24. 9. 2009 | Mladina 38 | Uvodnik
Kaj že? Zakaj že?
Kakorkoli obračamo, ima imenovanje Aleša Guliča za direktorja urada za verske skupnosti zdaj, ko je doseglo svoj vrhunec, vse lastnosti pobalinskega ravnanja. Vlada - naj se zdaj predsednik vlade še tako poskuša izviti, to imenovanje je pač tudi njegova poteza - bi pač morala vnaprej predvideti, da bo Gulič sprejet kot provokacija, kot izzivanje največje cerkve v državi. Saj je Gulič res čisto prijazen človek, ki evidentno nima slabih namenov. A tako ga vidi levica, tako ga vidi laična javnost. Za največjo cerkev in desnico pa je popolnoma neprimeren. To bi v vladi preprosto morali vedeti. Reakcije ni bilo težko predvideti.
Seveda se lahko vlada oziroma oblast odloči, da bo neki skupnosti tudi z imenovanjem nekega uradnika poslala sporočilo. To je slovenska vlada z imenovanjem Guliča tudi storila. Ne nazadnje je to njena legitimna pravica - imenovanje Guliča je tudi pravno brezmadežno. A ko se nekdo za takšno dejanje odloči, mora vedeti, kaj bo z njim dosegel, kakšne bodo posledice, koristi in škoda. Z imenovanjem Guliča je vlada napovedala, da bo imela RKC odslej v Sloveniji drugačen položaj v razmerju do oblasti, do države. Saj je to želela sporočiti vlada? Dvoma ni. Ko se je RKC na to odzvala, navsezadnje tudi z odpovedjo sprejema premiera Boruta Pahorja pri papežu Benediktu XVI., se je slovenska oblast začela čuditi. A RKC se ima pravico odzvati, tudi uradni Vatikan se ima pravico odzvati. Morda je reakcija Vatikana res groba in ponižujoča za slovenskega predsednika vlade (in s tem državo, ki jo predstavlja), morda mu tudi v očeh vernih Slovencev ne bo koristila. A kot se je slovenska vlada odločila Vatikanu z imenovanjem Guliča poslati sporočilo, tako je sporočilo nazaj poslal Vatikan. Vatikan je le sprejel igro, ki jo je določila slovenska vlada.
Namen tega zapisa ni presojati, kakšne namene je imela vlada z imenovanjem Guliča. Ne zato, ker tega ne bi hoteli, ampak ker to ni mogoče. Reakcije, ki so sledile, namreč niso razkrile, kakšni so ti nameni bili, temveč da za imenovanjem direktorja, ki je že s pojavo sam po sebi provokacija za RKC, ni bilo nikakršnega razmisleka. Ni se pokazalo, da se je vlada za to imenovanje odločila namenoma, premišljeno, na primer z načrtom trde redefinicije odnosov med državo in RKC, ampak da je šlo za dejanje kar tako. Tako se vsaj zdi danes, ko predsednik vlade ne stoji za direktorjem urada Guličem, ampak se od njega distancira, sebe pa razglaša za človeka, ki ni vedel in ki so mu imenovanje malodane podtaknili. Predsednik vlade si je s svojo »reakcijo na reakcijo« Vatikana na koncu le zbil avtoriteto in kredibilnost v očeh vseh: tistih, ki so v imenovanju Guliča videli poskus redefinicije odnosov z RKC, in nič manj pri tistih, ki jim imenovanje Guliča ni všeč. Poskušal je zadovoljiti vse, a zdaj res nihče ni več zadovoljen. Na koncu smo dobili direktorja urada, ki mu je predsednik vlade še pred začetkom delovanja odvzel kredibilnost in s tem tudi moč. In zdaj?
Z neko politiko se človek lahko strinja ali pa ne. So pa politična dejanja oziroma dogodki, do katerih se je težko opredeljevati, ker jim manjka že preprosta rdeča nit. In ta je že eden izmed njih. Nobene konsistentnosti, nobene logike, le neka popolnoma zapacana situacija, iz katere se potem poskušajo vsi izvleči le čim manj umazani in poškodovani. Nič ni mogoče razumeti, še ozadja si ni mogoče niti zamisliti. Kot da vse tovrstne odločitve nastajajo v nekih igrah ponosa, afektih, prebliskih, celo hipnih odločitvah - ki so tako hipne, da se na koncu ne ve niti to, kdo jih je sprejel.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.