22. 7. 2010 | Mladina 29 | Uvodnik
Ukinimo parlament?
»Vse na svetu ima svoje meje, samo človeška neumnost je brezmejna.«
Miroslav Krleža, nekoč, nekje
Je zmatrano celo ljudstvo ali so zmatrani le politiki? Zakaj nenadoma vsi modri opozarjajo na zdelanost, apatičnost te družbe? Kaj nas je tako utrudilo? Kriza? Menjave oblasti? Menjave ministrov? Globalna nestabilnost? Vse velike odločitve preteklosti, od osamosvajanja do prilagajanja novim formam? Vprašanja obstoja družbe, človeštva, planeta?
Seveda lahko analiziramo in poskušamo ugotoviti, kaj je tisto, kar to ljudstvo odriva od politike in angažiranosti, tistega pristnega veselja do bivanja v neki družbi - a na koncu bo ugotovitev zelo preprosta. Seveda smo utrujeni od krize in konstantne politične naelektrenosti. A najbolj smo zagotovo utrujeni od neumnosti. Ta izčrpava hitreje od česarkoli drugega.
A kako to, da je ravno v politiki toliko neumnega? Treba je biti natančen. Neumnost je namreč v tej družbi kar enakomerno razporejena. A zakaj se nam tako pogosto zdi, da je pristnih tepcev v politiki malce več?
To ni lažen vtis, to je namreč trda resnica. A v politiki enakomernosti ni, koncentracija neumnosti je namreč žal največja ravno v parlamentu, tem domnevnem hramu narodove modrosti. Poslanci naj bi bili na volitvah izbrani modreci iz vse države. Pa žal ni tako. Med njimi je veliko osebkov bolj kratke misli in tiste preproste, ja, neumnosti. Naj se izognemo poimenovanju posameznih, a vsak izmed nas si pred oči takoj zagotovo nariše svojega najbolj neumorno trapastega poslanca. Seveda je v parlamentu tudi kar nekaj - resnici na ljubo se jih da prešteti na prste obeh rok - pametnih, razumnih, tudi učenih žena in mož. In njim globok poklon; težko je zdržati ob tistih dvajsetih res izstopajočih.
Morda bo kdo rekel: Tako pač je. Taki so parlamenti, v skladu z volilnim sistemom gre za priljubljene posameznike iz različnih okolij, ki niso nujno najbolj modri, jih imajo pa ljudje najraje in jim zaupajo. A če bi bilo tako, potem bi bile vse sestave parlamenta od leta 1990 takšne. Pa še zdaleč niso bile. Saj jih je bilo vedno nekaj. A hkrati je bilo modrih veliko veliko več. Resnih analitikov, ljudi, ki so se natančno in vestno pripravili na vsako sejo in zasedanje. Pri čemer, da bo absurd večji, v prvih dveh mandatih sodobnega slovenskega parlamentarizma niso imeli toliko denarja za strokovno pomoč niti za strokovne sodelavce.
Trend se je začel že z drugim sklicem parlamenta, a najhujši padec je doživel leta 2004. To je bila sestava, ki je demontirala dokončen razpad funkcije poslanca. Ne samo, da je bila sestava slaba. Tudi način vladanja, ki ga je uvedla Janševa vlada, je zbanaliziral poslanca na glasovalca in hkrati političnega propagandista najnižje sorte: važno je bilo le, da so z vso silo tolkli po političnih nasprotnikih. Nobene vsebine več, nobene natančnosti, ampak prazna udrihanja, diskvalifikacije, bebavi populizmi in slaboumne, mestoma seksistične pripombe.
Volitvam leta 2008 tega ni uspelo popraviti - pa je sestava za odtenek celo boljša. A ne gre: poslanci so se navzeli te kvantaškosti, gostilniškega čveka, brez repa in glave, predvsem pa brez povezave z vsebino točke. Tako in tako se jim v parlamentu ne da preživljati časa, hladnokrvno puščajo dvorano prazno. In to je danes slovenski parlamentarizem.
Le lupina parlamentarizma je to. Je navidezen parlamentarizem, je norčevanje iz volivcev. Naj ponovimo: kritika ne leti na vse parlamentarce. A če danes govorimo o tem, kdo vse (vključno z mediji) v tej družbi ne opravlja svoje naloge, je prvi, ki si zasluži kritiko, pač parlament. Če gre le še za glasovanje, naj tako tudi naredijo. Naj zjutraj pridejo na kavo, na lističu ali računalniku opravijo vsa glasovanja o zakonih, amandmajih in končnih besedilih. V resnici jim zato ni treba niti v parlament. To lahko celo opravijo doma. Na enak način lahko glasujejo o kadrovskih zadevah, vključno z imenovanjem vlade. Od doma.
Seveda pretiravamo. Seveda je treba parlament čuvati, ker je res temeljni hram demokracije. A političnim strankam in poslancem ga je uspelo zbanalizirati v prostor šova, neresnosti, pritlehnosti in neumnosti.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.