15. 4. 2010 | Mladina 15 | Uvodnik
General ima prav
»Lahko sami kadarkoli odločimo, kdaj bomo enostransko umaknili vojake iz Afganistana. Ko se tako odločimo, ko presodimo, lahko to naredimo z enim telefonskim klicem.«
Predsednik vlade Borut Pahor, 21. decembra 2009, v intervjuju za Mladino
»Mislim, da je okrog Afganistana, gospodje in gospe, čas, da si nalijemo čistega vina. Ni treba napadati vojske zaradi tega, ker sodeluje v Afganistanu. To dela po diktatu politike. Mi nismo politika, nas politika tja pošilja in jaz sam kot načelnik generalštaba moram paziti, da vojake dobro pripravim in jih pripeljem nazaj. Če ne želite, da gremo v Afganistan, sprejmite to odločitev. Jaz bom poskrbel, da ti vojaki srečno pridejo nazaj. Ni pa treba zato napadati vojakov ali delati negotovosti med njimi, ki jih pošiljamo na nevarno območje.«
Načelnik generalštaba Slovenske vojske generalmajor mag. Alojz Šteiner, 13. aprila 2010, med obravnavo peticije Ukinimo vojsko! v odboru za obrambo v državnem zboru
Govorica generalov je res nekaj posebnega. Najsi gre za sodobnega ameriškega generala, generala JNA, generala Slovenske vojske ali pa starega sovjetskega, vsi so tako kleni pa požrtvovalni. Kaj bi ti možje naredili za nas, njihove državljane, in za svoje fante, vojake! Tudi naš Šteiner je tak mož. On bo poskrbel. On pripravi vojake. On poskrbi, da pridejo nazaj. On. Kakšen mož!
A tokrat je treba ta generalski balast spregledati, naj je še tako značilen. Šteiner ima namreč glede udeležbe slovenskih vojakov v mednarodni vojni (in ne mirovni) operaciji v Afganistanu popolnoma prav. Stvari so enostavne. Politika se je odločila, da gre Slovenija (navsezadnje je pač tam Slovenija) izvajat vojne operacije v Afganistan. Politika je torej tista, ki pošilja vojake v Afganistan, ne generalštab Slovenske vojske. In če politika res meni, da to ni dobro, da slovenski vojaki nimajo tam kaj iskati, naj že neha mencati. Slovenska vladajoča politika ves čas namiguje, da ji seveda ni všeč, da je ta država vpletena v že v izhodišču neverodostojne, zdaj pa že sramotne operacije v Afganistanu. A ko jo potegnemo za besedo, ko jo povprašamo po tistem enem samem telefonskem klicu, takrat nenadoma nastopijo višji cilji in razlogi, geostrateški interesi in mednarodne okoliščine. In kakšna je posledica? Nič. Vladajoča koalicija je v očeh vseh, ki jih s tem nagovarja, neverodostojna. V očeh vojakov, ki imajo občutek, da jih politika ponižuje in ne razume njihove predanosti. Seveda pa je neverodostojna tudi v očeh tistih, ki jim želi z napovedovanjem odhoda iz Afganistana ugajati. Gre pač za poskus sedenja na dveh stolih.
A namen tega zapisa ni razmišljanje o Afganistanu in odhodu slovenskih vojakov domov. O tem ni mogoče zapisati nič novega, ne nakazuje se nobena sprememba dosedanje politike. Vojska še vedno napoveduje vključitev slovenskih vojakov v bojne operacije, v parlamentu nekateri poslanci rožljajo, da za te priprave nima nobenih pooblastil, vlada pa molči in tako priznava, da so javne napovedi vojakov in ministrice točne in da gre dejansko za odločitev vlade. Primer »Afganistan« je dober zaradi svoje tipičnosti, ki nam nazorno kaže shizofreno vedenje te vlade. Poglejmo druge primere. Ta vlada javno nasprotuje neoliberalni privatizaciji javne lastnine, a napovedane reforme v zdravstvu so takšne, kot jih je načrtovala Janševa neoliberalna vlada - in jim je sedanja vladajoča koalicija odločno nasprotovala. Ta koalicija načrtuje razprodajo premoženja države, a je na oblast prišla prav z zagotovili, da takšnega brezglavega prodajanja ne bo več. Ta koalicija je na oblast prišla tudi zaradi zagotovila, da bodo profesionalne institucije, od RTV Slovenija do tožilstva, iztrgane iz rok politikantov. Pa se to ni zgodilo. Ta vlada je zagotavljala, da je konec nestrokovnega kadrovanja; a so nestrokovno imenovani in vprašljivi kadri ostali, pa tudi marsikateri novi ne pomeni napredka. Še več: klientelizem je prav tako prisoten, le da so danes »prijatelji« oblasti drugi (še huje: nekateri so celo isti). Same pomembne teme, pa sploh nismo našteli vseh: a vsem je skupno, da nazorno kažejo, kako vlada pri vseh teh temah poskuša sedeti na dveh stolih. A to se res ne izide, poleg tega pa ljudje, ki poskušajo to početi, po navadi ne pridobijo pričakovane dodatne podpore, ampak izgubijo na vseh straneh. In prav v tem sedenju na dveh stolih se skriva odgovor na vprašanje, ki visi nad glavami ministrov: zakaj je vlada vse manj priljubljena.
Prav zato. Vprašajmo se zelo preprosto: ali nam je po dveh letih vlade Boruta Pahorja že uspelo izluščiti, kakšen je njegov odnos do sodelovanja Slovenije v Afganistanu? Ne.
Še dobro, da imamo kakšnega generala, da pove nekatere stvari tako kleno. Že dolgo ni nihče politiki tako trdo odvzel manevrskega prostora. In to je naredil general, ki mu na obrazu piše, da bi mu bilo žal, če ne bi bilo nobene mednarodne operacije. General, ki mu je to, da je Slovenija v Afganistanu, všeč.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.