13. 5. 2010 | Mladina 19 | Uvodnik
Hribar ima prav
»Arbitražni sporazum predstavlja akt kolaboracije z okupatorjem. Hrvaška še ni v EU in mi smo jih držali s tem. Unija nas je prvič začela jemati resno. Nakar je predsednik vlade padel v depresijo in naredil »salto mortale« ter začel zganjati evforijo, ki je le druga plat depresije.«
Tine Hribar, v izjavi v prostorih in v imenu Slovenskega panevropskega gibanja, 11. maja 2010
Evropa nas je ob blokiranju Hrvaške prvič začela jemati resno? Hribar ima prav. Prej so nas vedno komaj zaznali: bili smo pač tista normalna, neproblematična, razvita, če želite siva in neizrazita država, pri kateri so vse stvari potekale normalno, njeni politiki pa so se vedli pretežno po bontonu. Bili smo res kar dolgočasni, a saj tako ali tako ni šlo za to. Z blokado Hrvaške smo postali prepoznavni: po značilnostih, ki so skupne vsem narodom nekdanje Jugoslavije.
In če so se česa v Evropi res naveličali poslušati, so to pripovedi o zgodovinskih krivicah, ki so se menda zgodile temu ali onemu jugoslovanskemu narodu. Začenši s Srbi. Ne pozabimo: s takšno zgodovinsko krivico se je na Kosovem polju vse skupaj začelo. Hribar ima torej prav: do takrat so v Evropi mislili, da so Slovenci drugačni, od naše blokade naprej pa mislijo, da smo Slovenci pač tudi tipični bivši Jugoslovani. Tega ni povzročil Hribar, sta pa to z blokado Hrvaške dosegla Janša in Pahor.
Pa so stvari zelo preproste. Problem odnosov med Slovenijo in Hrvaško ni bil nikoli arbitražni sporazum, temveč dejstvo, da so bile na oblasti vedno vsaj na eni strani vlade ali koalicije, ki so prav na odsotnosti sporazuma med državama gradile svojo politiko. Smo že pozabili, da so se hrvaški politiki po meji sprehajali na konjih, marsikateri slovenski pa se je bil pripravljen vreči čez kakšno ograjo, da bi izkazal svoja narodna čustva? No, na desnici so se metali čez ograje, tisti z levice pa so sredi Piranskega zaliva lovili ribe.
Odsotnost sporazuma je bila vedno v interesu politike in šele pridruževanje Hrvaške Evropski uniji je bilo tisto, ki je obe državi - da, tudi Slovenijo - prisililo, da to večno temo, s katerim je mogoče kadarkoli zbuditi intenzivnejša politična čustva med volivci na obeh straneh meje, za vedno pospravita. Brez Evropske unije in njene širitve slovenski in hrvaški politiki nikoli ne bi dopustili, da ta tema izgine z dnevnega reda. Nedoločena meja bi lahko odnose med državama zastrupljala nadaljnjih dvajset in več let. Grobo rečeno: ni pomembno, kakšen sporazum je, pomembno, da je, da obstaja, da odnosi med državama niso odvisni od tega, s katero nogo je vstal kakšen politik in kaj je kateremu izmed njih šinilo v glavo tik pred volitvami. Vse bistvene stvari tako ali tako ureja mednarodno pravo, in to natančno.
Hribar je navedeno izjavil v imenu in prostorih Slovenskega panevropskega društva. Kaj je evropskega v Hribarjevi izjavi? Kaj je filozofovega v tej izjavi? »Hrvaška še ni v EU in mi smo jih držali s tem.« Je mogoče, da Hribar ne vidi neevropskosti svoje govorice? Od kod ta prostodušnost?
»V slovenskem kulturnem in političnem prostoru je največji problem v tem, da ni meje med resnico in resničnostjo,« je dejal Hribar leta 2007. A ne Tine Hribar, temveč Sašo Hribar. Satirik ve, da nekatere meje morajo biti. Tako na zemlji kot v glavah.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.