27. 11. 2008 | Mladina 48 | Uvodnik
Čista vest predsednika Türka
Slovensko aktivno politiko zapuščata dva res arogantna človeka: Vasko Simoniti in Dimitrij Rupel. To je dobro. Oba jo zapuščata v prepoznavnem slogu. Simoniti se ni mogel upreti, da ne bi svoji naslednici zabrusil v glavo mačističnega in v resnici ne ravno razumljivega stavka - tudi sicer ni vedno ravno razumljivo nastopal ta gromovnik - in odkorakal, ne da bi ji dal roko. No, Rupel pa je ta teden zganjal svojo tipično burko, ker ne more biti niti veleposlanik.
Vendar pa pri njunem odhodu ne gre za njiju sama. Gre za politiko, kakršno sta vodila, manire in vrednote, ki sta jih predstavljala. Problem nista Simoniti in Rupel osebno, problem je sploh obstoj takšne politike in politikov - v politiki. Seveda bodo vedno obstajali bolj ali manj neotesani ljudje, seveda bodo po svetu vedno hodili arogantni, mačistični, tudi zelo ogabni in prostaški ljudje. Problem pa nastane, ko takšni ljudje zavzamejo pomembne položaje. Bi morali biti res strpni do teh ljudi? Bi morali reči - bivši minister je, zasluži si naše spoštovanje? Bi morali reči - minister je bil, zasluži si spodobno veleposlaniško mesto na Dunaju? Filozof Bernard-Henri Levy pravi: »Resnična strpnost se začne šele po predhodni in trdni odločitvi, da je nesprejemljiva kakršna koli oblika razprave, v kateri so dovoljeni sovraštvo, razlikovanje in umor.«
Seveda je bila javnost ogorčena nad dejstvom, da je Simoniti odkorakal z ministrstva za kulturo, ne da bi segel v roko novi ministrici Majdi Širca. A obrnimo optiko. Ko sta se po primopredaji pred fotografi in novinarji pojavila odhajajoči minister za pravosodje Lovro Šturm in njegov naslednik Aleš Zalar, se je slednji obotavljal, ali naj da roko svojemu predhodniku. Ima dobre razloge: ne nazadnje se je Šturm nad njim osebno dobesedno izživljal. A Zalar je zastal, nato pa vseeno sprožil roko in se s Šturmom rokoval. Nobenega dvoma ni, da bi, če bi se v tistem delčku sekunde odločil drugače, in rokovanje odklonil, tudi Zalar naletel na ogorčenje javnosti. Pa še tako prikladno bi bilo: po en minister bivše in en minister nove vlade se nista hotela rokovati s svojim naslednikom/predhodnikom!
Rekli boste: Zalar je s tem pokazal, da je pravi javni funkcionar, gre čez osebne zamere in se ne da premamiti čustvom. In tudi Širčeva je s svojo mirno reakcijo na Simonitijev izpad pokazala, da je prava dama, ki se ne pusti speljati morebitnemu lastnemu ogorčenju. Pa je res tako? Je res v imenu nekih manir treba vse pozabiti in kazati tako imenovano profesionalnost? Mar s tem odnosom posredno ne legitimiramo tudi vse tiste nesprejemljive nestrpnosti? Saj vendar problem prenekaterega funkcionarja prejšnje vlade ni bil le v njegovi morebitni nesposobnosti, temveč - huje - v nedemokratičnosti in avtoritarnosti. Bi bilo torej kaj narobe, če bi bila tista, ki bi zavrnila roko Vaska Simonitija, nova ministrica Majda Širca? Ne bi bilo. Še več: z vsemi njegovimi preteklimi žalitvami si je pridobila vse pravice, da zavrne ne le rokovanje, ampak tudi srečanje s tem človekom. Nestrpnim ljudem je treba reči ne. Vendar v današnjem svetu tega ne naredimo. Strpnost do nestrpnih je pripeljana tako daleč, da tudi sami fanatiki pričakujejo, da se bo z njimi ravnalo enakopravno in dostojanstveno, pravi Levy.
Pri tem se ni mogoče ne zgroziti ob ravnanju novega predsednika vlade. Na volitvah nova koalicija ni zmagala zato, ker bi pokazala neko zaslepljujočo kvaliteto in strokovnost. Nasprotno. V času volilne kampanje je že sam kandidat za vodenje vlade v resnici pokazal veliko šibkih točk, v veliki meri pa sta strokovne šibkosti nove koalicije potrdila tako koalicijska pogodba kot tudi novi vladni kabinet. Ne trdimo, da je slednji zanič, je pa v njem kar nekaj ministrov, ki ne zbujajo zaupanja. Med njimi je na primer finančni minister, kar je za ta trenutek še posebej slabo. V desetih dneh je izrekel veliko neumnosti, preveč za deset dni in preveč za finančnega ministra. A vrnimo se k premieru. Na volitvah podpore volivcev ni dobil zaradi svojih sposobnosti, ampak zato, ker je zbudil zaupanje, da ima več demokratičnega potenciala in dobronamernosti od Janeza Janše. Volivci so volili stranke nove koalicije, da so se odkrižali nedemokratične in arogantne vlade. Prav te vlade in prav tega njenega bivšega predsednika, ki se ju Pahor ves čas z nedostojnimi pohvalami tako trudi legitimirati.
Zato je toliko bolj presenetljivo, da je vse skupaj med vodilnimi politiki najbolj jasno tistemu, ki naj bi bil domnevno najbolj diplomatski in naj bi se izrekal najbolj neoprijemljivo - namreč predsedniku Danilu Türku. Medtem ko je Pahor dajal izjave v smislu: »Če dr. Rupel ni primeren za veleposlanika, kdo pa potem je?«, je Türk Rupla postavil tja, kamor spada. Povedal je, da je neprimeren in nezanesljiv, nevreden zaupanja in da mu na misel ne pride, da bi ga postavljal za veleposlanika - kaj šele za veleposlanika v Avstriji. A tako lahko ravna le zato, ker ima čisto vest. Nikoli ni sklepal nepotrebnih zavezništev in partnerstev.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.