2. 7. 2009 | Mladina 26 | Uvodnik
Resna priložnost
Morda se v vladi niti ne zavedajo - a prav v teh dneh je mogoče prvič oceniti, da znotraj vlade nastaja prvi resni strateški premik po dolgih letih, pri čemer ne mislimo le na čas vladavine prejšnje vlade, ampak tako rekoč vseh prejšnjih vlad. Na prvi pogled je mogoče reči, da sta njegova protagonista razvojni minister Mitja Gaspari in državna sekretarka na ministrstvu za finance Helena Kamnar. Ali imata zaledje, ne vemo. Ne vemo, kakšno podporo imata med ministri in pri premieru Pahorju. Le upati gre, da so ministri zaznali pomen njune iniciative.
Na prvi pogled je videti zadeva nekako birokratska in prazna - gre namreč za programsko načrtovanje proračuna. A ni tako. Če se je doslej v Sloveniji proračunski denar delil po ministrstvih in je bila doslej finančna moč posameznega resorja pogojena s pogajalsko spretnostjo posameznega ministra in pa predvsem njegovo politično težo in močjo, z nečim, kar s končno vsebino porabe nima nobene zveze, programski proračun logiko obrača. Oziroma poskuša obrniti. Za kaj gre? Zdaj država financira posamezne projekte ne glede na njihovo dejansko potrebnost in učinkovitost - ampak pogosto glede na to, kako se projekt politično umesti (koliko političnih točk prinaša) in kako si ga posamezen minister želi ter koliko je sam minister pripravljen poslušati posamezne lobije. Če imamo torej v nekem trenutku na primer bolj provojaško usmerjeno vlado, pač kupujemo patrie, menjamo klirinški dolg za bojne ladje ... Ko pride naslednja vlada, ki vojsko vidi drugače, se pač stvar obrne. Gre denar kam drugam. Pri tem pa je ves čas prisotna odsotnost preverjanja dejanskih potreb in predvsem učinkovitosti naložb. Seveda, vladni predali so polni drago plačanih ekspertiz, ki so po potrebah kabinetov pritrjevali ali razsuvali posamezne projekte - a večina ekspertiz je bila narejena le zato, da bi nek program podprle oziroma vladam dale podlago za njihovo spremembo.
Poglejmo primer. Zaradi krize in v skladu z obljubo aktualne koalicije bo Slovenija v naslednjih letih za nakup orožja namenila bistveno manj, kupila bistveno manj patrij in drugega orožja. To je seveda dobro. In vendar: nihče v resnici ne zna povedati, zakaj je na primer bolje imeti 15 vozil Patria namesto 30, na primer. Odločitve vedno izhajajo iz količine denarja in politične podpore projektu. Resno pa nihče ne zna odgovoriti, zakaj jih ne bi rabili le osem na primer ali pa nobene. Je že pozitivno torej, da je prišlo do zmanjšanja, a kako so do te številke prišli, je temu botrovala le dostopna količina denarja - ta odgovor pa vedno znova manjka.
A ta odgovor ne manjka le tokrat - ta odgovor je večna pomanjkljivost. To sicer ne pomeni, da nekaterih napredkov Slovenija na tem področju ni naredila. Spomniti se je treba le revolucije, ko je zadnja Drnovškova vlada uvedla kot obvezno, da mora vsak predlog zakona vsebovati tudi oceno finančnih posledic. Ko je bila ta »novost« uvedena, je bila revolucionarna - nenadoma zakoni niso bili več nekaj, kar je pač nastalo, in potem so se vsi čudili, kaj se je v resnici finančno rodilo iz zakona (najhujši primer je zakon o denacionalizaciji), ampak je zakon zelo jasno določal tudi posledice. Pri čemer seveda so dejanske finančne posledice posameznega zakona tudi potem - po uvedbi tega obveznega določila - še vedno pogosto zelo odstopale. Spomnimo se le Virantove plačne reforme, ki se danes zelo jasno kaže kot tista zadeva, kjer so bile finančne posledice grozljivo podcenjene in katerih posledice bodo plačevali tako zaradi obremenitev manj konkurenčno gospodarstvo kot seveda tudi državljani.
Programski proračuni dejansko pomenijo možnost odmika od dosedanje prakse - od lobijev in interesov k vsebini. To pa je premik, ki se kaže kot alternativa ne le dosedanjim proračunom, ampak sedanjemu načinu razmišljanja in upravljanja države. Če je bilo torej doslej mogoče vladi očitati, da vsebinskih sprememb, ki jih zaradi krize in v času krize od nje pričakujemo, ni in da vlada probleme rešuje predvsem stihijsko in parcialno, Gaspari in Kamnarjeva zdaj ponujata resen premik. Na modrosti vlade in njenega predsednika pa je, ali bodo to priložnost znali izkoristiti.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.