Zapičeni
Je res problem Slovenije njen nekakšen sitnoben, malenkostni karakter? »Slovenci smo zapičeni v svoj prav.« S temi besedami je Slovence opisal predsednik republike. Res se na prvi posluh čudno sliši, čudno zveni. A vendar se zdi, da bi še psihologi in literati težko našli natančnejši opis Slovenca. Zdi se, kot da je Danilo Türk ta teden in s tem stavkom pokazal srčiko naših današnjih in včerajšnjih težav. Ki seveda v slabih časih, kot jih imamo danes, seveda pride še toliko bolj do izraza.
Kakšna čudna mešanica je nastala v teh gorah in dolinah, neka zmes karakternih značilnosti - kot bi iz vseh narodov, ki so tod okoli hodili in živeli, pobrali le jezljivi in godrnjavi del. In res: malodane vsak izmed nas se lahko vsaj v delčku prepozna v predsednikovem opisu - v kakšnem izmed nastopov tudi predsednik sam. Seveda lahko tudi rečemo: poglejte jih, vsi meni nasprotujoči so ravno takšni, kot pravi predsednik! Prav ima, prav! A to bi bila le še zadnja potrditev predsednikovih besed, kajne?
Zdi se, da nam v Sloveniji res ni nič prav - ker ima vsak svoj prav. Ko se v Londonu in Parizu mladina obleče v uniforme svojih dedov iz druge svetovne vojne in gre s svojimi starimi starši, kolikor jih je še živih, na obletnico te ali one bitke, je to del nostalgije, del prenašanja spomina z ene generacije na drugo. Fotografije tovrstnih dogodkov vedno napolnijo medije. Mulci v uniformah z lesenimi pušketami so zabavni na pogled. Po Franciji, Belgiji, Italiji, na Nizozemskem ... je takšnih praznikov, po vaseh in mestih, polno. Hecno je, simpatično, praznovanje pač. Pri nas pa je to takoj razglašeno za patologijo in ideologijo.
Vtis brezizhodnosti, zaradi česar nekateri iščejo tipko reset, drugi republiko, tretji predčasne volitve, pa je le vtis. Kot da smo se vsi odločili, da zdaj pa iz trme ne bomo več poskusili popravljati stvari, le da bomo dokazali, da imamo prav v oceni, da je v tej državi vse narobe. Mar ne gre danes zgolj za to? Če bomo dovolj dolgo vztrajali, bomo tezo dokazali. Kot bolnik, ki se odloči, da je neozdravljiv. Pa mu vsi razlagajo, da ga čaka resda težka operacija, a da je njegova bolezen ozdravljiva: družina, zdravniki, vsi. A on vztraja.
Smo res takšni? So to Slovenci?
Mogoče je stvari tudi pogledati drugače. Mogoče je tudi drugače gledati na krizo.
Minister za razvoj Mitja Gaspari pravi, da je kriza kot naravna nesreča. A ta naravna nesreča se je že zgodila. Zdaj je čas za odpravljanje škode. Obstaja pa tudi druga možnost: sedenje na ostankih in jadikovanje. Se morda lahko Slovenci prepoznamo danes v tej drži? Tudi ta drža je možna, le najbolj produktivna ni.
Tudi tega nenavadnega odnosa do reševanja težav, tega skoraj zadovoljujočega prikazovanja katastrofičnosti, se je v intervjuju za TV Slovenija na primeru pravne države lotil predsednik republike. Danes je namreč zelo moderno govoriti o tem, da imamo dve pravni državi. Predsednik Türk pa: »Ne pretiravajmo, ne govorimo o tem, da imamo dve pravni državi. Mi imamo eno pravno državo, ki ne deluje dovolj dobro.« Stvarem je treba dati samo pravo ime in šele potem jih je mogoče reševati. Pogled na stvari je pomemben.
Danes imamo namreč v Sloveniji res nekakšno vsenarodno tekmovanje, kdo bo z bolj dramatičnim opisom ocenil stanje kakšne panoge, tovarne, politike, družbe, posameznika, problema, ceste ... Grozno, grozovitejše, Slovenija. A to preprosto ni res. In tudi produktivno ni. V resnici je to najlažja pozicija. Še realnih podatkov ne potrebuješ, dramatično izrazje pogosto zadostuje.
Je problem Slovenije torej res nekakšen destruktiven in sitnoben karakter? Ne. To ni karakter, to je psihoza, v katero smo morda zapadli. Morda zato, ker že dvajset let, od nastanka države naprej, čakamo, da bo prišel dan premora, dan, ko bo delo dokončano, pa je namesto tega veliki cilj vedno za ovinkom, zdaj pa je prišla kriza in se zdi, da je bilo vse, kar je bilo narejeno doslej, uničeno.
Zagotovo držijo ocene, da se bodo dokončne posledice krize za slovensko državo pokazale šele v tem letu, in zagotovo nas čaka še nekaj hudih pretresov. Vendar pa je jadikovanja preprosto dovolj. Večina sistemov in podsistemov v tej državi deluje. Marsikateri deluje slabo, o tem ni dvoma. A deluje. To je osnovno izhodišče, ki ga nakazuje tudi predsednik.
In to, da obstaja izhodišče, neka osnova, je dobro. Od tu je vse lahko samo več.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.