10. 9. 2009 | Mladina 36 | Uvodnik
Vse bolj resno je
Kako se rešiti? Če se je še pred meseci vsaj del javnosti tolažil, da se ga kriza ne dotika, da je ta proizvod predvsem domnevne medijske histerije, da se bo Sloveniji uspelo izogniti res hudim udarcem krize in podobno, zdaj ni več nobenega dvoma. Kriza začenja tolči z vso silo. Tudi ministri in drugi visoki predstavniki države ne zganjajo več optimizma in govorica postaja vse bolj trda. Ostri rezi postajajo neizogibni. Plače, pokojnine, socialne pravice - danes je vse na mizi.
Zdi se, da se je dokončno prelomilo v enem mesecu. Kako tudi ne. Vsi novi statistični podatki zdaj popolnoma nedvoumno kažejo, da bo tudi Slovenija trdo pristala in da bo treba poseči v socialne pravice. Ministri, ki so še včeraj zagotavljali, da bodo pravice ostale neokrnjene, danes z ledenim glasom napovedujejo ukrepe.
In v resnici je to edino prav in edino mogoče. Danes se seveda lahko jezimo, ker so se v prvem letu vladanja še lovili na zgoraj opisano upanje: saj ne bo tako hudo, saj nas ne bo tako prizadelo ... Lahko se jezimo, ker niso z ukrepi začeli prej. Jeza je upravičena.
Seveda je imela ta vlada tudi smolo; preprosto zato, ker je bila njej predhodna garnitura tako neodgovorna, očarana nad neumnimi neoliberalnimi pravljicami o večni rasti. Z davčnimi ukrepi je vlada Janeza Janše zgolj v predvolilnem letu 2008 zmanjšala proračunske prihodke za kar 500 milijonov evrov, hkrati so se izdatki povečali za 250 milijonov evrov. V to skupino, ki je povečala obremenitev, spadajo, na primer, brezplačni vrtec za drugega otroka, subvencije za dijaško prehrano, odprava davka na plačilno listo, znižanje stopnje davka od dohodka pravnih oseb, oženje davčne osnove, povečanje števila izjem ... Za pomemben del današnjega proračunskega primanjkljaja - več kot 2 odstotni točki - so krivi predvolilni ukrepi Janševe vlade. Pri čemer k temu nismo prišteli posledic plačne reforme v javnem sektorju, ki se danes kaže v vseh svojih posledicah. Ravnanje je bilo skrajno neodgovorno.
V takšnih razmerah, skrajno zaostrenih in s slabo zapuščino, se mora vlada začeti vesti do konca odgovorno. Bes raste. Javnost ne želi več poslušati o kupovanju patrij, ne želi več poslušati o begu možganov, ki se bo zgodil, če bodo bogatejši bolj obdavčeni. Ni več prostora za napake in neumnosti, za kakršenkoli eksces. Dovolj bo, da si bo en minister privoščil luksuzno potovanje ali neumno vožnjo po avtocesti - javnost se začenja zavedati, da bo krizo direktno ali posredno iz meseca v mesec začela bolj prevzemati nase. Vlada kot upravljavec države alternativ nima - poseči mora z davki, poseči mora v javne plače, poseči mora v rast pokojnin. A pomembno je, da prebivalci čutijo popolno solidarnost tako med vladajočimi in javnostjo kot med vsemi skupinami. Med zaposlenimi in upokojenci, med zdravimi in bolnimi, med bogatimi in revnimi. V takem času pridejo na dan vsi drobni odmiki, vse je hitro razumljeno kot eksces.
V teh zaostrenih razmerah se lahko v resnici začne ustvarjati tudi neka nova prihodnja etika, neka nova družbena ureditev. Seveda je takrat, ko govorimo o preživetju in o tem, da se kriza seli naravnost v naša stanovanja in v naša življenja, govorjenje o nastajanju nove etike na prvi pogled čudno. A le na prvi pogled. Treba ga je obrniti: če te nove etike ne politiki ne družbi ne uspe ustvariti, tudi družbenega zaupanja ne bo, to pa vodi v tisti kaos, ki se ga je treba bati tako kot krize same.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.