2. 10. 2008 | Mladina 40 | Uvodnik
Pahor
Ko so Ljubljančani pred dvema letoma izvolili Zorana Jankovića za ljubljanskega župana, ga niso zato, ker bi menili, da je tako izvrsten menedžer - pa naj je Janković to po volitvah še tako vestno ponavljal. Niti ga niso izvolili zato, ker do lokalnih volitev ni bil politik. Izvolili so ga predvsem zato, ker so s tem želeli jasno sporočiti nestrinjanje s takrat aktualno državno oblastjo. Volili so Jankovića, da so s tem pokazali svoj protest, svoje nestrinjanje. In nemalo Ljubljančanov je imelo že teden dni po volitvah kar močnega volilnega mačka. Obeti so bili slabi: Janković, se je zdelo, je Ljubljano razglasil kar za svoje (lastno) mesto. A po dveh letih je velika večina s svojim protestnim glasom zadovoljna. Ne le da jim je uspelo dati jasno sporočilo vladi Janeza Janše, Janković je pretežno dober župan.
Ko so Slovenci pred slabim letom izvolili Danila Türka za slovenskega predsednika, ga niso volili zato, ker bi menili, da je res tako kredibilna in izvrstna oseba, v nastopih je bil namreč rad mlačen, nejasen, pa čeprav iz nastopa v nastop manj. Niti ga niso izvolili zaradi njegovih mednarodnih političnih izkušenj - je komu res mar zadnje? -, ampak zato, da bi jasno sporočili, da se ne strinjajo s početjem konservativne vlade pod vodstvom Janeza Janše. A če že Türk tega nikoli ni bil pripravljen priznati - namreč da je »žrtev« protestnih glasov, je to sporočilo prekleto dobro razumel Janša, ki je že teden dni kasneje začnel rohneti s svojo kvazi zaupnico, da bi s tem preusmeril pozornost javnosti stran od hudega političnega poraza. In nemalo Slovencev je imelo v mesecih po predsedniških volitvah kar hudega volilnega mačka: sploh potem, ko je, šlo je za prvi in zadnji poskus, v znamenje dobrih odnosov predlagal vladni koaliciji všečne ustavne sodnike. A nezaupanje v Türka je med tistimi, ki so ga sicer volili (ne zaradi njega, ampak v znak protesta), počasi kopnelo - preprosto zato, ker se je v vseh naslednjih mesecih začel kazati kot načelen in pretežno moder mož.
Da ne ponavljamo tudi v tretje: zadnji protestno izvoljen mož je Borut Pahor. Pomemben del volivcev, kar so pokazale tudi analize, ga ni volil zato, ker bi mu zaupal, ampak da bi z oblasti zgrmel Janša. A ker je njegova potencialna moč kot predsednika vlade toliko večja, je danes nezaupanje tako njegovih volivcev kot volivcev ostalih dveh levih strank toliko večje. Že Janković in Türk sta imela po izvolitvi velik primanjkljaj elementarnega zaupanja lastnih volivcev, Pahor ima še večjega.
Nezaupanje pa izhaja predvsem iz njegovega čudnega odnosa do dosedanjega predsednika vlade. Dejstvo je, da je v času, ko so se po državi dogajale najbolj grde stvari, tako v podjetjih, institucijah kot medijih, Pahor intenzivno sodeloval v Janševem partnerstvu. In mižal in molčal - še danes govori, da je ponosen na to partnerstvo. To njegovo ravnanje je bilo dojeto kot nekakšna kolaboracija. In prav zato je danes občutljivost za njegova izrekanja o teh dogodkih in njihovem popravljanju toliko večja. Na Pahorju je, da to nezaupanje ovrže ali pa potrdi.
Pahor ima seveda prav, ko izpostavlja, da ima Slovenija pred sabo v tem trenutku neprimerno pomembnejše prioritete, kot pa je na primer nov zakon o RTV Slovenija. A ta razsuti javni zavod je dejansko le najbolj vidni in oprijemljivi simbol zapuščine Janeza Janše. Po vsej državi je primerov, manjših in večjih, ogromno. In vsi skupaj pomenijo pomembno frustracijo, s katero se bo Pahor moral soočiti. Slovenija je polna živih prič Janševe vojne zoper tiste, ki niso bili pravi. Preveč prizadetih, preveč odpisanih, preveč na konec hodnika porinjenih je, da bi si lahko Pahor privoščil, da se s tem vprašanjem ne sooči.
Dejstvo je, da so mednarodne razmere slabe. Levi trojček se je v resnici znašel sredi minskega polja. A ne le zaradi mednarodnih razmer. Zapuščina Janševe vlade se razkriva v bolj črnih barvah, kot so jih slikali pesimisti. Vinjetni avtocestni sistem bo treba takoj spremeniti, sprememba pa avtomatično prinaša manj prilivov v blagajno Darsa. Presežek v letu 2007 je plod računovodske igre, v resnici je bil že lani primanjkljaj. Obeti za leto volitev - leto zapravljanja - so še slabši. Najbolj črni scenariji plačnega razdeljevanja se kažejo kot optimistični. Itd.
Vendar pa to Pahorju ne daje odveze. S svojim ravnanjem in opredeljevanjem legitimira ravnanje dosedanje oblasti.
V tem trenutku seveda ni mogoče izreči nobene dokončne ocene - bilo bi krivično. Kot bodoči predsednik vlade ima Pahor zdaj pred sabo vendarle težko nalogo: ne nazadnje mora dokazati tudi svojo elementarno premiersko kompetentnost, prvi in hkrati temeljni test za celoten mandat pa bo prav ministrska ekipa, ki jo bo v naslednjih tednih sestavil. A dejstvo je, da se Pahor v sebi lastni maniri tokrat ne zateka k neopredeljevanju, temveč se opredeljuje. Opredeljuje se, ko govori o RTV Slovenija. Opredeljuje se, ko govori o tem, da menjav ne gre pričakovati. In s svojimi vabili Janši v novo partnerstvo - pa čeprav gre morda le za neškodljivo in nepomembno diplomatsko igro - kljub vsemu sporoča, da s tem, kar se je v Sloveniji dogajalo, ni bilo nič narobe.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.