imava kar nekaj izkušenj z različnimi etiketami in te več povedo o tistih, ki jih izrečejo, kot o tistih, katerim so namenjene.

Eden od pomislekov, ki se pojavljajo v zvezi s peticijo, je vprašanje, zakaj ravno september 2007. Zakaj ne prej ali kasneje, medijski pritiski so obstajali tudi septembra 2006, pa tudi septembra 2003?

Zgaga: Število 571 podpisov je tudi mene zelo presenetilo. Z Matejem sva računala, da bova morda nazadnje zbrala 100 ali 200 podpisov, veliko število podpisnikov pa kaže, da je bila peticija morda res sestavljena malce pozno. Ali pa tudi ne. Leta 2004 so bile volitve, januarja 2005 je vlada prevzela mandat, nato je izpeljala vrsto kadrovskih sprememb v največjih gospodarskih sistemih, potem pa so leta 2006 začeli uredniki padati kot domine. Na začetku niti sami novinarji nismo vedeli, kaj bodo te spremembe prinesle. In očitno se je dovolj nezadovoljstva nakopičilo šele lani jeseni. Vendar bolje pozno kot nikoli.

Šurc: Novembra lani sem v pogovoru za Primorske novice povedal, da sem bil pod prejšnjo vlado deležen političnih pritiskov. Namerno nisem povedal vsega in režim se je tu ujel v past. Pod prejšnjo vlado sem bil namreč dopisnik RTV Slovenija v Washingtonu. Takrat je bil slovenski veleposlanik v ameriški prestolnici dr. Dimitrij Rupel. Sprejel me je zelo prijazno in vljudno. Naredil je še eno zanimivo potezo: ponudil mi je pomoč in sodelovanje. Toda če bi v Washington prišel kot predstavnik gospodarstva ali česa podobnega, bi ponudbo sprejel, ker sem novinar, pa sem to razumel kot sofisticiran pritisk na novinarsko avtonomijo. Gospod Rupel je kmalu nato zapustil Washington, ker je postal zunanji minister, specifičen odnos do novinarjev pa je, kot vidimo, ohranil in ga še bolj razvil.

Je Ruplovo razumevanje medijev idealnotipski primer, kako politika ne bi smela razumeti medijske svobode?

Šurc: Ne vem, ali je idealen primer, je pa zelo specifičen. Rupel zaseda pomemben resor. Njegovo izjavo, češ da morajo lastniki medijev premisliti, ali se jim splača iti vojno z zmagovito politično opcijo, in drugo, ko novinarki Pop TV z vso resnostjo obljublja, da bo sam poskrbel, da bodo domnevno cenzurirani prispevki objavljeni, razumem kot nevarne poskuse vpletanja politike v novinarstvo. Če je zunanji minister, naj se ukvarja z rečmi, ki jih predpisuje njegov delokrog; ne pa da novinarjem ponuja svoje posredniške in druge storitve in nasvete.

Imata občutek, da se je slovenski novinarski prostor, tudi zaradi peticije, zadnje mesece malo bolj "sprostil"?

Šurc: Ob gledanju informativnega programa nacionalne TV se mi zdi, da je to tisto, kar si želi oblastna politika. Podajanje vsebin je "uravnoteženo" in "sproščeno", novi novinarji, ki so zasedli izpraznjena novinarska mesta, nimajo v sebi nobenega kritičnega naboja. Sprašujem se, ali ti mladi, ki jih sicer vodijo stari, vladi všečni kadri, sploh imajo toliko znanja in sposobnosti, da bi zahtevna področja obravnavali drugače, kot si želi politika. To je bil, seveda, cilj oblasti in novega zakona o RTV. Prejšnji zakon ni bil idealen, spremembe so bile nujne, vendar ne take, ki bi razvrednotile javni zavod.

Zgaga: Kar 16 novinarjev informativnega programa je zadnje leto zapustilo televizijo in to kadrovsko luknjo so zapolnili z novimi kadri. Pojem "sproščenost" pa je zdaj eden od najbolj zlorabljenih pojmov, ta "sproščenost" me zelo spominja na besedo "poštenost" v času Podobnikove SLS. Gre pač za prazna, ideološka gesla ... S tem, ko je vlada na stežaj odprla vrata vplivu politike na javno RTV, ko je pripeljala veliko strankarskih novinarjev iz Demokracije in Družine na Slovensko tiskovno agencijo, ko je ob pomoči Pivovarne Laško prevzela Delo in Večer ter hkrati ob pomoči primorskih podjetij prevzela Primorske novice, je zavzela 80 odstotkov slovenskega medijskega trga. Vlada je razbila vrč. Posegla je v profesionalna razmerja, ki so se vzpostavljala desetletja.

Ampak ali se ni zgodil perverzen obrat? Pivovarna Laško, ki je nekoč vladi dopustila vpliv na Delo, se je sedaj enako grobo, tudi prek lastnega medija, obrnila proti njej.

Zgaga: Če je lastnik prej vladi dovolil, da grobo posega v medija v njegovi lasti, ne preseneča, da se zdaj enako grobo obrača v drugo smer. A danes razmere na Delu še zdaleč niso takšne, kot so bile pred prihodom vladnih mož. Bojim se tudi, da se zdaj v nekaterih medijih vzpostavlja navidezno zatišje, ki bo trajalo le med predsedovanjem Slovenije EU. A bolj perverzno je to, da od 26. septembra, ko je bila peticija objavljena, do novembra slovenska javnost o peticiji razen iz Mladine in Dnevnika ni bila obveščena. Slovenci so lahko o peticiji več prebrali v tujih medijih in na spletu kot pa v domačih občilih. Sicer so vlada in lastniki Delo vrgli iz ravnotežja. Časopis, ki v tako kratkem času izgubi ogromno bralcev in naročnikov, ima resne težave. Mislim, da so lastniki Dela in tudi Večera danes v veliki zagati.

Šurc: Nekoč sem se v ZDA pogovarjal z nekim novinarjem ABC; dejal mi je, da lastnikov sam ni videl še nikoli, oni pa nikoli niso videli njega. Njim je popolnoma jasno, da če bodo skušali lastniki vplivati na novinarje, bo medij hitro izgubil kredibilnost, in ko bo to izgubil, bo izgubil naročnike in oglaševalce.

Mimogrede, sta že našla tistega posameznika, ki je umaknil podpise s peticije?

Šurc: To je treba vprašati tiskovnega predstavnika vlade, ki je 23. novembra lani v javnost poslal tisto sporno sporočilo. Naju ni nihče obvestil, da želi umakniti podpis.

Na katerega izmed podpisnikov sta najbolj ponosna?

Zgaga: Na 571 podpisov, pravzaprav na 569 novinarjev, ki so se pridružili peticiji. Plaz se je sprožil in poti nazaj ni več.