8. 10. 2009 | Mladina 40 | Uvodnik
Reševanje levice
*Meteorološki pojav, do katerega pride zgodaj jeseni vsako leto. No, včasih že spomladi, sicer pa vsaj trikrat na leto.
Je levica res v tako hudih težavah, da jo je treba vsaj enkrat, dvakrat na leto na novo sestaviti in razstaviti? Razprav o vladajočem levem trojčku je bilo v slabem letu, kolikor je na oblasti, res veliko. In zdi se res, kot da gre za meteorološki pojav ali pa neka posebna valovanja, ki obvezno nastanejo v krogih levice vsakih nekaj mesecev. Je res problem slovenske levice v njeni formi? Je res pomembno, ali je levica razdeljena na tri ali dve stranki?
Glavna značilnost vseh debat o levici je, da so omejene na prisotne. Kaj želimo reči s tem? Da se ves čas debate vrtijo okrog tistih, ki se na levici še aktivno ukvarjajo s politiko, spregleda pa se dejstvo, da je ena izmed značilnosti levice visoko število odsotnih. Problem levice niso tisti, ki so ostali v politiki, ampak predvsem tisti, ki se v politiko niso vključili oziroma so iz nje izstopili. Tako kot na desnem polu se je namreč tudi levici zgodila predvsem velika odsotnost - odsotnost novih kvalitetnih kadrov in odsotnost nekdanjih kvalitetnih kadrov. Res je sicer, da so zadnje volitve v državni zbor leta 2008 v politiko prinesle največ novih obrazov (predvsem prek strank Zares in LDS), a po drugi strani je bazen tistih, ki so pripravljeni v politiki sodelovati, se angažirati in javno izpostaviti, izredno majhen.
Pa to res ne velja le za levico. Na desni so razmere identične. Koliko let je trajalo, da je SLS dobila prepoznavnega predsednika po odhodu Marjana Podobnika, pa še za tega ni mogoče reči, da je pravi. A seveda ni problem le v najbolj izpostavljenih imenih, stranke in tudi politika kot celota imajo šibko intelektualno zaledje. In to se jim seveda pozna - pozna pa se tudi državi kot celoti. Zaradi odsotnosti intelektualcev v zaledju strank so vse politične razprave v Sloveniji veliko šibkejše, kot bi lahko bile in kot so v marsikateri primerljivi državi. In seveda so šibkejše, kot so bile v preteklosti.
A morda ne gre za problem politike, ampak za nacionalni problem. Poglejmo namreč na stvari drugače. V koliko slovenskih podjetjih je mogoče najti bivše direktorje na mestih svetovalcev uprav? Pa ne le direktorje: kje so vsi starejši, modri in izkušeni ljudje, ki so v svojem času vodili oddelke, področja, podjetja, inštitute, fakultete, bolnice? In seveda - ali je v katerikoli slovenski stranki mogoče najti v posebnih posvetovalnih telesih tiste, ki so nekdaj vodili te stranke oziroma bili njen motor? Nikjer nikogar oziroma redki posamezni primeri. V Sloveniji se namreč večina »novih« na noge postavlja tako, da »pokoplje« svojega predhodnika. Namesto da bi tudi »novi« zagrabili znanje svojih predhodnikov, jim izkazali primerno spoštovanje, je prva poteza praviloma »umor« predhodnika. In s tem gredo v nič seveda tudi vsa pretekla znanja in izkušnje, če pustimo ob strani čisto človeški vidik, da se namreč z ljudmi tako ne dela. A v Sloveniji seniorjev preprosto ni. Ne v podjetjih ne v nobeni državni instituciji. Tudi v medijih ne.
Novi zraven nočejo, stari so odgnani. To je danes problem slovenske politike. A kot smo zapisali: če bi bil to zgolj problem politike. Ne, to je del splošne klime, splošnih vzorcev, ki razvojno omejujejo družbo kot celoto. To ne nazadnje izkazujejo tudi statistični podatki, ki Slovenijo v celotni EU postavljajo na rep po številu zaposlenih med 50. in 65. letom.
A vrnimo se k reševanju levice. Strankam na levi je v preteklih letih uspelo s frakcijskimi, medstrankarskimi in drugimi obračuni iz politike odgnati nemalo ljudi. In s tem tudi znanja in vedenja. Če bi na levici začeli razmišljati, kako to znanje pripeljati nazaj v politiko, jim o reševanju levice ne bo treba toliko razmišljati.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.