22. 12. 2009 | Mladina 51 | Uvodnik
Ni nas motilo, kajne?
Leto 2009 je res ubogo: dobiva same grde ocene. Slabo leto, leto, ki ga velja pozabiti, črno leto ... A v nečem ima predsednik vlade prav: če konec leta 2008 še nismo res vedeli, kaj se bo zgodilo leta 2009, če nismo vedeli, kako bo udarila kriza in kje bo udarila, smo zdaj že nekako zmožni prenašati njene turbulence. Čez katarzični del krize smo že, pa čeprav najtežji meseci šele prihajajo. Navadili smo se na nestabilnost, na nazadovanje, na to, da je lahko še slabše, da se plače lahko tudi znižujejo, da dela ni več težko izgubiti. Ljudje se navadijo na vojno, za ljudi bombe, mrtvi in pohabljeni postanejo del vsakdanjika - kaj je kriza proti tem strahotam? Sliši se kot kakšna instantna priročniška tolažba. Ljudje smo prilagodljivi. Na krizo smo se navadili, z njo živimo.
Prilagodljive so tudi države in celine. Danes lahko le ravnodušno opazujemo, kako se svet spreminja, kako se moč premika iz Amerike in Evrope v države, ki smo jih še včeraj imeli za nerazvite in odvisne. Danes Indija in Kitajska lahko blokirata okoljske dogovore. A le zdi se, da lahko blokirata samo okoljske dogovore. V resnici je v teh državah zbrana že izredna, predvsem gospodarska moč. Včerajšnji izvajalci so jutrišnji vladarji. Kar se je še včeraj večini zdelo kot sicer zanimiva in všečna znanstvena fantastika dr. Slavoja Žižka, je v Koebenhavnu začelo postajati otipljiva resničnost.
A mi s temi spremembami seveda nimamo nič, kajne? Ko je Zahod selil proizvodnjo v komunistično Kitajsko in tam iskal nove priložnosti, pri tem pa le malce, napol folklorno pogodrnjal zaradi nespoštovanja človekovih pravic, je bilo vse v najlepšem redu? Ko je vse te principe Kitajska prevzela, pri tem pa ni pozabila, kako jo je Zahod obravnaval, pa je to čudno, grdo? Danes se govori o nizki ceni dela na Kitajskem, o tem, kako malo pravic imajo kitajski delavci. Bo že držalo. A imajo jih celo več kot takrat, ko so proizvodnjo v imenu globalizacije tja selile zahodne korporacije. Tako kot Slovenci seveda nismo povzročitelji krize, kajne? Če nismo, zakaj so Slovenci izgubili kar dve milijardi evrov, vloženih v različne domnevno izredno donosne sklade? In nismo se zadolževali, nismo živeli prek svojih zmožnosti?
Vse, kar se nam zdi zdaj tako presenetljivo, je bilo že veliko pred to krizo jasno definirano in poimenovano. Program Združenih narodov za razvoj (UNDP) je že leta 1996 zveličavno gospodarsko rast definiral tudi malce drugače. Razčlenil na različne gospodarske rasti. Brezobzirna gospodarska rast po UNDP pomeni razvoj, pri katerem so pozitivni rezultati gospodarske rasti namenjeni le bogati manjšini. Rast brez prihodnosti po UNDP pomeni razvoj, pri katerem rast temelji na brezobzirnem uničevanju okolja. Rast brez korenin po UNDP pomeni rast, ki slabi ali uničuje kulturno identiteto ljudi, narodov, skupnosti. Rast brez glasu pa pomeni gospodarsko rast, ki je ne spremljata večja demokratizacija in udeležba prebivalcev, pač pa vse bolj apatični državljani in državljanke. In tako naprej.
Vse smo vedeli, le dobro smo se delali, da ne vidimo. Dokler nam je koristilo, kajne?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.