11. 6. 2009 | Mladina 23 | Uvodnik
Zadihati
Čeprav ta trenutek v vseh političnih strankah preračunavajo, s kakšnimi ranami ali z dobi-
čkom so izšli iz evropskih volitev, in čeprav ta trenutek ne vemo, ali bo vlada zaradi Golobičeve laži morebiti zapadla v hudo notranjo krizo, čeprav tudi ne vemo, kaj vse bo prinesla kriza in kako hudo bo prizadela vsakega izmed nas - čeprav je torej ta trenutek vse popolnoma prenapeto, da bi se lahko v miru naslonili nazaj in si vzeli čas za razmislek, bi morali v tej državi storiti prav to. Slovenija kliče po trenutku, ko bi lahko vsi skupaj zadihali. Samo malo, samo toliko, da se nam zbistri pogled, da sploh vidimo, kje smo in kako naprej, kaj so le strasti in kaj resnica, kaj je pomembno in kaj nas le jezi.
Kriza je preresna in prehuda, da bi dovolili, da nam popolnoma zamegli razum in iz nas naredi shisterizirano nacijo. A prinesla ni le tistega, kar kažejo statistični podatki in kar nam kažejo zapirajoči se obrati, delavci brez plač in mrtve tovarne. Kriza nam je prinesla tudi ogledalo, v katerem si lahko ogledamo svojo zunanjost in notranjost. Nenadoma so se pred nas državljane naslikale vse resnične dimenzije te države, vse njene gube, ki jih nismo želeli videti, vse njene šibkosti in slabosti, vse njene nemoči, vse tisto, česar niti na kolektivni niti na individualni ravni nismo želeli videti. Nenadoma nismo več tista država, najboljša izmed mladih članic Evropske unije. Nenadoma nismo več tista država, ki je tako uspešna, da je nekdanjim sorepublikam zgled in hkrati zbuja zavidanje.
Nenadoma smo le neprepričljiv, krhek čolniček na razburkanem morju, premajhen, da bi ga res lahko vodili, pri tem pa še vsi med seboj tekmujemo za boljše mesto na njem - pa čeprav dobrega in varnega mesta na njem ni in ga še nekaj časa ne bo. Koalicija hlasta, da bi pokazala, da zmore, da ji bo uspelo. Nekateri veslajo z vso silo, drugi le nemočno mešajo vodo, tretji veslajo v narobno smer - večina z vso zavzetostjo, polna dobrih namenov. Opozicija uživa in se izživlja, šteje žrtve, a ne želi videti, da je to tudi njen čolniček. Še bi nas lahko naštevali ... A skupno vsem je, da se res nihče ne zna ustaviti, pogoltniti sline, iskreno preseči razlike in si vzeti čas. Potrebujemo ta predah. Ne potapljamo se, se pa lahko zelo hitro potopimo. Takšni, kot smo, potapljanja našega čolnička še opazili ne bomo.
Kdo je tisti, ki bi takšen poziv k razumu, ker gre zares in ker je vse huje, moral izreči? Takšni pozivi k strpnosti in racionalnemu vedenju v Sloveniji niso nikoli zalegli. Niso - še več, le sprožili so še bolj ostro in vročično politično ozračje, že prej nenormalni mnenjski in politični spopadi so postali resna nestrpnost, sovraštvo, obmetavanje z vse hujšimi besedami in dejanja, nevredna resnih. Seveda je normalno, da med političnimi in drugimi skupinami ves čas poteka boj, to je v naravi demokracije kot take. A to, kar se dogaja pri nas že zadnjih petnajst let, ni racionalna oblika političnega boja, to je brutalnost, žrtve te brutalnosti pa so državljani in država sama.
Predsednik republike Danilo Türk je v zadnjih tednih takšen poziv izrekel večkrat. Ni govoril naravnost, a govoril je mirno, državniško. Ne straši s krizo, ne straši s kaosom, le miren je in opozarja na mir, ki ga potrebujemo vsi. Za zdaj njegovih izjav v resnici nismo opazili ne mediji, ne državljani, ne politika. A nekaj smo lahko zaznali vsi: njegovo mirnost, tako drugačno od popolnoma naelektrenih vseh drugih. Morda je čas, da kot država, kot državljani, javnost in seveda politika, prvič takšnemu pozivu tudi prisluhnemo.
Res.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.