Boj se naprednih

Bernard Nežmah

26. 6. 2020  |  Mladina 26  |  Pamflet

Ob totalni politični konfrontaciji, ki je skozi medije še bolj vneta, kot so predvolilne kampanje, se vsiljuje opredeljevanje: si za ali proti vladi. Dominirajo čustva, iz katerih sta skepsa in razum malodane izgnana. Poglejmo daleč stran v druge čase. Jean Giono (1895-1970) je bil francoski pisatelj, ki je zaslovel v tridesetih. Ob nemškem napadu na Poljsko 1939 so ga mobilizirali v francosko vojsko, takoj nato pa ga zaradi njegovega pacifizma zaprli, a nekaj zatem izpustili in ga oprostili služenja vojske. Mož je bil goreč pacifist, ne brez razloga – kot vojak je v prvi svetovni vojni preživel klavnico na fronti. Zanj je bilo življenje pomembnejše od katerekoli vzvišene ideologije, tudi od patriotizma. Po nemški okupaciji Francije je ostal pacifist in nasprotoval uporu proti okupatorju. Režim v Vichyju ga je imel za svojega, všeč mu je bil njegov tarzanizem in vrnitev k zemlji, ga vabil kot literata na državni radio, podobno nacionalsocialisti, ki so ga vabili na pisateljska srečanja v Weimarju, kamor sicer nikoli ni odšel. Sredi vojne, ko so bili eni za Petaina, drugi za de Gaulla, je bil on še naprej pacifist, proti kakršnemukoli ubijanju. Še več, izrekel je stavek: »Je préfère être un Allemand vivant qu’un Français mort.« Po umiku Nemcev iz Pariza so ga nove oblasti takoj zaprle zaradi kolaboracije z okupatorjem, a čez nekaj mesecev opustile obtožnico in ga izpustile. No, naslednja štiri leta je bil na črni listi, ni smel izdati nobenega svojega dela. Če njegov usodni stavek prestavimo v slovenske razmere druge vojne: »Raje sem živ Nemec kot mrtev Slovenec.« Slovenska literarna zgodovina resda na pozna takega primera, toda ta, ki bi izrekel, kaj takega, bi končal pod zemljo ali v najboljšem – ne bi mogel nikoli več ničesar objaviti. Giono je imel srečo, da je živel v Franciji in po letu 1949 se je z novimi deli vrnil med bralce. Med drugim je napisal roman Huzar na strehi (preveden v slovenščino 1964) in slavljen je bil kot eden največjih francoskih romanopiscev 20. stoletja. Doživel je slavo kot pisatelj, a v šestdesetih tudi politično; zdaj je kot dosledni pacifist skupaj z Albertom Camusem in Jeanom Cocteaujem branil pravico ugovora vesti alžirskih upornikov proti francoski okupaciji. Nekoč psovani nemški kolaborant se je znašel med najbolj naprednimi duhovi časa. Seveda ga ni bilo najti med protestniki zoper uničevanje okolja, kaj šele med demonstranti, toda napisal je legendarno delo Človek, ki je sadil drevesa (v slovenskem prevodu 1998). V njem je opisal življenje pastirja, ki se je znašel v popolnoma opusteli alpski dolini. Ta se ni prepustil resignaciji ali zgražanju, ampak je preprosto nabiral semena dreves, potem pa z železno palico po prazninah luknjal vdolbine in zasajeval. Dan, dva, vse skupaj 40 let. Na koncu se je sprehajal po bujno rastočih gozdovih, pustinjo je spremenil v paradiž.

Ta biografija političnega nazadnjaka je antipod sodobnim protestnikom, ki so z glasom zoper rasizem pridobili srca naprednih po svetu. Naenkrat je postalo samoumevno, da antirasistični demonstranti podirajo kipe in spomenike po zahodnem svetu. Aplavz, ki ga dobivajo, izhaja iz čustev, ki so se odpovedala razumu. Ko so talibani v Afganistanu porušili tisočletne spomenike budizma, so bili napredni zahodnjaki zgroženi. Toda situacija je bila identična: rušitelji so pustošili prav tako v imenu ideje, ki so jo sami smatrali za najbolj napredno.

Aktualni argumenti, ki dajejo prav antirasističnim podiralcem kipov kralja Leopolda, Krištofa Kolumba in podobnih, izhajajo iz pravičniškega popravljanja zgodovinskih pomnikov. Vladar, ki je svoj imperij zgradil na milijonih pobitih, je pač morilec in ne zasluži, da ga slavimo s pogledom na njegov spomenik. Toda, če tej logiki sledimo, bi morali umakniti vse kipe Julija Cezarja, v Franciji Napoleonove monumente in v Ljubljani podreti Napoleonov ter Kidričev spomenik, v Velenju Titovega. Znašli bi se v vsesplošnem podiranju, in ker družbo tvorijo progresisti in konservativci, bi od zgodovine ne ostalo nič, podobno kot za talibani ali islamsko državo.

Ta nova gorečnost naprednih protestnikov je vrsta militarizacije ljudstva, ki je besno in si v besu jemlje pravico, da v imenu naprednih idej briše pomnike zgodovinskega spomina. Leta 1949 je Tito s svojim ljudstvom uresničeval plemenite ideje napredka in tako so začeli projekt izsušitve Skadarskega jezera. Konec bo močvirja, komarjev in bolezni, na tem mestu bodo nasadili plantaže bombaža, riža in južnega sadja. Kot napredek je štelo spraviti z zemlje največje jezero v državi, po površini enako Sloveniji. Nihče v državi temu ni nasprotoval, angažirali so množico strojev in delovnih brigad, a edini nasprotnik je bil močnejši. Narava se je uprla planom tovariša Tita in zmagala.

Obračuni naprednih pa se dogajajo tudi v zdajšnosti. V Mariboru so pravkar mestni svetniki odvzeli naslov častnega občana Ottokarju Kernstocku. Doslej živa duša ni vedela, kdo je bil ta meščan, ki je živel med letoma 1848 in 1928. A mestni svetniki so ga obudili iz pozabe ter sklenili, da temu duhovniku vzamejo častni naziv iz leta 1909, ker je bil glasnik rasizma in nacizma. Pustimo dlakocepstvo, da so ga obsodili nacizma v času, ko Hitlerjevega nacističnega gibanja še ni bilo. Kakšen smisel je retuširati delček zgodovine? Zato, da se danes počutijo svetniki kot naprednjaki, kot zmagovalci nad rasizmom? Duh titoizma še vedno vlada. Ko so leta 1954 odstavili predsednika jugoslovanske skupščine Milovana Đilasa, so mu nato vzeli čin generala in naziv narodnega heroja, v knjigah o narodnih herojih pa v novih izdajah preprosto izpustili omembo, da je dobil orden narodnega heroja.