5. 8. 2010 | Mladina 31 | Uvodnik
Kdo se čudi?
Slovensko reševanje krize ima po dveh letih boja eno temeljno značilnost. To je nekonsistentnost vseh vpletenih, od medijev do vlade.
Poglejmo najprej medije. Ob propadu vsakega podjetja hitijo z opozorili in moraliziranjem, da se mora vlada tokrat vendar res odzvati. Da ne sme le opazovati od strani in se delati, da nima s tem nič. Ker tokrat gre za šivilje, pa delavke, pa zaposlene ... Vse to je res. A hkrati že dan kasneje isti mediji objavljajo komentarje, v katerih trdijo, da naloga vlade nikakor ni, da išče posle za slovenska podjetja, ampak mora le ustvariti primerno podjetniško okolje za delovanje podjetij (kar koli že ta puhlica pomeni!), ker v čas kapitalizma takšne intervencije ministrov in predsednikov vlad ne sodijo. Hkrati popolnoma brez refleksije že na sosednji strani isti časopis popisuje, kako je nemška kanclerka (iz kapitalistične Nemčije) odšla na Kitajsko in si prizadevala za posle za nemška podjetja in jih seveda dobila. Nato spet isti mediji že dan kasneje s prstom kažejo na slovensko vlado, češ da tega ne počne.
A niso le mediji tako nekonsistentni. Razen redkih se tudi ekonomisti na primer nagibajo enkrat k intervencionizmu in državnemu ukrepanju na vseh ravneh, že naslednji dan pa bi le krčili proračunsko porabo. Spomnimo se, kako neizprosno so lani protestirali, da ni dobra zamisel, da država nadpovprečno troši, se zadolžuje, vlaga, gradi in denar kakorkoli drugače porablja. In zdaj, ko prihajajo na dan podatki, da se je Nemčija tako rešila, spet kažejo na vlado, ker nima enakega programa kot Nemčija. Pa čeprav je hkrati že ves čas jasno, da to v Sloveniji ne bi imelo enakih učinkov, saj ko nemška država troši, se ta denar pretežno potroši v Nemčiji, če pa bi tako trošila Slovenija, bi večino nakupov tako ali tako opravila v tujini, ker je Slovenija pač majhno gospodarstvo.
Kaj bi bilo torej prav? Kako bi morali ravnati? Kaj sploh narediti? Vlada ima takšno mnenje kot mediji: nekonsistentno, enaka pa je tudi njena politika. A kakorkoli obračamo, spet se kaže, da bi morali poslušati predvsem Jožeta Mencingerja, ki je od začetka krize trdil, da mora početi vlada samo eno: neposredno pomagati podjetjem, ki se znajdejo v stiski. To je vse. Mencinger ni bil osamljen, tudi Dušan Mramor je opozarjal, da bi moral biti glavni cilj slovenske ekonomske politike ne državno trošenje ali varčevanje, ampak ohranjanje tovarn. Seveda vlada tega ni počela. Preveč preprosto? Preveč banalno? Premalo velikih besed? Premier je namesto tega raje govoril, da bo vlada pomagala zdravemu delu gospodarstva, da bo to po krizi še močnejše, slaba podjetja brez prihodnosti pa naj ne pričakujejo pomoči. S temi in podobnimi besedami sta premier Pahor in gospodarski minister Lahovnik zavračala, da bi se vlada ukvarjala s posameznimi podjetji.
A Mencinger in Mramor sta spet imela prav. Danes se vidi, koliko škode naredi propad vsakega podjetja. In ko gre za velika podjetja v težavah, ta vedno pridejo na »jedilnik« vlade. Se spomnite, kako se je Pahor vzvišeno vedel do vprašanja Mure? Kakopak, dokler ni počilo. Zgodba se je od takrat že večkrat ponovila, ponavlja se pri Preventu. Seveda zdaj opazujemo predvsem ustvarjanje vtisa, da je vlada naredila vse. A v resnici ni naredila nič. Če bi se vlada s Preventom ukvarjala takrat, ko je bil čas, bi bilo danes morda drugače. Ampak ne, takrat so govorili, da bodo pomagali zdravim (kot da zdravi potrebujejo pomoč, sic!).
In že čez nekaj dni se bodo čudili naslednjemu primeru. Namesto da bi imeli posebne time, ki bi po regijah in panogah vedeli, kaj se dogaja. In ki bi seveda danes že vedeli, kako je mogoče pomagati v posameznih situacijah. Ne pa da se danes celoten socialni sistem lovi pri vprašanju, ali bodo šiviljam iz Preventa do konca meseca lahko dali denarno pomoč ali ne. Po dveh letih krize! Kriza ni nikakršna naravna ujma, avgusta 2010 nikogar ne more presenetiti.
Še enkrat se je pokazalo, da intervencija države ni nikakršen socializem in ni nikakršno vračanje v dobo samoupravljanja. Oziroma: če je to socializem in samoupravljanje, potem je prva naloga vlade, da nemudoma izstopi iz Evropske unije. Članice te unije namreč takšno prakso redno in uspešno uporabljajo, v sramotni družbi samoupravljavskih držav, kot so Nemčija, Belgija, Finska itd., pa kapitalistična neoliberalna Slovenija nima kaj početi.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.