Drugo republiko že imamo
Računsko sodišče je ta teden z enim samim dokumentom in na enem samem primeru nazorno pokazalo dejansko družbeno in politično situacijo v Sloveniji. Ne namerno. A bolj trde slike še ni bilo. Utemeljena je s številkami, z realnim denarjem. In to, kar se je pokazalo, je druga republika. Naj spomnimo. Janez Janša je rekel ta teden, da potrebujemo drugo republiko, da bi nam jo on s svojimi metodami - ki jih dobro poznamo -, bil pripravljen narediti.
A treba se je zahvaliti Janezu Janši. Hvala, Janez Janša. A to ni zavrnilni hvala. Hvala za drugo republiko je mišljen z vso resnostjo. Drugo republiko namreč v Sloveniji že imamo. In ustvarila jo je njegova vlada. V drugi republiki že živimo, to je II. republika, ki mu jo je uspelo zgraditi v svojem mandatu med letoma 2004 in 2008. In kot dobiva aktualna vlada račune za brezbrižno javnofinančno ravnanje Janševe vlade, tako je zahtevo za razrešitev dobil finančni minister Franci Križanič namesto Andreja Bajuka.
Je Križanič kriv? Absolutno. Računsko sodišče ima prav. V skladu z zakonodajo, standardi in računovodskimi standardi, ki veljajo tudi v Sloveniji in uniji, je Križanič odgovoren. Čeprav je zgodba na prvi pogled izjemno kompleksna, jo je mogoče poenostaviti. To je namen naslednjih vrstic.
A naj najprej zapišemo še nekaj. Ne gre za to, da bi dokazovali, da je Križanič formalno kriv, dejansko pa ne. Ne. Križanič je problematičen minister. Vendar ne zdaj in v tem trenutku. Za pravo razrešitev Križaniča je čas že potekel. Križaniču je kot ministru leta 2009 uspelo zamuditi v vseh ključnih korakih, ki bi jih moral izvesti kot odgovor na krizo. Cincal je, ko bi moral vleči hitre poteze, klatil neumnosti, prepozno izpeljal uvedbo jamstvene sheme, prispeval k bančnemu krču, ki še traja itd. Tedaj bi potrebovali močnega finančnega ministra. A danes Križanič ni več ključen problem, niti rešitev.
Kaj se je torej zgodilo? Oziroma drugače: zakaj minister in ministrstvo dejansko nista mogla izvesti tistega, kar je zahtevalo računsko sodišče? Ker je bilo preveč usodno. Z drugimi besedami: vsi so vedeli, kaj zahteva računsko sodišče, in vsi so vedeli, da je to nerešljiv problem, pri katerem je bolje tvegati najhujši ukrep računskega sodišča in tvegati politične točke. Vlada, natančneje pa minister Križanič, sta od Janševe vlade namreč podedovala lumparijo, na katero so v času nastanka opozarjali vsi ekonomisti in finančniki, pa so bili vsi razglašeni za tako imenovane, pa za komuniste in kar je še žaljivk. Janševa vlada (minister Bajuk) je namreč prenesla dolgove za javne investicije iz proračuna, kjer so bili prej, na podjetja, ki so sicer v lasti države, delujejo pa kot delniške ali sorodne družbe. Najbolj znan in razvpit je primer Darsa. Kako tipično, Janša in Bajuk sta se seveda takoj hitela hvaliti, kako sta zmanjšala javni dolg. Formalno res. A kot so vsi opozarjali, je bilo to le navidezno. A bilo jima je malo mar. A to še ni bilo vse. Se spomnite investicijskega pospeška v času prejšnje vlade? Bila je konjunktura, gradilo se je vse. Vse. Avtoceste, veliki infrastrukturni projekti. Seveda, država se je na novo zadolževala, ker je nenadoma v proračunu z omenjeno operacijo nastal nov prostor za zadolževanje. In tudi od tistega trenutka naprej navidez samostojna podjetja so se zadolževala v skladu s podjetniškimi standardi, saj jih država ni več omejevala. Bil je čas svetilnika.
Nismo med največjimi, smo pa med najbolj zadolženimi, bi lahko parafrazirali Janšev ukradeni slogan. Računsko sodišče je že leta 2007 opozorilo Janševo vlado, da to ne gre. Da je to izigravanje zakonodaje, slovenske in evropske. Sledila je seveda glasna diskvalifikacija računskega sodišča. Nato je prišla kriza in ob njej menjava vlade. Proračunski prilivi so upadli, država se je morala, da ni prišlo do smrtnega krča, zadolžiti do zgornjih meja. Prostora, da bi uredili omenjeno izigravanje računovodskih in javnofinančnih standardov, ni bilo več. Vlada tega prostora preprosto ni imela. Realno. Zadeva je postala odložena za nedoločen čas. Za nedoločen že, za nedoločljiv pa ne. Že danes se na primer ve, da bo Dars lahko dolgove poravnaval sam le še do leta 2014, nato bo vse zgrmelo na državo.
Če bi vlada in Križanič v tem trenutku prenesla omenjene dolgove na državo, bi zadolženost Slovenije v trenutku presegla še sprejemljive meje (dovoljene danes tako ali tako kršijo tako rekoč vse članice evroobmočja in EU). To bi vplivalo na boniteto Slovenije, na njen položaj, izpostavilo bi jo dodatnemu tveganju. Čeprav, vlada to počne. A postopoma. Če bi to naredila naenkrat, bi bil to samomor.
Križanič je torej vedel, kaj želi računsko sodišče. Vedel je, da je Splošna plovba zgolj primer, ki pa bo, če popusti, model za vse druge, tudi Dars. Vedel je, da se računsko sodišče ne more umakniti. In vedel je, da sam nima prostora. Edino, kar mu je preostalo, je, da je zagovarjal opisano izigravanje javnih financ. Janševo in Bajukovo.
Naj se torej Janša nikar ne ozira proti Madžarski in pri tovarišu Orbanu išče svojo bodočo drugo republiko. Drugo republiko je v Sloveniji že vpeljal. In veliko dela je z njo. Ta vlada je naredila pri boju s krizo veliko, res veliko napak. A roke ima zvezane predvsem zaradi napak Janševe vlade.
In Križanič? Ko mu ni treba, preveč govori. Ko bi moral govoriti, se gre gentlemana. Tako kot njegov predsednik. Janša se za bonton ne meni. Njega zanima samo cilj. Tako kot takrat, ko nam je gradil avtoceste, ki jih nismo bili ne takrat ne zdaj zmožni odplačevati, tako kot takrat, ko je lažno zmanjševal državni dolg, in kot takrat, ko je mešetaril z državnimi deleži, od Mercatorja do Splošne plovbe.
To je ta druga republika.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.