22. 4. 2010 | Mladina 16 | Uvodnik
Vest iz prihodnosti
»Oddam starejšo kmečko hišo, za naselitev delavcev, 120 kvadratnih metrov, do 25 postelj, eno stranišče notri, dve premični zunaj, dva tuša, kuhinja z dvema štedilnikoma, ogrevata celo hišo, vsa oprema.«
Oglas na enem od spletnih portalov, maj 2009
Nekatere stvari ostajajo nespremenjene. Ena izmed njih je Radio Študent. Ne trdimo, da se Radio Študent ne spreminja, seveda se, a ostaja enako zanesljiv v tem, da nas bo vedno znova znal opozoriti na tisto, česar ne želimo videti, slišati, živeti. Problem zlorabljanih delavcev je že ena izmed takšnih tem. Seveda smo vsi sočutni, smo pa hkrati malo manj sočutni, ko gre za tujce, za Balkance. No, kazen za našo dvojno moralo glede tujcev nas čaka takoj za avstrijsko ali italijansko mejo. Tam smo mi tujci mi, Balkanci, in tam so pač do nas malo manj sočutni. Ali kot je o tem posebnem odnosu dejal Slavoj Žižek: »Vsaka država ima svoj Balkan. In kje se začne Balkan? Jaz trdim, da nikjer. Oziroma vedno nekje drugje: Balkan ni nikoli tam, kjer ste, je vedno desno spodaj.«
A vrnimo se k Radiu Študent. Saj ne, da se tovrstnih tem drugi mediji ne lotevamo. Se. Ciklično, včasih bolj intenzivno, včasih manj. Le na Radiu Študent pa za tovrstne teme naredijo oddajo. Le Radio Študent je imel oddajo Nisam ja odavde in Aido Kurtović v devetdesetih. In že slabi dve leti ima Radio Študent zdaj vsako drugo nedeljo zvečer oddajo Viza za budućnost. Voditelj je aktivist iniciative Nevidni delavci sveta Armin Salihović, ki ga je javnost sicer lahko spoznala ob gladovni stavki gradbenih delavcev v Kočevju. Oddaja (tudi to je res mogoče le na Študentu) ni ne sočutna, ne čutna, ampak preprosto faktografska. A ti fakti so v resnici ljudje, ki v oddaji nastopajo v živo. In zaradi Salihovića in njegovih gostov v živo »vidimo« v kontejnerje, v katerih res natlačeni spijo delavci. Le v tej oddaji slišimo stavek, da jih je po kontejnerjih in sobah toliko, da ni dovolj zraka. V tej oddaji v živo »vidimo« na gradbišča, na katerih delavci delajo po 16 ur. V tej oddaji je na sporedu vsakdan, tisti jebeni ponavljajoči se vsakdan tega izčrpanega in izsušenega delavca, o katerem nočemo vedeti preveč. Nihče se ne vede, kot da ne ve, o čem govori. Nihče se ne obnaša, kot da ne ve, kaj večina v tej državi misli o njem. Nihče se ne dela, da ni revež in da ne prihaja z roba družbe. Ali kot je Salihović pripovedoval že lani za Dnevnikov Objektiv: »Imel sem prijatelja Amirja. Večkrat sva se pogovarjala o resnih, življenjskih temah, pa mi je enkrat rekel: 'Veš, Armin, prej sem razmišljal, kako priti v Slovenijo, zdaj pa razmišljam samo še o tem, kako bi pobegnil.'«
Absurd je, da ne morejo pobegniti. Da so ujeti, da nimajo kam - če gredo, ostanejo brez preteklega plačila in brez možnosti bivanja. Koliko dni smo bili zgroženi nad tem sistemom izdajanja delovnih dovoljenj za tujce, ki iz teh ljudi delajo sužnje vsakokratnih delodajalcev? Iz medijev je ta tema izginila v nekaj dneh. Izginila je tudi zato, ker so ti ljudje naše stene in škarpe, naši stadioni in igrišča, naš individualni, družinski, občinski in državni razvoj. In morda je prav ta delavec, ki ga kot pričo današnjosti pokliče v živo Salihović, najbolj nazoren prikaz, čemu bi se morali odpovedati, da bi se začel današnji kapitalizem spreminjati v neki drugačen red. Če dopuščamo tega delavca, v resnici rečemo da tudi casino kapitalizmu, rečemo da tisti najčistejši manipulaciji tam zgoraj, ki je s krizo prizadela tudi vsakega izmed nas. Ta kriza je kriza nas in naše pogoltnosti, naše družbene in individualne slepote.
Oddaja Viza za budućnost bo prihodnjič na sporedu v nedeljo, 2. maja.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.