29. 4. 2010 | Mladina 17 | Uvodnik
Čigav boj biješ?
»V letu in pol, odkar imamo to vlado, se na področju socialnega dialoga ni zgodilo nič. To je najslabša vlada doslej glede uresničevanja procesa, pri katerem se partnerji dogovarjajo in usklajujejo..., ... Slovenija se ne zaveda, da so pravice izborjene, ne podarjene. Potrebujemo več povezanosti in solidarnosti. V ospredju bi morali biti pojmi, kot sta blaginja in družbena odgovornost kapitala, medtem pa še vedno slišimo, da je pomembna tekmovalnost. V Sloveniji je treba okrepiti duh uporništva.«
Dušan Semolič, predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, 28. aprila 2010
Dušan Semolič je sicer sindikalist, ki se mu je že neštetokrat poskušalo obesiti politično motivirana dejanja in ravnanja. Imel je boljše in slabše trenutke, vendar je prvih neprimerno več kot drugih. A če v imenu česa ni nikoli delal - navkljub siceršnjemu političnemu angažmaju in jasni nazorski prepoznavnosti -, je bila to prav politika. Ne v času levih ne v času desnih vlad njegovo delovanje ni bilo politično motivirano.
Ne želimo reči, da je politično motivirano delovanje nekaj negativnega - nasprotno, več ljudi ko bo politično motiviranih, namreč motiviranih za to, da se bodo angažirali v politiki, bolje bo za vse. Je pa seveda negativno, če kdo tako pomembno organizacijsko strukturo, kot sindikalna je, zlorablja za politične cilje. V Sloveniji se to na srečo, razen pri sindikatih posamične dejavnosti ali podjetja, ni nikoli zgodilo. To je velika stvar: sindikati po vsej preostali vzhodni Evropi so bili drug za drugim žrtve političnih povzpetnikov, ki so jih izbrali za svoje odskočne deske. Od sindikatov in njihovega ugleda je ostalo bore malo. Delodajalcem po vzhodni Evropi se je seveda kar smejalo, sploh tistim z Zahoda, ki so hiteli razlagat po Vzhodu, da so sindikati nekaj vzhodnoevropskega, nekaj nazadnjaškega, pri tem pa zamolčali, da doma nobene odločitve ne sprejmejo brez usklajevanja s sindikati. Če bi jih slišali sindikalni voditelji v njihovih podjetjih v matičnih državah! Če gledamo po sindikalni organiziranosti, je namreč pravi Vzhod na zahodu, v Franciji, Nemčiji, Avstriji, Italiji ... Naj navedemo zgolj primer: ko v Italiji praznični dan »pade« na konec tedna, tako kot se letos dogaja v Sloveniji, zaposlenim pripada praznično nadomestilo.
Slovenija je bila - na srečo - drugačna, sindikati so ostali močni, socialni dialog pa zadeva, s katero so se politiki želeli pohvaliti in jo gojiti. Slovenska sreča je bila tudi, da so bili sindikalni vodje v Sloveniji, scela gledano, poštenjaki. In Semolič je prvi med njimi. Mimogrede: zabavno je opazovati neoliberalne medije, ki se vedno znova zaganjajo v njegovo plačo in mu poskušajo vedno znova podtakniti, da bi moral imeti nižjo. Zakaj že? Za sindikate v Nemčiji delajo najboljši pravniki in sindikalni voditelji so vedno vrhunski pogajalci.
Semolič je bil ta teden izrazito trd. Prelahko bi bilo reči, da je to zaradi 1. maja. To bi bila tipična poenostavitev. Semolič ima namreč prav. Tej vladi je uspelo še bolj degradirati tisto, kar je od socialnega dogovarjanja sploh ostalo po vladi Janeza Janše. In ni ostalo veliko, saj je bilo sesutje socialnega dogovarjanja eden od prvih ciljev Janševe vlade po prevzemu oblasti leta 2004. Spomniti se velja demontaže Gospodarske zbornice kot socialnega partnerja pa poskusa demontaže sindikalnega organiziranja. A ta vlada se ni lotila restavriranja socialnega dialoga, temveč je razsuti sistem poskušala izkoristiti. Izkoristiti je poskušala načeto in od štirih leti janširanja utrujeno sindikalno mrežo, da bi sama izpeljala nekatere čisto neoliberalne reforme. Seveda se je uštela: sindikati so se uprli in tudi to vlado pripeljali za zeleno mizo. S to začetno nekorektnostjo - v resnici premierovo nekorektnostjo, on je namreč igral to igro - je vlada izgubila izhodiščno zaupanje. In čeprav so posamezni ministri korektni in vodijo pravi dialog, je temeljno sporočilo slabo. Socialni dialog je tako kot v Janševih časih nebodigatreba, odvečnost. Namesto da bi bil povzdignjen na visoko mesto vladnega kriznega odločanja.
Zato je Semoličeva izhodiščna resigniranost upravičena. Naj gre nekam leva vlada, ki ji je treba ves čas razlagati, da ponuja rešitve in vizije, ki so zrasle na konservativnem neoliberalnem vrtičku. A tako pač je: pravic zaposlenim še nikoli niso podarili, zaposleni so si jih vedno morali izboriti. Kdo je že to rekel? Semolič. Res je. Ravno zaposleni so tisti, ki vedno znova pozabljajo, kakšen boj bijejo sindikati in s kom ga bijejo. Če ne bi zaposleni tega ves čas pozabljali, sploh takrat, ko gredo na volitve, bi bili sindikati neprimerno močnejši.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.