28. 8. 2008 | Mladina 35 | Uvodnik
Vsi enaki
Pred vsakimi volitvami - ne le slovenskimi - se vedno napoveduje, da bo prišlo v času kampanje do velikih razkritij o kandidatih. Veliko se napoveduje, redko se napovedano uresniči, če se uresniči, pa se še večkrat sfiži in udari po tistih, ki so afero lansirali. Tudi v Sloveniji. Spomniti se velja le leta 2006 in ustrežljivosti takrat do Janše še prijateljske Pivovarne Laško, ki je kot velika lastnica Mercatorja v času pred volitvami politiki zagotovila revizijsko poročilo o poslovanju podjetja pod vodstvom Zorana Jankovića - temu kot županskemu kandidatu to ni škodovalo, je pa zato vsem zarotnikom.
Da bo objavljeno revizijsko poročilo o Jankoviću (ker dejansko je poročilo govorilo le o Jankoviću, ne pa o Mercatorju), se je napovedovalo nekaj tednov, ves čas so na dan prihajale informacije, kaj vse bodo revizorji vključili v poročilo. A ves čas se je zdelo, da gre le za natolcevanje, za prazne grožnje - resna podjetja in resne revizijske hiše se pač ne spuščajo v predvolilne kampanje. No, pa se je izkazalo, da včasih se.
Podobno je pred dnevi v medijski srenji začela krožiti napoved, da naj bi Walter Wolf, za katerega je okrožno sodišče v Helsinkih 14. julija izdalo nalog za pridržanje zaradi sodelovanja v podkupovanju pri nakupu oklepnikov finske Patrie, 10. septembra prišel v Slovenijo in sklical tiskovno konferenco, na kateri naj bi povedal, da naj bi bila ta pogodba nastala pod patronatom članov SD Toneta Ropa in Milana Cvikla. Da pride v Slovenijo in da bo to izpovedal, naj bi vedeli v kabinetu predsednika vlade, vedel naj bi minister za obrambo. Da bi se predsednik vlade in minister za obrambo dogovarjala z nekom, ki ga zaradi korupcije iščejo kriminalisti tuje države? To se zdi nemogoče. Ne glede na to, kaj si kdo misli o predsedniku vlade in o obrambnem ministru, a to je vseeno čez mejo verjetnega. Pred volitvami se marsikaj govoriči.
A potem je v torek minister Karl Erjavec v Slovenj Gradcu dejal: »Seznanjen sem, da bo Walter Wolf prišel v Slovenijo, on lahko veliko pove o tem. Sporno je bilo ravno nakazilo avstrijskega državljana Wolfganga Riedla (ki ga prav tako iščejo finski kriminalisti in helsinško okrožno sodišče, op. p.) Walterju Wolfu. Upam, da bo povedal, čemu je bilo namenjeno to nakazilo.« Obrambni minister se sklicuje na Wolfa? Obrambni minister ve, da bo Wolf prišel v Slovenijo? Še več: obrambni minister ve, kaj bo povedal Wolf, ko bo prišel v Slovenijo? Walter Wolf je v preiskavi prav zaradi posla, ki ga je sklenilo ministrstvo za obrambo v času Erjavčevega ministrovanja, je osumljenec na vrhu seznama, na svoj račun naj bi bil prejel podkupnino, slovenski obrambni minister pa se hvali s tem, da ima z njim vsaj nekakšen stik - oziroma vsaj stik z ljudmi, ki z Wolfom komunicirajo? Pri čemer je obrambni minister prepričan, da si s tem povečuje kredibilnost, pa čeprav dejansko postavlja v skrajno neugoden položaj ne le organe te države in njihovo verodostojnost, ampak tudi verodostojnost države kot take. Navsezadnje: kako zaupati morebitnim Wolfovim razkritjem, če ena od vpletenih strani - celo naročnik v spornem poslu - že danes ve, kaj bo razkril?
Je čas pred volitvami res čas, ko je malodane vse mogoče? In na drugi strani: je čas pred volitvami res čas, ko moramo presojati zgolj tisto, kar kandidati povedo v okviru kampanje, vse drugo pa naj bi odmislili? Bilo naj bi namreč nasprotno: volitve naj bi bile čas, ko naj bi se ovrednotila tudi pretekla dejanja in ravnanja politikov. V razvitih demokracijah se v času pred volitvami vsi trudijo jasno izrekati, v Sloveniji pa vedno znova začne veljati, da je to čas, ko je treba na vse gledati nekako ekvidistančno. Tudi mediji tako ravnajo - vrednotijo le še posamezne nastope, nastope v času volitev, ne pa tudi vseh dejanj, ki so jih politiki storili v vsaj zadnjih letih, s tem pa sodelujejo v ustvarjanju iluzije, da se politiki pred volitvami nekako prelevijo, postanejo spet tisti politično nedolžni, domnevno prijetni ljudje iz sosednje ulice. A volitve nikakor niso začetek neke tekme, ampak nadaljevanje - in seveda je treba upoštevati tudi vse prejšnje etape. Pri čemer so tisti, ki primarno želijo ustvariti ta vtis, seveda politiki sami.
A za politiko niso pomembni samo volivci, ampak tudi tisti, ki ne volijo: namreč tisti, ki se jim zdi, da izmed ponujenih politikov ali strank nobena ni takšna, da bi si zaslužila njihov glas. Če uspe na primer nekemu političnemu polu demotivirati volivce nasprotnega pola, je učinek podoben, kot če bi jih pridobil na svojo stran. In v tem smislu se volitev vedno udeležijo tudi tisti, ki ostanejo doma. Volivce je mogoče demotivirati s poudarjanjem šibkih točk in napak nasprotnika, pa tudi z ekvidistanco, ki pri volivcih ustvarja vtis, da so tako vsi enaki. A niso: zato pa je treba imeti v mislih tudi vsa njihova pretekla dejanja in mnenja, ki niso bila izrečena v času volilne kampanje.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.