19. 5. 2008 | Mladina 20 | Uvodnik
Kdo brije norce?
»Za nakup Kolonela sem se odločil, ker ne želim, da se preko mojega hrbta in preko poslovnega sistema Pivovarna Laško dela cenena protitajkunska politična kampanja za letošnje volitve.«
Boško Šrot, predsednik uprave Pivovarne Laško, izjava za javnost, 12. maja 2008
»Pred izbiro najboljšega ponudnika na razpisu sta me obiskala Tone Krkovič in Darko Njavro in mi v roke potisnila dve vizitki, s pojasnilom, koga naj pokličem, če želim, da bomo dobili posel.«
Predsednik uprave skupine Viator & Vektor Zdenko Pavček na zaslišanju v DZ, 13. maja 2008
»Spodaj podpisani direktor družbe FB investicije d.o.o., ki je največji delničar družbe Maksima holding d.d., vas obveščam, da je Igor Bavčar, predsednik uprave družbe Istrabenz d.d., lastnik poslovnega deleža družbe FB investicije d.o.o.«
Sporočilo na strani Ljubljanske borze, iz katerega izhaja, da je uprava Istrabenza izvedla menedžerski prevzem, 14. maj 2008
»Predkazenski postopek glede podkupovanja pri nakupu oklepnikov s strani slovenske države se je v Patrii začel po daljšem obdobju zbiranja podatkov, v okviru preiskave pa so zdaj opravili tudi hišne preiskave v mestih Vantaa, Hämeenlinna in Tampere ter aretirali dve vpleteni osebi.«
Sporočilo finske generalne policijske uprave, 14. maj 2008
Če bi lahko slovenski volivci ta teden glasovali o tem, ali imajo dovolj svojih aktualnih politikov in gospodarstvenikov, bi velika večina glasovala za. In prav bi imeli.
Peščica politikov in gospodarstvenikov, ki so v imenu višjih ciljev dobili podporo in bili deležni potrpežljivosti ljudstva - to je bilo zaradi skupnega dobra pripravljeno čakati na boljši jutri, na boljše plače, na boljše delovne razmere - in ki so grabili bogastvo in moč, je v resnici kriva, da je danes zaupanje državljanov tako nizko. Pa ne gre le zaupanje v politiko, ampak za zaupanje v državo. Država so vsi njeni podsistemi, tudi gospodarstvo.
Zdi se, da si bomo pomlad 2008 zapomnili kot obdobje, ko je naše zaupanje padlo na najnižjo raven. Pri čemer danes ne razpada le zaupanje v omenjeno peščico, ampak v vse, ki zgolj spominjajo nanje. Slaba luč tako danes pada na vse politike in na vse direktorje.
A zaupanje ni upadlo zato, ker je Boško Šrot prevzel Pivovarno Laško. Da to načrtuje, smo vedeli vsi, mar ne? Kot smo vedeli, da bo Igor Bavčar prevzel drugi veliki sistem, Istrabenz. Kot vemo, da je poskušal krog Janeza Janše sprejeti spremembe statuta Petrola zato, da bi morebitni prihodnji oblasti preprečil zamenjavo vodstva tretjega gospodarskega velikana v naslednjih šestih letih. Tako kot vsi vemo, da so pri nakupu oklepnikov finske Patrie sodelovali prijatelji predsednika vlade in da je bil posel nenavaden, kar danes z aretacijami potrjuje finska policija.
Zaupanje torej ne upada, ker državljani do danes ne bi vedeli, kaj se dogaja, ampak zato, ker se danes tako očitno kaže, da so lagali. Boško Šrot nas prepričuje, da je bil ogrožen - ogrožal naj bi ga Janez Janša, s tem pa Šrot poskuša pridobiti simpatije tistih, ki čutijo upravičen odpor do politične prakse predsednika vlade. Vendar pa je Šrot nakup Pivovarne Laško izpeljal takrat, ko sta z Janšo še prijateljevala. In Janša - danes vodi vojno proti tajkunom. A Bavčar in Šrot imperijev ne bi mogla prevzeti brez njegove pomoči. Danes pač niso več prijatelji - in če bi še bili, tedaj Šrot in Bavčar ne bi bila tajkuna?
Kaj torej preostane državljanom? Kako naj sploh še ločijo med tistimi, ki kradejo, tistimi, ki le šušmarijo, tistimi, ki mislijo resno in ne le na svoj žep? Po čem se razlikujejo? Mar ni najlaže reči - vsi so enaki?
Ko državljani rečejo: vsi so enaki, nam pa je vseeno - takrat je družba v resni krizi. Ko danes gledamo politike, ki se vrstijo na televizijskih ekranih, se ločnice med tistimi, ki so dejansko krivi ali sokrivi za nastale razmere, in tistimi, ki s tem niso imeli nič, brišejo. Iz njihovih ust prihajajo le še obtožbe - pri tem pa postaja državljanom vseeno, kdo govori resnico in kdo se le brani. Ali posameznik verjame na primer Milanu Cviklu ali pa Branku Grimsu, danes ni več odvisno od dejstev, ampak predvsem od volivčeve politične opredelitve. Vendar tudi v tej poziciji volivcu ni lahko zdržati. Ker ve, da tako preprosto pač ni: kdor nasprotuje političnemu makiavelizmu Janeza Janše, zato ne more pristajati na makiavelizem Boška Šrota - pa čeprav je morda na strani političnega pola, ki je volivcu bliže. Janša in Šrot sta si preveč podobna - podobna v cilju, ki je skrajno egoističen, eden hoče politično oblast, drugi pa ekonomsko moč.
In prav zato se tudi iskanje ločnice med dobrimi in slabimi v politični opredelitvi v nekem trenutku prelomi, ne gre več: preveč je namreč vsega, zgodbe pa zapletene in prepletene. Za državljana, ki se več kot toliko ne želi in ne zmore ukvarjati ne s politiko ne s tranzicijskimi zgodbami, je najlažja pot umik v politično apatijo, v pišmeuhovstvo. Naj se igrajo to igro brez mene, brez mojega glasu.
Morda je to res najlaže. A ti volivci s tem prostor prepuščajo tistim, ki so med njimi najbolj goreči. Tistim, ki ne dvomijo o tistih, ki jih volijo. S tem pa prav apatični volivci, ki imajo vsega zadosti, na oblasti ohranijo tisto, kar v resnici najbolj prezirajo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.