11. 12. 2008 | Mladina 50 | Uvodnik
Spet oni
Po vsaki bitki se pojavijo na bojišču ljudje, ki hitijo opisovati, kako je bitka potekala in kako »nam« je uspelo premagati sovražnika - medtem ko tisti, ki so bitko dejansko bojevali, obsedijo in poskušajo priti do sape. Ti nenavadni ljudje znajo opisati vse podrobnosti, predvsem pa lastna domnevna junaštva - in problem je le v dejstvu, da se jih tisti, ki so bitko dejansko bojevali, nikakor ne morejo spomniti.
Zgodovina je polna ljudi, ki so na zapečku čakali, da se bitka odloči, potem pa stekli na zmagovalno stran. Ne nazadnje: pomisliti je treba le na veliko količino samooklicanih pomladnikov, ki so se, po lastnih pripovedih, bojevali za demokracijo in za samostojnost države - pa se jih za vraga nihče izmed nedvomno prisotnih ne spomni. No, morda so odboksali rundo, dve pred ogledalom, za štirimi stenami. Ali kot je zapisal Ali Žerdin leta 1997 v uvodni utemeljitvi, zakaj je napisal knjigo Generali brez kape, ki popisuje prelomni čas slovenskega osamosvajanja: »Dodal bi še razlog, ki je higienske narave. Zadnje čase opažam, da v javnosti nastopajo osebe, ki se predstavljajo kot nekakšni dediči slovenske pomladi. Med brskanjem po orumenelih papirjih me je iskreno zanimalo, ali so bili ljudje, ki se danes predstavljajo kot člani strank slovenske pomladi, res del takratnega gibanja. Ugotovil sem, da je nekaj ljudi v gibanju res sodelovalo. Ne sicer veliko, a nekaj jih je bilo.«
Pa to ne velja le za osamosvojitveni čas in čas demokratizacije. Vsaka menjava oblasti jih naplavi. Spomniti se je treba, kaj se je zgodilo pred štirimi leti, ko je oblast prevzel Janez Janša. Najprej sramežljivo, nato pa odkrito in javno so se začeli oglašati dolgoletni sopotniki vlad liberalne demokracije, ki so jeli razlagati, kako dolgo so se borili z Janšo in za Janšo, da mu je končno uspelo premagati korumpirane in nesposobne eldeesovce. Še Kučan se ni mogel načuditi, kako so trpeli v času dvanajst let na petdeset podlage nekateri člani upravnega odbora Foruma 21 - ko so začeli izstopati iz društva in igrati golf z Janšo. Kako je že rekel neki človek za vse čase? Da je od znotraj rušil partijo? Zelo neposredno je o tem že leta 2001 spregovoril naslovni škof dr. Vekoslav Grmič v intervjuju za Večer. »Prav nekdanji partijci dandanes najbolj obsojajo partijo, govorijo, da je potrebna lustracija, da bi se s pomočjo drugih, tudi nedolžnih lustrirancev, sami znebili neprijetnega občutka, ki jim kljuje v možganih, da 'smo tudi mi bili nekoč partijci in smo odgovorni za marsikaj'.« Takšni so, tovrstni prvoborci - pa še po celem svetu jih je mogoče najti. In da bo zadeva še bolj nenavadna: morda jih ostra očesa zgodovinarjev razkrinkajo, a del javnosti jim vedno vsaj za nekaj časa uspe prepričati.
In tako tudi danes ni malo tistih, ki »pogumno« in z vso silo skačejo po Dimitriju Ruplu. Saj se obregnejo tudi ob tistega, ki je odločitev o njegovem imenovanju sprejel, torej Pahorja, a res si privoščijo predvsem Rupla. Seveda: med kritiki danes izstopajo prav tisti ljudje, ki so v času, ko sta Rupel in Janša še držala žezlo v rokah, urejala medije, podjetja in institucije, molčali ali celo sodelovali. Danes tako lahko beremo in poslušamo izjave in komentarje teh ljudi, ki se brez slabe vesti zgražajo nad vsem, kar je Rupel storil v zadnjem mandatu, pa tudi prej. Nekateri izmed njih so korabolirali (namenoma uporabljamo ta izraz), celo utemeljevali dejanja tiste vlade in njenega zunanjega ministra, a danes spet z vso gorčino tolčejo po obeh. Še več: nekateri so takrat molče opazovali, kako se predstavniki tiste vlade izživljajo nad njihovimi kolegi. A danes, ko se jim ne more nič več zgoditi, so med prvimi pričevalci.
Pa ne pravimo, da njihove kritike zaradi imenovanja Dimitrija Rupla za sopotnika Boruta Pahorja niso upravičene - tudi čisto lucidne so. Nobenega dvoma tudi ni, da se jim je v letih molčanja nabralo kar nekaj žolča. A ko je bil Rupel zunanji minister, so bili mediji, intelektualci in strokovnjaki, ki bi o tem spregovorili, redki. In da bo zadeva še bolj zanimiva, veliko jih je istih kot konec osemdesetih: tako med tistimi, ki so si drznili kritizirati, kot med tistimi, ki so molčali in so zdaj spet v pravem trenutku v roke zgrabili prapor.
Seveda - konvertiti so vedno in povsod. Pa vendar je treba nanje opozoriti, še preden si spet začnejo pripenjati nove ordene in zasluge. Če bi spomeniki govorili, se je nekoč šalil satirik Stanislaw Lec. Res bi imeli veliko povedati. Seveda s tem ne želimo reči, da bi morali ordene in zasluge deliti tistim, ki niso kalkulirali in molčali. Ti so že odšli naprej.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.