11. 3. 2010 | Mladina 10 | Uvodnik
Vsi enaki?
Smo ta teden res izvedeli kaj novega o Zmagu Jelinčiču in SNS? Kaj pa je tako novega? Da so to ljudje brez kakršnih koli zadržkov in morale? To vemo že od prvega mandata Zmaga Jelinčiča, ko je kot poslanec hodil okoli oborožen. Le prijatelji so bili takrat drugi. Nič nas pri Zmagu Jelinčiču in njegovi klapi (to pač je ta združba, klapa) ne more presenetiti.
Kako radi se v Sloveniji norčujemo iz čudnih tipov, ki na primer zasedajo poslanske in županske položaje v sosednji Hrvaški. Primitivci tipa Kerum, splitski župan, na primer. A volivci v Sloveniji na podlagi podobnih in identičnih vzgibov kot na Hrvaškem, na podlagi njihovega grobega in mačističnega populizma in po navadi nacionalizma, na veliko položajev postavljajo takšne ljudi. Popovič v Kopru. Rupar v Tržiču ...
Zmago Jelinčič ni osamljen, Zmagov Jelinčičev je ne le v najvišji politiki, ampak tudi na lokalnih ravneh še veliko. Zmago Jelinčič ni osamljen primer, takšni politiki so Slovencem všeč. Je klena govorica tista, ki privlači? So nam všeč takšni malo grobi robateži in rogovileži, gostilniška govorica? Celo več je v tem: morda je Jelinčič le najbolj izrazit, najbolj odkrit primerek političnega novodobca, a še zdaleč ni osamljen. Tako kot sta se šla politiko Jelinčič in Prijatelj, se jih gre še veliko, le za odtenek bolj uglajeni so. Jelinčič ima, žal, prav, ko pravi, da se tako politiki danes gredo politiko.
Smo se morda le prilagodili? Slab izgovor. Ni mogoče samoopravičevati se, da smo se Zmaga Jelinčiča v Sloveniji nekako navadili, da ni niti moteč več in da na njegove vulgarnosti nihče več ne reagira. Ne, prekletstvo je v tem, da ga nihče več ne ignorira - pa pri tem ne mislimo le na medije, ki se ne morejo upreti, da bi njegovih izjav ne objavljali in ga ne vabili v svoje oddaje.
Šokantno je to, da se ne predsedniku vlade ne ministrom ne zdi nič nenormalnega, če se z njim in njemu podobnimi (razen ko to zahtevajo uradno predpisani postopki, seveda) sestajajo in dogovarjajo. Zmago Jelinčič je tip politika, kakršnega v urejenih državah resna politika ignorira, kot so na primer v Franciji ignorirali Le Pena ali pa v Avstriji pokojnega Jörga Haiderja. Kdaj je Avstrija, država, ki je bila zgled prosvetljene politike, padla najnižje? Ko je v imenu koalicijske kombinatorike legitimirala tega nacionalista.
Zdaj nas razjedata jeza in bes, češ kakšna kloaka je ta država. To ni dovolj - pa še res ni, je pavšalno. Zdaj se je najlažje zgražati nad državo, jo dajati v nič, razglašati vse za pokvarjene in korumpirane. Ne videti pa pri tem, da je ta politika naš otrok. Nekaj da politika prebivalstvu, nekaj pa prebivalstvo politiki. To ni enosmeren proces.
Ta trenutek bi se nam morda prilegle predčasne volitve. Res? Malo verjetno. Predčasne volitve, po katerih bodo že v nekaj dneh zagotovo klicali tisti, ki bi radi razmere izkoristili za svoj vzpon na oblast, bi bile le nov podaljšek tega stanja, le novo histerično reagiranje na situacijo in bi v politiko pripeljale le še več populizma in ljudske klenosti.
Kaj torej zdaj, ko je vse na robu blaznega, ko postaja vse podobno in enako, ko je treba le še malo, pa bo vse skupaj postalo morbidni ples norcev, državljani pa le še otopeli in naveličani opazovalci? Politika mora prevzeti politiko nazaj v svoje roke. In vladajoča koalicija ima zadnjo priložnost. Vlada z vsakim dnem izgublja avtoriteto, moč in kredibilnost. Vsak se lahko norčuje iz nje in skoraj vsak se iz nje dejansko norčuje. Včeraj ugledni strokovnjaki in profesorji so danes klovni v tem cirkusu. To je izrazito slabo.
Še prejšnji teden se je morda zdelo, da je govoriti o rekonstrukciji vlade pretirano, zdaj pa je jasno, da bo morala koalicija premisliti o tem. O tem, ali zmore voditi vlado, pa bosta morala premisliti tudi njen predsednik in njegova stranka. Ta trenutek je odgovor večine negativen. Začetni kapital so porabili. Malo zaradi res hude krize, večino brez potrebe. To zlasti velja za Pahorja, ki danes plačuje včerajšnja pozerstva in praznino. Tudi v odnosu do vodje opozicije. Ta danes lahko počne, kar počne, ker ga je po volilnem porazu, kazni za nesprejemljivo politično držo v mandatu 2004-2008, na zemljevid ponovno postavil prav Pahor, ki ni hotel izreči žal besede na račun njegove vlade. Ki se do njega in njegovega ravnanja ni hotel ali upal jasno postaviti. S tem bi postavil tudi mejo med različnimi politikami, med sprejemljivim in zavrženim. Pa tega v svoji obupni želji ugajati vsem ni storil.
Čas je, da Socialdemokrati premislijo o tem, da bodo s Pahorjem, ki jih je pripeljal na vrh, verjetno doživeli zelo hud poraz na volitvah. In čas je, da Pahor neha stati pred ogledalom in se vanj zelo resno in samokritično zazre.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.