20. 5. 2010 | Mladina 20 | Uvodnik
Huligani? Nikar tako.
Najlaže je v tem trenutku tolči po študentih, jih zmerjati s huligani, cepci, nasilneži, nevedneži, zavedenimi, neodgovornimi, ki se nehote tolčejo za druge, sicer pa so tako ali tako usmerjani s strani požrešnih in bogatih lastnikov študentskih servisov in študentskih funkcionarjev. Tudi če bi bilo vse res, če bi torej vse to veljalo za demonstrirajoče dijake in študente, dogodka ne bi smeli odpraviti na ta način.
Ne dajmo se tudi zavesti sliki, ki nas vabi, da gledamo tiste, ki so bili nasilni. Na vseh demonstracijah doslej so bili tudi nasilneži. Na delavskih, na študentskih, na sindikalnih, na političnih. Na vseh. Nasilneži vedno pridejo. V čem je torej razlika? Da so se nasilneži doslej bali biti nasilni. Ko je bil namreč doslej kdo nasilen, ko je naredil korak čez mejo dostojnega in dostojanstvenega, so ga drugi ustavili. Ta družba tega ne prenese, smo bili prepričani.
Ni torej bistveno tisto, kar se je zgodilo. Tisto, kar se ni, je bilo mnogo bolj pomenljivo. Tokrat so namreč vsi tisti ostali nasilje tolerirali. Še več, nekateri so se mu tudi priključili. To je točka, kjer se mora družba ustaviti, res ustaviti.
V tej državi se je s protesti in demonstracijami vedno dosegalo cilje, vedno znova so bile tovrstne akcije uspešne. Zakaj? Preprosto zato, ker so bile miroljubne in formalno brezhibne - in kot take so imele zahteve demonstrantov vedno tudi podporo širše družbe. Tudi zato so na njih nastopali pesniki. Literati in rok bendi. S tem so doslej slovenski protestniki razoroževali oblasti. Miroljubnost in legalnost sta bila neuničljivi orožji.
Le enkrat doslej je šlo tako daleč, da je nasilje iz posameznega ekscesa postalo skupinsko vedenje. V Ambrusu. Situacija seveda ni primerljiva, pa čeprav je bil tisti pohod na ljudi eno bolj grozljivih dejanj sodobne Slovenije.
Tokrat gre za druge stvari in drugo populacijo. Ko neka populacija v družbi postane pogojno tolerantna do nasilja, mora družba poiskati razloge. Ko takšne postanejo generacije, ki bodo risale prihodnost družbe, je treba narediti paniko.
Kaj se je zgodilo? Je to toleranco spodbudila današnja družba? Zadnjih petnajst let vse mednarodne in domače institucije opozarjajo na izredno nizko zaposlenost mladih med 23. in 30. letom. Opozarjajo, da tudi tisti, ki so zaposleni, v velikem delu nimajo pogodb za nedoločen čas. Mladi torej tudi v najhujši konjunkturi niso imeli izjemne perspektive, v krizi in recesiji pa so potisnjeni čisto ob rob. In vrednote? Kakšne vrednote jim daje ta družba? Kdo jim razlaga o solidarnosti? O sporazumevanju? Je današnji nihilizem morda posledica dolgoletnega ponarejanja zgodovine, dolgoletnih delitev, ki izničujejo vse? In ne nazadnje: kaj pa jih je učila družba? Da je denar vse? Da bo vse šlo le navzgor? Da sta bistvena trg in njegova svoboda? Koliko je jeza posledica krize? Koliko je te jeze v drugih državljanih?
Ko študenti demonstrirajo, jih je treba vedno podpreti. V resnici ni pomembno, za kaj demonstrirajo. Demonstracije, protesti, upor - to so elementi, ki sestavljajo bodočega angažiranega državljana. Ki se upa biti proti, ki se ne nazadnje upa šefu, policistu ali oblasti povedati kritiko. Četudi študenti kdaj demonstrirajo za napačno stvar (kar je vedno stvar debate), se s tem učijo biti proti. To je bolj pomembno od tiste ene, dveh zahtev. Zato je treba biti vedno ponosen na študente in dijake, ki demonstrirajo. To je znak, da družba ni otopela, da niso zmagale trgovske verige in korporacije.
In ko se demonstracije sprevržejo, kot so se tokrat, je treba iskati razloge. Dajati študente v nič, jih razglašati za vse po vrsti - to je pokroviteljsko in kratkovidno. Ne gre namreč pozabiti, da bodo morali oni tudi učiti naslednje generacije - med drugim biti proti in demonstrirati.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.