26. 11. 2009 | Mladina 47 | Uvodnik
Ogledalo sebi
Mediji naj bi nastavljali ogledalo družbi, politiki, pa menedžerjem, sindikatom, civilni družbi ... In to počnejo, posrečeno in manj posrečeno. Le nekomu neradi nastavljamo ogledalo: sebi namreč. In ko danes potekajo razprave o tem, kdo vse je odpovedal, da je prišlo do tako hude globalne krize in neoliberalizacije sveta, se s prstom kaže na politologe, ki so spregledali naravo sodobnega kapitalizma, na ekonomiste, ki so spregledali gnilobo na nepremičninskih trgih in v bankah, na politike, ki so se spentljali z velikim kapitalom in interese držav podredili interesu velikih korporacij. Le nekdo se ves čas dela, kot da pri promociji tega sveta, neoliberalizma in pohlepa ni imel nič: mediji namreč. Mediji, torej novinarji.
V kaj se spreminja ta družba, je stavek, ki ga je danes mogoče zaznati v marsikaterem novinarskem prispevku. Ni izrečen v tej preprostosti, je pa njegovo sporočilo prav to. Še več: novinarji in uredniki se zgražamo tudi nad tem, v kaj se spreminja novinarstvo, kako se banalizira, kako prva mesta zasedajo vse bolj navidezne zgodbe, kako danes pri izpostavljenih temah ni več pomembna njihova relevantnost, temveč njihova eksplozivnost. Ne velja za vse medije in za vse novinarje: velja pa za večino. Tudi v vseh državah ni enako: ene nazadujejo bolj, druge manj. A nas seveda najbolj zanima Slovenija.
Slovensko novinarstvo je v globoki krizi. Da ne bo kakšnega dvoma: malodane vsi novinarji živimo v prepričanju, da je novinarstvo kot tako v Sloveniji v globoki krizi, že dolga leta. Tako kot na primer tudi zdravniki verjamejo, da je zdravstvo v globoki krizi, kot tudi sodniki verjamejo, da so stvari tako nazadovale, da je razmere v sodstvu lahko mogoče ocenjevati le kritično. A zdravniki in sodniki, izpostavljamo le dve profesiji, ki pa še zdaleč nista osamljeni, lahko razpravo o svojih težavah spremljajo v medijih. Drugače je z novinarji: zelo redki mediji imajo za področje medijev in novinarstva profesionalizirane novinarje, ki bi z natančnostjo svojih kolegov, ki na primer delujejo na področju zdravstva in sodstva, spremljali razmere v novinarstvu.
Novinarji pomen medijev radi izpostavljamo, a pogosto se zdi, da le zato, da bi izpostavili lasten pomen, lastno osebno pomembnost. Globoko narobe. Prek medijev in njihove občutljivosti, profesionalnosti in zmožnosti predstavljati relevantne teme se namreč oblikuje v sodobni družbi celotna družbena razprava. Če se mediji in novinarji prepustimo banalnosti, zabavljaštvu, površni revolveraški obravnavi tem, se to na družbi pozna. In slovenski družbi se to pozna. Novinarji kažemo s prstom na vse druge, le nase ne. Novinarjem je v resnici s posebnim pomenom medijev naložena ogromna družbena odgovornost, ne pa čast in osebna relevanca. To naloženo družbeno odgovornost novinarji lahko izpolnjujemo ali pa zlorabljamo. A zloraba te odgovornosti ni le zloraba v osnovnem pomenu te besede, zloraba je tudi brezbrižnost, neresnost, obsedenost z aferami. Seveda moramo novinarji predstavljati in razkrivati nepravilnosti. A družba niso samo nepravilnosti in malverzacije, smrti in nesreče. Družba je veliko več. Novinarstvo, ki se hrani le s sočnimi izjavami, novinarstvo, ki vsakič nasede skrajnežu, novinarstvo, ki ga ne moti sovražni govor, ker ta domnevno privablja gledalce, poslušalce in bralce, to je novinarstvo, ki zlorablja svoj posebni pomen v družbi.
Novinarstvo ima velik del odgovornosti za aktualno krizo sodobne družbe - novinarji smo sodelovali pri ustvarjanju balonov, pri kreiranju družbe, kjer je pohlep po dobrinah in navidezni sreči prvo vodilo. Modni kreatorji so krivi, ker forsirajo anoreksične manekenke, poročajo na primer mediji. Res? In kdo je nekritično prenašal to modo v družbo? Banke so ustvarjale gnile vrednostne papirje. In kdo je poročal nekritično o njihovi neizmerni rasti in jih s tem sonapihoval? Kdo je podjetja ocenjeval in poveličeval le po njihovi profitni stopnji? Novinarji smo svetu, ki je zdaj padel s prej domnevno za večno utečenih tečajev, držali štango.
Seveda novinarji vedno znova odgovor in odgovornost za lastno početje odkrijemo v neodgovornih lastnikih, pa državi, ki je sprejela slabo zakonodajo, itd. V lastnem oportunizmu in odsotnosti refleksije pa zelo redko in redki.
Novinarji lahko danes kažemo s prstom na bankirje, ki se niso odrekli visokim nagradam. Pa na politike, ki še vedno verjamejo v vsemogočnost gospodarske rasti. Pa na direktorje, ki so privatizirali podjetja. A novinarji se bomo morali začeti ukvarjati tudi s sabo, ker nosimo velik del odgovornosti za te razmere, saj smo pri tej igri sodelovali. Še več: še vedno jo igramo in tega večinoma sploh ne opazimo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.