9. 10. 2008 | Mladina 41 | Uvodnik
Vlado imamo
Ko človek misli, da je v nevarnosti, ga je strah. Ko človek ne ve, ali se preteči nevarnosti lahko izogne, ga rada pograbi panika. Ko človek misli, da se nevarnosti ne more izogniti, ga popade groza. In če je nevarnost namišljena? Je kaj drugače? Ni.
Ta trenutek vsem v razvitem svetu, torej vsem tistim, ki dejansko imajo kaj izgubiti, grozi nevarnost, da bodo izgubili veliko ali vse. Pri čemer smo spregledali, da smo bistveno že izgubili oziroma izgubljamo iz dneva v dan. A tisto nekaj, kar smo izgubili oziroma izgubljamo, ni nekaj, kar bi iz dneva v dan cenili. Občutek varnosti namreč. Redko kdo ga ceni, ko ga ima, ta občutek je hitro samoumeven.
Za občutek varnosti so ljudje pripravljeni marsikaj žrtvovati. Pripravljeni so živeti v zvezah, ki jim ne zagotavljajo niti ne obetajo sreče. Pripravljeni so se boriti za slabega šefa, da ne bi tvegali z neznanim. Pripravljeni so odšteti ogromne denarje za varnostno opremo. In navsezadnje: za občutek varnosti je po 11. 9. malone ves svet žrtvoval svoje temeljne svoboščine, svojo pravico do anonimnosti, svojo zasebnost in intimo. Le zaradi globoke potrebe po občutku varnosti - ki je lahko prav tako namišljen kot občutek nevarnosti, a zato kot občutek ni nič manj zadovoljujoč - so ljudje po letališčih pripravljeni hoditi bosi in s pasom v roki, le zaradi tega občutka so pripravljeni dovoliti nadzor nad vsemi svojimi komunikacijami.
Zato predsedniki vlad po vseh državah danes nastopajo in sporočajo, da so njihovi kabineti aktivni. Vlade se sestajajo na izrednih sejah, nočnih (španska), sobotnih (nemška vlada) ... - a v resnici sama oblika, čas in prostor niso pomembni. Njihov namen je jasen: gre za demonstracijo zavedanja situacije in odločenost, da se prepreči najhujše. Čeprav danes nihče ne ve, kako in v kaj se bo razvila kriza in kako dolgo bo trajala, se vlade zavedajo izrednih razmer in pomena temeljnega občutka varnosti - pa čeprav je ta lahko večidel le namišljen. Med strahom, paniko in grozo so le milimetrske razlike, razlike med posledicami strahu, panike in groze pa ogromne. Zato je ta trenutek za vse pomembno predvsem, da ljudi ne zgrabita ne panika ne strah. Strah je mogoče obvladovati, panike in groze pa ne.
Slovenija ima seveda smolo. V najtežjem trenutku ima obdobje medvladja. Vendar pa stvari niso tako preproste. Vlada Janeza Janše ima kljub porazu na volitvah še vedno mandat, s tem pa dolžnost, da se vede odgovorno - in klavrno je, če predsednika vlade ni na spregled, ker pestuje svojo volilno bolečino.
O krizi in recesiji je imel Janša sicer ves čas malce drugačno mnenje kot drugi evropski in svetovni voditelji, v intervjuju za Mladino pred tremi tedni je menil, da ni »nobenih resnih znakov, ki bi dajali osnovo za govorjenje o recesiji«. In njegov večni pribočnik Grims je celo ta teden mirno razlagal, kako je svetovna kriza nekaj, kar traja že več kot leto dni, zato je aktualno govorjenje o njej pretirano. Grimsa velja sicer pohvaliti in hkrati obžalovati, da ni bil član vlade: ministri in njihov prvi mož kljub opozorilom vseh relevantnih ekonomistov tega razvpitega dejstva niso upoštevali pri pripravi proračuna za tekoče leto in tako je Slovenija v krizno obdobje vstopila s potrošnjo, primerno za leto visoke konjunkture.
Bi morala zato novonastajajoča koalicija še toliko bolj pohiteti s sestavo in potrditvijo nove vlade? Da in ne. Izkušnje kažejo, da je kriza tudi priložnost, za politike namreč. Gre za čas, ko so ljudje pripravljeni marsikaj sprejeti in potrpeti. In politika - resda predvsem njeni neoliberalni derivati - je krize nemalokrat izkoristila za doseganje drugih ciljev. Spomniti se velja le že omenjenega 11. 9., ki je ljudem pognal strah v kosti, zaradi katerega so se bili brez težav pripravljeni odpovedati svojim svoboščinam. Dejstvo, da je svet v krizi, z njim pa tudi Slovenija, kljub temu ne sme biti nikakršen odpustek nastajajoči koaliciji, da ne bi pripravila najboljše možne ministrske ekipe. Argument, da se s sestavo nove vlade mudi, zato so naredili nekatere kompromise, ni vzdržen. Celo več: to, da zelo verjetno prihaja dolgotrajno težko obdobje, jih k temu toliko bolj zavezuje. Vsaka koalicija mora sicer ponuditi najboljšo ekipo, ta pa mora še za odtenek boljšo.
Slovenija namreč vlado še ima in ta je tista, ki mora ta trenutek svoje delo opravljati z vso resnostjo do imenovanja nove. Če ima dovolj časa za kadrovske mineštre, s katerimi zvestim kadrom zagotavlja sinekure na javne stroške, ima tudi dovolj časa in energije, da se ukvarja z resnimi zadevami. To velja tudi za predsednika vlade.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.