28. 10. 2010 | Mladina 43 | Uvodnik
To ni novinarstvo
V ponedeljek je bil v osrednji informativni oddaji na TV Slovenija objavljen prispevek o tem, da naj bi bil nekdanji predsednik protikorupcijske komisije Drago Kos kandidat za novega šefa kabineta predsednika vlade Boruta Pahorja. Pustimo zdaj ob strani ime novinarke, ki je prispevek pripravila, v resnici ni pomembno. A prispevek je pomemben primer današnjega novinarstva v Sloveniji, ker kaže, kako si nekateri mediji danes predstavljajo novico.
Kot je bilo očitno, je Drago Kos novinarki, še preden sta prišla na kraj snemanja, že povedal, da informacija ne drži. A ona je vztrajala, da ga bo posnela (ker so ji tako pač naročili uredniki, predvidevamo). Tako je posnela izjavo, v kateri ji je Kos povedal, da je to »novico« izvedel samo od novinarjev in da je seveda prvovrstna neumnost - pri tem ji je to povedal tako, da se je videlo, kaj si misli tudi o njej in predvsem o tem, da se o nečem, kar očitno ne drži, snema izjava in da se namerava ta izjava celo objaviti.
O čem pišemo? O tem, da če novinar ugotovi, da nekaj, kar se govori, pač ni res, o tem ne dela prispevka. To je lažiranje novice, delanje dogodka iz nedogodka - iz podatkov, ki ne držijo. Seveda bi lahko objavili kot del nekega drugega prispevka vrstico, da se v javnosti pojavljajo različna imena. Kos se je upravičeno počutil neumno in tudi pokazal novinarki, da je to vse skupaj neumno. Ker res: to ni novinarstvo, to je navadno rumenilo. Obstajajo mediji, ki se z rumenilom ukvarjajo. Vsak, ki jih prime v roke, ve, da gre za takšen medij. Da to počne nacionalna televizija, ki bi morala biti zgled profesionalnosti novinarjem v vsej državi, pa je seveda prikaz njenega stanja.
A enako, kot je nacionalka naredila s Kosom, se danes dogaja tudi z veliko resnejšimi temami - dober primer je recimo NLB. Toliko neumnosti, kot so jih o največji banki in njeni dokapitalizaciji izrekli sogovorniki nacionalne televizije v zadnjih desetih dneh, je težko zbrati na kupu. A zakaj je tako? Kako je to mogoče? Ker danes na nacionalni televiziji sogovornikov ne izbirajo več po njihovi kompetentnosti, ampak po stopnji pričakovane zmerjaškosti. Sočnejši in klenejši jezik ko ima posameznik, več možnosti ima, da bo nastopil na nacionalni televiziji. Ne koliko vsebine, koliko šova, koliko sočnosti nam bo dal, je temeljno vodilo. Ne dejstva - kri.
A to ni katerakoli televizija. To je nacionalna televizija, kakršno si je z Grimsovim zakonom in kadrovsko selekcijo dal ustvariti Janez Janša. Ta televizija je bila predmet politizacije pod prejšnjo vlado - in to je še vedno tista televizija. Ko je nastal prejšnji zakon, je bilo temeljno opozorilo, da to vodi v profanizacijo javnega interesa v nacionalni televiziji in da se bo ta spremenila v navijaško televizijo berlusconijevskega tipa. Vsa leta po tem je na TV Slovenija potekala trda kadrovska selekcija, zapustilo jo je ogromno profesionalcev, nadomestili pa so jih izbrani kadri Jožeta Možine in Rajka Geriča. Mladi in še mlajši, s čim manj zgodovinskega spomina, s čim večjo ambicijo do kamere in svoje podobe v njej. V tem je zanka. In ta televizija je ostala enaka do danes: še razrasla se je zadnji dve leti, zadnje stopnjevanje pa je oddaja Pogledi Slovenije. Javna televizija je ostala do danes nedotaknjena katedrala miselnosti Janeza Janše. Gre za miselnost, za razumevanje sveta, za razumevanje novic. Javna televizija je danes glavni promotor tega razsuvaškega kvazinovinarstva. Ne norčujmo se tukaj v Sloveniji iz ameriške Fox TV, njen derivat je vsak dan z nami.
Pri čemer je maksima, s katero se hvali ta televizija, češ, kritični smo do oblasti, zato nas napadajo. Ne, to, kar počne nacionalna televizija, ni kritika. Vsaka kritika te vlade in oblasti je dobrodošla in veliko kritik si ta vlada zasluži - celo veliko ostrejše kritike si zasluži, kot jo lahko doletijo na tem Svetu na prvem nacionalnem kanalu. A to, kar počne javna televizija, je tipična mašinerija političnega marketinga. Točno tisto, na kar so opozarjali kritiki Grimsovega zakona ob njegovi predstavitvi in uveljavitvi. To je bil namen in bil je dosežen. Vsak dan ta medij polnijo navržene novičke in govorice, katerih epiloga ali potrditve ne izvemo nikoli. Tako kot je to pač značilno za rumene medije.
Zato je bilo jasno, da bo Janez Janša, takoj ko bo sprejet nov zakon o RTV Slovenija, prek poslancev vložil zahtevo za razpis referenduma. To je njegov največji politični zaklad, ki se mu ne bo zlahka odrekel. Tudi prav, je treba reči. Nacionalna televizija, profesionalna, takšna, da nam bo v ponos, je nekaj, za kar se je vredno boriti. Postati mora tisto, kar je v normalnih državah - zaklad v lasti javnosti. Pa to v resnici ni odvisno od zakonov, ki urejajo javno televizijo, ampak od kadrov, ki jo vodijo.
Za konec je pomembno zapisati še nekaj. Na TV Slovenija je še vedno nekaj posameznikov, res so redki, težko je preživeti v tem svetu, ki se niso niti za trenutek odpovedali svojim profesionalnim standardom. Pod nobeno vlado in pod nobenim zakonom, pod nobeno ekipo. Le velik človek to zdrži.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.