17. 3. 2011 | Mladina 11 | Uvodnik
Gre za ponos?
Teden dni je minilo od trenutka, ko je postalo jasno, da ustavno sodišče ne bo upoštevalo ekonomskih argumentov vlade in da se bo izreklo za izvedbo referenduma o pokojninski zakonodaji. Vlada je vsaj pet dni pred razglasitvijo odločitve že vedela, kakšna bo odločitev ustavnega sodišča - če ne od drugod, je to lahko izvedela iz medijev.
A k tem časovnim okvirom - in k temu, zakaj jih sploh poudarjamo - se bomo vrnili kasneje. Ta trenutek se namreč zdi, da je zgodba o referendumu že končana - da referendum o pokojninski reformi preprosto mora biti, da gre le še za določitev datuma in za izvedbo formalnih postopkov: objava v uradnem listu, postopek dokončanja zbiranja podpisov, vložitev zahteve v državni zbor, nato določitev dneva referenduma in potem kampanja. Vendar to preprosto ni res. Ni res.
Dokler predlagatelji - torej sindikati - v državni zbor ne vložijo pobude in podpisov, ne teče še niti en res obvezujoč rok. Umik referendumske pobude je še vedno možen. Oziroma drugače povedano: vlada in sindikati še vedno lahko sedejo za pogajalsko mizo. In dosežejo dogovor. Na podlagi tega dogovora lahko vlada sprejme spremembe zakona (in vse drugo, kar se dogovorijo) in jih vloži v državni zbor, ta pa jih sprejme. V tem primeru referenduma o pokojninski zakonodaji ni.
In tisto, kar bi morala biti ta trenutek državljanska dolžnost vseh prebivalcev Slovenije, če se izrazimo dramatično, je, da od vlade in sindikatov zahtevamo prav to. Da namreč naredijo vse, ampak res vse, da bodo sklenili dogovor. Eni in drugi so prav pri pogajanjih o pokojninski reformi padli na izpitu. Enkrat so bili eni polni sami sebe, potem pa drugi. Vlada se sklicuje na Francijo in Nemčijo, češ tudi tam je morala vlada napol na silo (v Franciji zelo na silo) izpeljati reformo. Sindikati se prav tako izgovarjajo na Francijo in Nemčijo: tudi tam so se sindikati nasilno lotili vlad.
A to preprosto ni dovolj. V resnici nas ti njihovi argumenti ne zanimajo. To je navadno petelinjenje. Reforma je, kakorkoli obračamo, nujna. Sindikati so šli predaleč in zdi se, da tudi njih počasi postaja strah, če se bo uresničil črni scenarij, na katerega opozarjajo ekonomisti. Vlada se je zanašala na dramatičnost razmer in računala, da se bodo nazadnje sindikati zlomili. Kdor pogleda danes javnomnenjske ankete, vidi, da oboji tvegajo, da bodo na referendumu izgubili. Sindikati se bodo težko pobrali, če bodo na referendumu izgubili, to bo hud udarec sindikalnemu gibanju. Enako velja za vlado: poraz na tem referendumu bo zanjo trd udarec in zagotovo bo še dodatno vplival na njen delovni elan (če ugled in podporo javnosti pustimo ob strani). Predvsem pa bo največ izgubila država (in na koncu so država njeni prebivalci). Nobenega dvoma ni, da bodo bonitetne agencije morebitni padec reforme izkoristile in znižale ocene Sloveniji. Saj nam gredo vsem te agencije na živce, a to nam kaj dosti ne pomaga: navsezadnje pač imajo ogromen vpliv na vsakega izmed nas.
Dušan Semolič pravi, da so sindikati takoj pripravljeni sesti za pogajalsko mizo; od vlade pa za zdaj še niso dobili nobene pobude. Vlada naj bi to možnost preigrala in že zavrgla. Oboji, vlada in sindikati, se sklicujejo na državljane. A če mislijo resno, potem morajo prihodnji teden sesti za pogajalsko mizo. Kot smo napisali na začetku: izgubili so že vsaj en teden. Vsak dan naj sedijo, vsak dan naj se usklajujejo. Oboji so zastavili preveč, da se jim to ne bi splačalo. Predvsem pa ne zastavljajo samo svojih usod, temveč prihodnost te države. Zato so dolžni narediti vse za uskladitev. In če je ne bo, naj bo jasno, kdo je to preprečil: vlada ali sindikati. Oboji imajo dovolj manevrskega prostora, oboji imajo točke, pri katerih lahko popustijo, vlada lahko kakšen ukrep iz pokojninske reforme nadomesti tudi s kakšnim drugim. Seveda v dogovoru s sindikati.
V resnici bi bila to zmaga. In to za oboje. Če bi jim uspelo s tem ponovno zagnati socialni dialog, bi to prispevalo tudi k lažjim pogajanjem o drugih spremembah.
Teden dni so že izgubili. Pogajanja bi se morala že začeti.
O rjovenju levov pa raje ne bomo rekli ničesar.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.