MLADINA Trgovina
  • Veljko Njegovan

    13. 10. 2017  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Plošča  Za naročnike

    Cene Resnik Trio »Watch for Dogs«: Shades of Colors

    Cene Resnik, eden najpomembnejših slovenskih jazzovskih saksofonistov mlajše generacije, se v tokratnem triu pojavi kot vodja projekta, pri katerem sodelujeta sloviti briški tolkalec Zlatko Kaučič in furlanski kontrabasist Giovanni Maier, že stara in izredno izkušena Resnikova znanca. Na plošči Shades of Colors se nam vsi trije glasbeniki enakovredno predstavijo z ravno pravšnjim odmerkom interaktivne freejazzovske igre, med katero nobeden ne zaide v pretirane solistične improvizacije, temveč vsi vztrajno gradijo strukturo skladb. Pri tem ima saksofon prej povezovalno kot vodilno vlogo, čeprav se v nekaterih skladbah izkaže kot močan vodilni element. Meditativni free jazz. Več

  • Borka

    13. 10. 2017  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Plošča  Za naročnike

    Beyi: Ash

    Druga plošča tandema francosko-kubanskih dvojčic nigerijskih korenin Ibeyi formalno skoči na tirnice, ki jih je položil že prvenec. Spet gre za meditativne balade grenko-sladke draži, za milozvočno vokalno predstavitev večnih tem, kot sta minljivost in neenakopravnost. Spet gre za preprosto programirane bite, okoli katerih se plete kup tolkalskih gruvov, najpogosteje cajóna, za klavirske harmonije, elektronske dodatke, za bogastvo spremljevalnih vokalov. Spet je produkcijo podpisal vodja založbe XL Richard Russell. Mešanica besedil v angleščini, španščini in jeziku yoruba na trenutke sicer deluje malce lahkoverno, a nekričeča glasbena podstat ponovno potrjuje: jasnost sporočil ni odvisna od njihove glasnosti. Več

  • Goran Kompoš

    13. 10. 2017  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Plošča  Za naročnike

    Godspeed You! Black Emperor: Luciferian Towers

    Tudi šesta plošča kultnih montrealskih postrockerjev ponuja izrazito politično sporočilo. Naslovna skladba s kakofoničnim križanjem poudarjenih kitar, bobnov, pihal in brnečih godal je tako rekoč idealen soundtrack sanjarjenja o opustošenih slonokoščenih stolpih vladajočih elit. Še korak dlje gredo z drugo skladbo Bosses Hang in spremnim zapisom, v katerem pozivajo h koncu vojaških posredovanj, odpravi mej, demontaži zaporniškoindustrijskega sistema pa k temu, da »zajebani strokovnjaki, ki so pokvarili svet, za vedno utihnejo«, ter da se »zdravstvena oskrba, bivalni prostor, hrana in voda prepoznajo kot neodtujljive človekove pravice«. Ja, meja med anarhizmom in zdravim razumom postane ob nazorih in (tokrat presenetljivo optimistični) glasbi kolektiva tako rekoč nevidna. Več

  • Veljko Njegovan

    13. 10. 2017  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Plošča  Za naročnike

    Seine: Sno sna

    Seine je bil sprva kantavtorski projekt Ivana Ščapca, znanega iz nedavno razpadle noise-punk skupine Vlasta Popić. Zaštartal ga je že leta 2007, a ravno razhod Vlaste Popić je bil eden od glavnih razlogov, da se je začel spet nekoliko resneje ukvarjati s tem samostojnim projektom. Kmalu ga je nadgradil z odlično ritem sekcijo in nastala je hrvaško-srbska naveza, ki velja za izjemen primer regionalnega sodelovanja. Najprej duet, zdaj pa polnokrvni rock’n’roll trio poetiko gradi na sozvočju in interakciji akustične kitare, značilnega Ščapčevega androginega vokala ter psihedelično obarvanega basa in udarnih bobnov s seveda močno navzočim duhom punka. Več

  • Borka

    6. 10. 2017  |  Mladina 40  |  Kultura  |  Plošča  Za naročnike

    Four Tet: New Energy

    Eden najbolj profiliranih britanskih električarjev preteklega dvajsetletja Kieran Hebden muziko rad uokvirja. Predzadnja plošča je bila tako poklon prelomu, ki se je zgodil na britanski klubski sceni v prvi polovici devetdesetih let, pri zadnji pa je za izhodišče vzel indijsko raga glasbo. A obljube, ki jo daje z naslovom, ne izpolni. New Energy (Nova energija) kljub stilskemu zasuku Foura Teta v zadnjih letih, ko se je približal plesišču house glasbe, do tja ne zleze, bolj kot v klubovje sodi na kakšen močno sčiliran after. In je tudi takoj prepoznavno »fourtetovski« – nikamor ne hiti, je izrazito melodičen, ambientalen, od časa do časa pokuka nazaj v devetdeseta leta, narejen je spet z osnovno programsko opremo. Nič novega, nič visokoenergetskega. Več

  • Goran Kompoš

    6. 10. 2017  |  Mladina 40  |  Kultura  |  Plošča  Za naročnike

    Futurski: Synthetic Happiness

    To, da (kratkometražni) prvenec domačega kvarteta Futurski zaznamujeta očarljiva pop senzibilnost in dodelan songwriting, ni presenečenje. Navsezadnje se je polovica zasedbe z obema dokazala že v indie/garažnorockovski zasedbi Barely Modern. Gre pa pri bendu Futurski za žanrsko drugačno glasbo, oprto na zasanjan, nostalgičen sintovski shoegaze, ki se spogleduje s smernicami chillwava. Saj veste, polemičnega žanra, od katerega so se distancirali celo tisti, ki so si ga izmislili. No, zasedbe Futurski to ne obremenjuje. Upravičeno. Ne le zato, ker gre za svež pojav na domači sceni, temveč predvsem zato, ker se zasedba izraza loti zrelo. Idealen soundtrack za leno poležavanje ali poznonočni sprehod od klubskega plesišča do doma. Več

  • Veljko Njegovan

    6. 10. 2017  |  Mladina 40  |  Kultura  |  Plošča  Za naročnike

    Wolf Parade: Cry Cry Cry

    Po prejšnji plošči (izdani leta 2010) so montrealski indie rockerji Wolf Parade naznanili, da skupina nekaj časa ne bo delovala, zdaj pa se vračajo z novim, četrtim studijskim albumom, ki verjetno sicer ne bo tako dobro sprejet kot katerakoli stvaritev njihovih someščanov iz zasedbe Arcade Fire, se pa lahko kljub temu pohvali s precej politično obarvanimi besedili in za skupino značilnimi glasbenimi aranžmaji. Pri tem se avtorski dvojec Spencer Krug-Dan Broeckner večinoma osredotoča na kritiko današnjih kaotičnih razmer v družbi (Valley Boy) ali denimo na neposredno kritiko sedanjega ameriškega predsednika Trumpa (King of Piss and Paper). Še ena od politično angažiranih indie rock plošč letošnjega leta. Več

  • Borka

    6. 10. 2017  |  Mladina 40  |  Kultura  |  Plošča  Za naročnike

    Benjamin Clementine: I Tell a Fly

    Benjamin Clementine, ki smo ga nedavno poslušali tudi v Ljubljani, nima le nenavadnega glasu, le nenavadnega načina igranja klavirja in ne sklada le nenavadne glasbe. Ima tudi nenavadno zgodbo, kot nalašč za oblikovanje »umetnikovega profila«, ki ga brusi piarovska mašinerija. Vendar ni bila ključna za to, da je leta 2015 za prvenec At Least For Now nepričakovano prejel nagrado mercury. Zasluge za to je imel prej njegov neverjetni, markantni tenor, njegov pop, ki bi po novejših standardih pop glasbe lahko pogrnil na vsej črti. Tako pa je bil postavljen na piedestal britanskega klavirsko-baladnega popa in s svojo svežino nas pri tem spomnil na čase, ko so se tudi v paradnih panogah mainstreama še dogajali raziskovanje in odkloni. Seveda je treba vendarle upoštevati, da gre za izvajalca s premišljenim imidžem in da nagrado mercury podeljujejo z določeno drznostjo; izbira nikoli ni povsem predvidljiva. Več

  • Goran Kompoš

    29. 9. 2017  |  Mladina 39  |  Kultura  |  Plošča

    The Horrors: V

    To, da so britanski indie rockerji The Horrors letos kot predskupina nastopili na delu turneje Depeche Mode, je ob izidu pete plošče V videti veliko bolj logično, kot če bi za referenco vzeli prejšnjo, bolj umirjeno ploščo Lumnious. Tokrat so v sodelovanju s priznanim producentom Paulom Epworthom (Adele, Rihanna, U2) posneli ploščo, s katero se močno naslonijo na zapuščino gotskega electro rocka po zgledu Garyja Numana, (plesnega) novovalovskega sintpopa po zgledu skupine New Order, shoegaza, industriala in proto raverskih izpeljank. Ja, s surovejšim zvokom se peterec deloma vrne k začetkom, a z izpiljeno produkcijo ne skriva apetitov po arenskem rocku, ki pa se ga na srečo loti brez nepotrebnih kompromisov. Več

  • Veljko Njegovan

    29. 9. 2017  |  Mladina 39  |  Kultura  |  Plošča

    The Killers: Wonderful Wonderful

    Lasvegaški The Killers so točno takšni, kot je mesto, iz katerega prihajajo. Sredi puščave, a oblegano od zabave željne množice, brez prave vsebine, vendar privlači ljudi, zaslepljene z njegovim zlaganim bliščem. Enako velja za The Killers, zlasti pa za njihovega pocukranega frontmana Brandona Flowersa, ki verjetno že petič ponavlja isto napako: izdaja ploščo, ki se nič kaj ne razlikuje od prejšnje. Na njej boste znova našli trinajst skladb, v katerih se Flowers sicer suvereno in ob pomoči benda ter s »spolirano« produkcijo sprehodi po različnih žanrih iz polpretekle zgodovine pop glasbe, a mu pri tem ne uspe priti nikamor dlje kot do kakšnega povprečnega hitiča. Dolgočasno. Več