15. 7. 2010 | Mladina 28 | Uvodnik
Nova desnica
Zaradi pritiska krize in nezmožnosti vladajoče levice, da bi se ogradila od neoliberalnega kapitalizma, so stranke slovenske levice praktično od trenutka, ko so prevzele oblast, ostro kritizirane. Kritike so trde, a upravičene. Res je, da slovenska levica v svoji konceptualni izgubljenosti ni sama; taka je levica kar povsod po svetu. Pa še veliko krivde za današnje stanje nosijo leve stranke, pri čemer kakšne vsaj polovičarske samorefleksije niso pripravljene narediti.
Kdo je kriv za današnjo krizo? Seveda nori požrtni kazino kapitalizem. A ta ni bil le proizvod desnice in konservativizma. Leve stranke so namreč tiste, ki so v preteklih desetih letih naredile premik na desno, k neoliberalnemu, k čistejšemu kapitalizmu, če hočete - v imenu vseobsegajoče in neizogibne globalizacije, rastočih trgov, neskončne rasti, rasti kot svetinje itd. Naj levica še tako kaže s prstom na desnico - tudi sama je odgovorna, tudi sama je videla edino zveličavno prihodnost na rastočih trgih neomejene rasti.
Levica ne ve, kaj bi.
In desnica? Se konservativne stranke kaj sprašujejo o kapitalizmu, kot smo ga imeli? Ne. Imajo slabo vest? Ne.
Bodimo malce manj globalni. Slovenska desnica je oblast leta 2008 izgubila zato, ker je ljudstvo glasovalo proti njej. Glasovali so proti Janezu Janši kot premieru. SDS, SLS in NSi so dobile košarico. Ko je takšno košarico dobila leta 2004 levica, je sledil razpad LDS. Je Janša naredil analizo? Se je desnica sploh lotila vprašanja, kaj pa je bilo narobe. Zakaj nas volivci niso marali toliko, da bi nam dali še en mandat? Seveda lahko rečemo, da modri tovrstnih prečiščevanj ne delajo javno in na odprti sceni. A do te analize ali ugotovitev, da to ni bilo pravo ravnanje, ni prišlo. Če bi, bi bila danes slovenska desnica drugačna, sledila bi temu morebitnemu razmisleku. A ostala je enaka, nespremenjena. Če bi na desnici menili, da se morajo spremeniti, da morajo priti pred volivce drugačni, bi to do lokalnih volitev, ki bodo letos jeseni, že naredili. In če volitve leta 2008 za desnico niso bile »šola«, bi se Janša in ostali morda lahko več naučili iz referenduma o arbitražnem sporazumu s Hrvaško. To je bila vnovična košarica njegovi politiki, njegovemu besednjaku, načinu razmišljanja.
V zadnji Novi reviji je Spomenka Hribar objavila izjemen esej. Ima preprost naslov Prijateljstvo, govori pa o prijateljih, ki so in ko so ustanovili in naredili Novo revijo in nato soustvarjali demokracijo in državo. Kako lepo se ta pripoved začne! In vse je res. A kdor »njihovo« zgodbo pozna, ve, kdaj se bo v eseju zalomilo, kako se bo zalomilo, kdaj bosta prišli laž in zahrbtnost, kdaj se bo pokazalo, kdo izmed njih je človek, kdo zadrtež, kdo navadno teslo. Ni prijetno čakati konec lepega v tem besedilu. In na pravem mestu se besedilo seveda zlomi. Prijateljstvo kot izraz čistosti, pristnosti, ljubezni se takrat nenadoma sfiži, vse se skrivenči, malo prej lepa podoba se spači. Kar je bilo lepo in pristno, je potem grdo, zaudarja, smrdi.
A kot se izkaže na koncu besedila, esej ni le pripoved o Novi reviji, govori tudi o desnici. O tem, kako je širina iz Demosa (desnice) izginila, o tem, kako jo je nadomestila grda, skrajna govorica. In Spomenka Hribar na tej točki pride do temeljnega opozorila: problem današnje desnice se kaže skozi njen jezik, ki je le še prostaško zmerjanje in zasramovanje nasprotnikov.
Kako prav ima Hribarjeva.
Kar je bil včasih res eksces, kar je bil včasih le Jelinčič, je danes politična raven in jezik desnice. Tudi tistih nekaj posameznikov, ki so v času oblasti prinesli v SDS neki drug jezik, je danes njihove vrste vsaj javno zapustilo. In ostala je le ta prostaška govorica. Včasih je bila tudi za Janšo ta prostaška, gostilniška govorica problem: spomnimo se, koliko truda je vložil v upravičeno odstranitev kvantaškega Iva Hvalice. A danes se Hvalica ne bi razlikoval od drugih, bil bi le eden od mnogih. Prav neverjetno je, kako je govorica poslancev SDS danes podobna govorici poslancev SNS. Ne gre za splošno spreminjanje desnice: poslanci SLS na primer niso takšni, njihov jezik ni jezik izključevanja in črtenja drugače mislečega. SDS in SNS si še nikoli nista bili tako blizu in tako podobni. Ne le v jeziku, ampak tudi vsebinsko.
Kot ves čas pričakujemo, da bo levica postala levica, bi bilo za družbo dobro, da bi do napredka in premika prišlo tudi na desnici. Saj ne gre za novo desnico, gre za normalno desnico. Slovenija si namreč zasluži normalno desnico; normalen konservativen političen pol.
A kaj, ko ima ovira kar ime. Janez Janša je tisti, ki vedno znova pokoplje desnico, a ki jo hkrati tudi edini pripelje na oblast. Prav zaradi zadnjega se ga desnica tako oklepa. Pri čemer še zdaleč ni res, da ta aksiom res drži. Mar ne bi marsikdo volil desnice, če je ne bi predstavljal Janša?
Tako se je namreč včasih trdilo tudi za levico. Da brez Kučana in Drnovška ne bo mogla biti ali priti na oblast. No, zdaj je levica na oblasti.
Morda je čas, da tudi na desnici začnejo razmišljati o tem, kakšno bi bilo življenje, če ne bi bil na njenem čelu vedno Janez Janša. Morda bi se politično življenje normaliziralo, če bi prvo politično linijo zapustil še zadnji veliki osamosvojitelj.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.