-
Zvok med znanostjo in umetnostjo
Med minulim petkom in torkom se je v organizaciji Inštituta za raziskovanje zvočnih umetnosti zgodila tretja ponovitev festivala EarZoom. Doslej se je festival ukvarjal predvsem z raziskovanjem razmerja med znanstveno obdelavo zvoka in njegovo praktično uporabno vrednostjo v kontekstu umetnosti, zato je bil bolj kot za ljubitelje glasbe zanimiv za privržence inovativnih tehnologij oziroma samih procesov zvočnega ustvarjanja. No, letos so zvok prevprašali še v širšem kontekstu sodobne umetnosti, zato smo na svoj račun prišli tudi tisti, ki nas bolj kot proces zanima končni produkt.
-
The Field: Looping State of Mind
Potem ko je švedski producent Axel Willner alias The Field pred štirimi leti s prvencem zmobiliziral privržence plesne glasbe, se v velikem slogu vrača s tretjim albumom. Uspešne formule, ki so jo v zadnjem času posvojili še nekateri producenti, ni spreminjal. Izvirno, zazankano kombinacijo hipnotične ritmične (techno) repeticije in opojnega elektroakustičnega teksturiranja je tokrat izpilil v perfekcijo, oprto na izjemno, zamaknjeno atmosfero, ki poslušalca hipno dvigne v brezčasen, brezzračen prostor nekam nad oblake. Dinamiko rigidni formi narekujeta subtilno, mojstrsko poigravanje z detajli ter neskončna globina zvoka, kar ploščo Looping State of Mind postavi med nesporne favorite letošnjega leta. Rejverski hedonizem v najlepši podobi.
-
Nirvana združila slovensko alternativo
Minulo soboto je letni vrt Gala Hale pokal po šivih. Precej nenavadno, še toliko bolj zato, ker se pisana množica ni zbrala zaradi koncerta kakšnega tujega zvezdnika, pač pa zaradi trinajstih širši občinstvu razmeroma neznanih, toda v slovenskem glasbenem podtalju močno prisotnih domačih ustvarjalcev. Lepo bi bilo seveda pomisliti, da so publiko zmobilizirale “le” domače kreativne sile, vendar pa se resnica skriva že v sami zasnovi posebnega dogodka. Povod zanj je bila namreč jubilejna obletnica albuma Nevermind, ki je pred dvajsetimi leti zasedbo Nirvana in z njo punk rock izstrelil v mainstream.
-
Broken.Heart.Collector: Broken Heart Collector
Po nekakšnem nepisanem pravilu najdrznejše, najizvirnejše izraze po navadi krojijo glasbeniki s širokim pregledom nad različnimi muzikami. No, če bi bila žanrska širina edino merilo za končni uspeh, bi bila pot do zanimivega glasbenega ustvarjanja vendarle nekoliko preveč preprosta. Ta posluh od glasbenika pač najprej terja tisto žilico ali pa sposobnost za luščenje, preoblikovanje, spajanje in nadgrajevanje raznoterih glasbenih izročil. Med domačimi glasbeniki zadnja leta s takšno prakso izstopa Kranjčanka Maja Osojnik, skladateljica, pevka in inštrumentalistka, ki sicer živi in ustvarja na Dunaju.
-
-
Shabazz Palaces: Black Up
Privrženci zlatega obdobja hiphopa smo vse prepogosto razumljeni kot nostalgiki, poslušalci, ki nas je povozil čas. Navsezadnje je produkcija danes obsežnejša kot kadarkoli v preteklosti, ergo: v množici plošč se zato gotovo najdejo take, ki tudi danes uspešno širijo rapersko razburljivost izpred petnajstih let in več. To sicer drži, toda take plošče, z letnico izida po letu 1995, bi verjetno lahko prešteli na prste dveh rok. Raperske producente so po levi in desni začeli prehitevati predvsem producenti elektronske glasbe, zadnja leta pa se je znanost ustvarjanja beatov oblikovala celo v povsem samostojen žanrski odvod.
-
Elvir Laković - Laka: »S svojo glasbo živim v svetu pravljic«
Hkrati očarati rekreativne in angažirane poslušalce je za glasbenike vse prej kot lahka naloga. A ne za Elvirja Lakovića - Lako, ki že od začetka kariere leta 1998 niza hit za hitom. V njegov igrivi, norčavi alterpop in otroško naivna - toda zato nič manj pronicljiva - besedila so obe ušesi najprej uprli poznavalci, potem ko je s sestro Mirelo kot predstavnik Bosne in Hercegovine leta 2008 nastopil na Evrosongu, pa je njegovo glasbo pograbilo še širše občinstvo. To je isto leto potrdila tudi nagrada za najboljšega izvajalca na lokalnem MTV-ju Adria.
-
The Caretaker: An Empty Bliss Beyond This World
Dejavni britanski producent Leyland Kirby pod psevdonimom The Caretaker že petnajst let revitalizira glasbo, ki je v začetku 20. stoletja odmevala v velikih plesnih dvoranah. Z zankanjem repetitivnih vzorcev se pridružuje estetiki Philipa Jecka in drugih cenjenih gramofonarjev, toda Kirbyja skozi prizmo njegovih konceptov pogosteje najdemo v družbi »hauntologistov«, avtorjev, ki sedanjost izrisujejo oziraje se v preteklost. V šum in odmev potopljeni arhaični vzorci klasične klavirske in orkestralne glasbe se tokrat opirajo na posebnosti bolnikov z alzheimerjevo boleznijo in njihove sposobnosti za spominjanje preteklih dogodkov skozi glasbo. Morda se ob opojnih, atmosferičnih milozvočjih svojih preteklih življenj spomnimo tudi drugi. Onstransko.
-
Blut Aus Nord: 777 Sect(s)
Temačen, ekscentričen metal še ni pritegnil pozornosti širše publike, pa čeprav v kontekstu metalskih - če ne kar rockovskih - muzik že vsaj desetletje ponuja najbolj sveže in razburljive domislice. Popularnost, kakršno je v prvi polovici devetdesetih let denimo užival thrash metal, je danes bržkone neponovljiva. Se pa zdi, da je ekstremni metal vendarle vse bolj priljubljen pri avanturistični, v novosti zazrti publiki. Tričlanska francoska zasedba Blut Aus Nord si je v dobrih petnajstih letih obstoja pridobila status kultnega black metal benda, pa čeprav se je njen osrednji kreativec Vindsval vselej distanciral od banalnih, infantilnih (satanističnih) stereotipov, ki so z leti zaznamovali ta po formi in zvočni podobi najradikalnejši metalski (pod)žanr.
-
Egyptrixx: Bible Eyes
Zadnji dve leti ponovno opažamo vzpon zanimivih, odprtih elektronskih muzik, ki raje kot na generiko stavijo na izvirno avtorsko poetiko. Temu novemu valu se je z dolgometražnim prvencem pridružil tudi kanadski producent David Psutka alias Egyptrixx, ki je s svežim izrazom že očaral poznavalce aktualnih, trendovskih elektronskih smernic. Ne naključno. Na plošči Bible Eyes Psutka mojstrsko združi elemente ta čas izjemno popularnih (britanskih) basovskih muzik, gruv plesne klubske elektronike in opojno pop senzibilnost. Skladba Chrysalis Records, v kateri se z glasom pojavi synthpoperka Trost, je morda celo eden najlepših pop dosežkov zadnjih let, zato lahko od Psutke v prihodnosti upravičeno pričakujemo še več sorodnih domislic.
-
The Beastie Boys: Hot Sauce Committee Part Two
Z novim, osmim studijskim albumom se kultni newyorški trojec brez zadržkov vrne 25 let v preteklost, v čas ko je - takrat še kot hardcore bend - med prvimi ugotovil, da so punkovsko miselnost uspešno posvojili raperski pionirji. V naslednjih letih so Beastie Boys zrasli v eno največjih hiphop/rap zasedb, njihovo vračanje k starošolskim koreninam pa danes v primerjavi z dobršnim delom sodobne raperske produkcije paradoksalno ponuja veliko bolj svež posluh.
-
Nikki Louder: Our world died yesterday
Ta čas eden najdejavnejših domačih bendov je med obsežnim koncertiranjem našel čas za svoj že drugi dolgometražec, s katerim širi estetiko s pred dvema letoma objavljenega prvenca Alain, I'm sorry. V podobi intenzivnega, punkovsko udarnega hrupnega rocka kamniški trojec briše sledi med zvočno kaotičnostjo in skladateljsko urejenostjo ter izriše zanimiv, razgiban in svež pogled na sodoben rockovski izraz. Ob tem ohrani stik s preteklostjo, a je ta dovolj ohlapen in v slovenskem glasbenem prostoru skoraj povsem spregledan, zato skupini Nikki Louder zlahka prilepimo status ene trenutno najzanimivejših domačih zasedb. Še več, nič ne zaostaja niti za svojimi britanskimi in severnoameriškimi somišljeniki, ki so rockovske muzike prevetrili v zadnjem desetletju.
-
The Pierces: You & I
Zgodba Catherine in Allison Pierce, sestrske naveze z imenom The Pierces, je presenetljivo podobna zgodbi z začetka novega tisočletja iz pozabe obujene eterične folkovske pevke in pisateljice pesmi Vashti Bunyan. Tako kot so Bunyanovi v šestdesetih letih minulega stoletja pri snemanju njenih prvih singlov pomagali eminentni glasbeniki in producenti, je s sestrama Pierce pri snemanju novega albuma sodeloval basist zasedbe Coldplay, Guy Berryman. In tako kot je Vashti v svojem času zaradi spregledanosti opustila glasbeno kariero, sta bili tudi Pierceovi že skoraj odločeni prekiniti ustvarjanje novih pesmi. Daljne sorodne vezi lahko iščemo še v njihovi folkovski izraznosti, vsaj deloma pa jim je skupna tudi hipijevska podstat. Kolikšen navdih - če sploh - sta v starejši kolegici našli Allison in Catherine, sicer ni znano, sta pa svoj prvi album izdali prav v času, ko je nova severnoameriška struja folkerjev z Devendro Banhartom na čelu odkrila glasbo Bunyanove.
-
Cults: Cults
Šestdeseta leta so bila eno lepših obdobij za pop glasbo. Tega se očitno zaveda tudi mlada newyorška zasedba Cults, ki na svojem dolgometražnem prvencu križa estetiko yé-yé in sodobne (indie) pop smernice. Odobravanje trendovskih medijev zato ni nobeno presenečenje, so pa v njeni glasbi zanimiv spoj raznoterih izročil in očarljivih zvočnih domislic že prepoznali tudi zahtevnejši poslušalci. Razgibane, sanjave, poletno razpoložene pop skladbe ponujajo razmeroma svež, izviren posluh in obenem hitro obstanejo v ušesu. Tam, kjer se zasedba ujame v trendovsko, rockovsko zgoščevanje, se zanimive ideje sicer deloma porazgubijo, zato pa toliko bolj navduši enostavnejša, otroško naivna forma, ki ne skriva nostalgičnih vzgibov. Sladko in iskrivo.
-
PJ Harvey: Let England Shake
Izid osmega studijskega albuma britanske pevke, avtorice besedil in multiinstrumentalistke PJ Harvey je pospremilo tako rekoč enotno mnenje glasbenih poznavalcev. Ploščo Let England Shake so skoraj brez izjeme razglasili za njen nov vrhunec, to pa je po dvajsetih letih uspešne kariere, v kateri si je izoblikovala vlogo ene najbolj samosvojih, pronicljivih in inovativnih glasbenic, še ena potrditev njenega...
-
PJ Harvey: Let England Shake
Da jo vse bolj zanima zvočno raziskovanje, je napovedala že s klavirsko-baladnim predhodnikom White Chalk (2007). Z novim albumom pa je ob pomoči dolgoletnih sodelavcev Johna Parisha in Micka Harveyja zanimivim zvočnim domislicam namenila še več prostora. Skladbe so menda najprej zaživele v obliki preprostih skic, toda mojstrsko ukrojeni aranžmaji studijskih posnetkov ne skrivajo PJ-inega recentnega posluha za (sodobno) klasično glasbo. Zvesta je ostala tudi svojim kantavtorskim, bluesovskim, alter-art-punkrockovskim vplivom, ki jih je skozi izjemno avtorsko poetiko sestavila v razgiban, intriganten pop format.
-
Battles: Gloss Drop
Ob koncu letošnje pestre koncertne sezone bo Kino Šiška 7. julija serviral še samosvoj glasbeni sunek v zadnjih letih ene najbolj opevanih alterrockovskih zasedb, Newyorčanov iz skupine Battles. Kvartet si je temelje položil že leta 2002, potem pa je leta 2007 z dolgometražnim prvencem Mirrored najprej požel vsesplošno naklonjenost glasbenih poznavalcev, ne dolgo zatem pa se prikupil še sredinski publiki.
-
Hidden Orchestra: Night Walks
V zadnjem desetletju beležimo pojav svežih jazzovskih odvodov, ki se vse bolj pronicljivo napajajo v zvočnih raziskovanjih sodobnih elektronskih muzik, na eni strani zazrtih v ambientalno, atmosferično izraznost in na drugi strani oprtih na zanimiva ritmična členjenja. Za eno tovrstnih bolj cenjenih, drznejših zasedb velja Supersilent, med širšo, predvsem mlajšo publiko pa je velike pozornosti denimo deležna...
-
Bernardo Sassetti Trio: Motion
Dobršen del letošnjega ljubljanskega Jazz festivala bodo zaznamovali glasbeniki, zbrani pod okriljem cenjene založbe Clean Feed. Mednje sodi tudi en najvidnejših portugalskih pianistov Bernardo Sassetti, ki bo v Ljubljani s svojim triom predstavil eterično, kontemplativno najnovejšo ploščo, s katero v še nekoliko prijaznejšo formo postavlja estetiko, zabeleženo na odmevnem predhodniku Nocturno.
-
Moveknowledgement: Pump Down!!!
Zbiranje vtisov o zanimivejših dosežkih domačih glasbenikov navadno pospremi tista tolažilna fraza: »Presežek za slovensko glasbeno ponudbo.« Nedavno objavljeni četrti studijski album zasedbe Moveknowledgement take tolažbe ne potrebuje, saj ga lahko z veseljem postavimo zraven najrazburljivejših plošč tujih glasbenikov. No, domačo (sredinsko) publiko je zasedba očarala že s prvima ploščama.
-
Lucy: Wordplay for Working Bees
Konec maja je klub K4 gostil Luco Mortellarija alias Lucyja, italijanskega producenta in didžeja, ki mu trenutna naklonjenost poznavalcev obeta eno vidnejših vlog v bližnji prihodnosti elektronske glasbe. Na enem od prizorišč bo Lucyja in njegovo vse bolj čislano založbo Stroboscopic Artefacts denimo gostil letošnji Sonar, znameniti festival, cenjen prav po odkrivanju ali oblik...
-
Moč besede in ritma
V slovenskem hip hopu nekaj dogaja. In je dogajalo. To lahko mirno sklenemo po ogledu dveh novih, prvih pravih dokumentarcev o podalpskem rapu, ki sta pred nedavnim doživela premieri. Prvi, V letu hip hopa, je bil kot edini slovenski dokumentarec prikazan na letošnjem Festivalu dokumentarnega filma, drugi, Veš, poet, svoj dolg?, pa je premierno projekcijo povil v začetku maja v ljubljanskem Kinu Šiška, kjer so ga...
-
Crystal Fighters: Star of Love
Angleško-španski petčlanski bend je s singli že pred izidom dolgometražnega prvenca zanetil evforijo v evropskem klubskem podtalju, hvalospeve pa so mu že kmalu pisali tudi britanski mediji, ki so v njegovi glasbi prepoznali izvirnost v zanimivem prečenju elektronske klubske plesne glasbe in baskovskih folkovskih izročil. Sorodne karnevalske eksotike se je pred tem resda lotil že El Guincho, toda Crystal Fighters...
-
The Strokes: Angles
Newyorški kvintet The Strokes sodi v kategorijo bendov, za katerimi najprej ponorijo tisti bolj angažirani poslušalci, ko jih enkrat doleti še priljubljenost med rekreativnimi potrošniki, pa ti kvazialternativci nad njimi začnejo snobovsko vihati nosove. No, da gre vzgibe za ta pojav prej kot v glasbi iskati drugod, lepo potrjuje kontinuirano alter onaniranje nad (sorodno) zasedbo Radiohead, pa čeprav Britanci že...
-
Arms and Sleepers: Nostalgia for the Absolute
Korenine ameriškega dvojca Arms and Sleepers bi lahko iskali v zapuščini postrockovskih muzik, čeprav tako rekoč z vsakim albumom in malo ploščo presega okvire te že pred časom razmeroma iztrošene estetike. Enako velja za novo ploščo Nostalgia for the Absolute, melanholično, nostalgično druženje ambientalne in postrockovske glasbe, oprte na opojno zimsko-pomladno cinematično razpoloženje.
-
Borka in Bakto
Kar težko je verjeti, da je minilo vsega dobrih deset let od ustvarjalnih začetkov enega najprepoznavnejših domačih didžejevskih tandemov, Borje Močnika ali DJ Borke in Jake Batiča ali DJ Bakta. S kontinuirano prisotnostjo v domačem klubovju in vse pogosteje tudi v klubih na območju nekdanje Jugoslavije ter okoliških držav se uvrščata med naše najdejavnejše didžeje in bržkone ne bi bili daleč od resnice, če bi...
-
Nadja: Autopergamene
V nedeljo, 17. aprila, bo v Menzi pri koritu nastopil ploden kanadski dvojec Nadja, ki se s subtilnim spajanjem raznorodnih estetik izmika oprijemljivim opredelitvam. Posluh išče pri žanrsko neobremenjeni publiki, s ploščo Autopergamene predvsem pri tisti, razprti med metalskim dronanjem in abstraktno elektroniko. Obe daljši skladbi, ki uokvirita album, določa podobna struktura.
-
Anna Calvi: Anna Calvi
Danes, ko je glasbena produkcija večja kot kadarkoli v preteklosti, pogosto slišimo, kako težko glasbeniki opozorijo nase, kaj šele pridobijo zaupanje glasbenih entuziastov. Že res, da je težje, kot je bilo, toda ni nemogoče. Da posluh, izvirnost in močan avtorski pečat hitro naletijo na prava ušesa, potrjuje zapeljiva Londončanka Anna Calvi s svojim prvencem, ki nosi kar njeno ime.
-
Elektro Guzzi: Elektro Guzzi
O zanimivi tehno glasbi se glas po navadi širi s posnetki studijskih vijačenj in digitalne obdelave repeticij na sledi detroitske in berlinske klubske revolucije. No, to tradicijo je pred nekaj leti prekinil dunajski trojec Elektro Guzzi, ki je privržence repetitivne elektronske glasbe z živimi nastopi mobiliziral, še preden je prvič stopil v studio.
-
Danielle de Picciotto & Alexander Hacke: Hitman's Heel
Razvpita berlinska (avstralska) klika, zbrana okoli Cava in Bargelda, se je v treh desetletjih izoblikovala v eno najkreativnejših glasbenih okolij. V njem je prostor našel tudi Alexander Hacke (Einstürzende Neubauten), glasbeni popotnik iz Akinovega filma Sounds of Istanbul, ki je novo ploščo ponovno posnel v sodelovanju z dolgoletno sopotnico Danielle de Picciotto (Space Cowboys).
-
Cyclo: Id
Deset let po izidu prvenca se z novimi posnetki digitalnega seciranja in skulpturiranja vrača japonsko-nemški dvojec Cyclo. Vrhunska kreativca Ryoji Ikeda in Carsten Nicolai (Alva Noto) sta si v tem času zgradila uspešni solistični karieri, zato je njuno vnovično sodelovanje dodobra razvnelo strasti privržencev ekstremnih elektronskih muzik. Upravičeno.
