23. 6. 2010 | Mladina 25 | Uvodnik
Trdobučni sindikat
Nastala je absurdna situacija: še nikoli niso imeli sindikati, predvsem javnega sektorja, pri boju za pravice zaposlenih tako malo podpore kot ta trenutek. Od sindikatov se nenadoma pričakuje, da bodo popustili vladi. Kaj se gredo, kaj tako trmarijo, mar ne vidijo, kako resne so razmere, postaja stalnica ocenjevanja sindikatov. V tej točki je treba zajeti sapo in še enkrat pogledati, kaj je tisto, kar gledamo. Kaj gledamo? Pogajanja. Kdo sta pogajalski strani? Vlada na eni, sindikati na drugi. Smo sredi pogajanj. Kaj delata obe strani? Imata svoji pogajalski taktiki in svoja pogajalska izhodišča. Obe strani vesta, do kod lahko popustita. Obe. Obe vesta, katero orožje morata kateri trenutek uporabiti. Sindikati vedo, kdaj zagrozijo s stavko. Vlada ve, kdaj napove, da bo zakone poslala v proceduro brez soglasja sindikatov. Smo torej sredi pogajalskega procesa. Govoriti, da sindikati ne razumejo, je torej absurdno. Kdor pogleda preteklo leto in pol pogajanj z vlado, vse že dosežene kompromise, vse, kar so sindikati v imenu svojih članov dali na pogajalsko mizo, bo videl, da je položaj dejansko ravno nasproten: če kdo razume, kaj se dogaja, kaj pomeni kriza in koga bo najbolj prizadela, so to sindikati in njihovi vodje. In če kdo pozna odpuščene, jih sindikati.
Temeljno vprašanje torej ni, ali bodo sindikati manj trdobučni, temveč je neko drugo: kako to, da zdaj poteka razprava o trdobučnosti sindikatov, če pa vsi drugi, od podjetij, bank, vodstev podjetij in korporacij, ki jih kriza zaradi slabega vodenja v preteklosti uničuje, še vedno ohranjajo vse svoje pridobljene postulate. Zakaj je logično, da delavci plačujejo ceno, vsi drugi - lahko bi jih opisali s plačo 3002 evra in več - pa ne? Janši ne trgajo od plače, ker je še takrat, ko je bilo jasno, da je svet v krizi, drvel v nove in nove investicije, zaradi česar je danes reševanje Slovenije toliko težje. Janšo posebej omenjamo le zato, ker se tako rad dela, da z globino krize v Sloveniji nima nič. Pa bi lahko naštevali ministre, direktorje, bankirje ...
Temeljni problem danes tudi ni, za koliko bodo nazadnje popustili sindikati javnega sektorja. Nobenega dvoma ni, da bodo popustili - je pa tudi prav, da se pogajajo brezkompromisno. A konflikt med zaposlenimi v javnem sektorju in v zasebnih podjetjih je umeten: kdor danes z jezo iz zasebnega sektorja gleda na zaposlene v javnem sektorju, se mora zavedati, da si ta konflikt najbolj želi nasprotna stran: torej delodajalci, javni in zasebni. A ta konflikt dejansko ni dober, niti produktiven. Danes, po dveh letih, bi morali namreč že vsi sprejeti, da iz te krize s klasičnimi metodami zmanjševanja stroškov ne bo mogoče priti. Sindikati to že sprejemajo, dobesedno moledujejo, naj se začnejo tudi na delodajalski oziroma menedžerski strani iskati nove paradigme, novo razmišljanje.
Ta trenutek so torej v resnici menedžerji oziroma delodajalci tisti, ki so v zaostanku, ki niso ujeli toka časa. Držijo se starih vzorcev, držijo se starih prijemov, celo vse bolj konservativni so. A oni so tisti, ki morajo narediti preskok v nov čas, čas drugega izma ali nekega drugega kapitalizma. Seveda lahko še naprej zmanjšujejo število zaposlenih, lahko krčijo pravice, a v nekem trenutku se bo to poznalo na vsaki storitvi in izdelku.
Zato je danes čas za pravičnost. Če želimo, da bodo prihodnje družbe družbe blaginje, je treba tudi rešitve krize iskati z upoštevanjem temeljnih vrlin, predvsem pa pravičnosti. Po Platonu je pravičnost to, kar ohrani vsakomur njegov del, njegovo mesto, njegovo vlogo in hierarhično ubranost celote. Znotraj tega drugačnega, novega, seveda. To je tudi solidarno. Solidarno? Ta pojem ne spada v ta čas? Je ta pojem nazadnjaški? Ni. Pred enim letom smo bili solidarni z bankami, pa z gradbeniki, pa s stabilnostjo evra (oziroma z Grčijo). Solidarnost je trdo kapitalističen pojem!
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.