Kam po opozicijo?

Smo ostali brez opozicije? No, ne ravno brez. Samo v državnem zboru nima nobene vodstvene funkcije več. Čeprav je bil ravno strah, da bo opozicija povsem izgubila svojo moč in pomen, tisto, kar je najbolj neprijetno zaznamovalo vzdušje na politični sceni po lanskih volitvah, se je Koalicija Slovenija odločila za korak, ki njeno težo v državnem zboru še zmanjšuje.

Potem ko so decembra privolili v prvi dogovor o sestavi delovnih teles državnega zbora, so si po novem letu premislili. Zaradi SMS. Kot da niso že decembra vedeli, da je s podpisom sporazuma o sodelovanju s to stranko dr. Janez Drnovšek pravzaprav začel sestavljati sedanjo koalicijo. Potem sta SDS in NSi svoje zahteve stopnjevali. Zahtevali sta večino (skupaj s SNS) in predsedovanje odboroma za nadzor proračuna in tajnih služb. To ali nič. Težava je seveda, da Koaliciji Slovenija "to" glede na volilne rezultate nikakor ne pripada po nobenih standardih. Tik pred padcem zastavice za demonstrativni odstop z vseh funkcij pa je dr. Andrej Bajuk vendarle prišel na dan s predlogom o spremembi poslovnika, ki bi omogočila vpogled v dokumentacijo na zahtevo tretjine parlamentarnega odbora. Bi lahko vladna večina ta predlog takoj sprejela? Težko. Po dolgotrajnih pogajanjih bi bilo takojšnje sprejetje ponudbe nasprotnega tabora najbrž presenečenje. A LDS je na takšno rešitev očitno pripravljena, vsaj tako smo lahko razumeli Toneta Anderliča.

Kljub temu poslanci SDS in NSi niso čakali. V zameno za ustvarjanje vtisa "dna demokracije", so se raje odpovedali še tistemu, kar jima pripada tudi po tako imenovanih evropskih standardih. Nepopustljivost, ki pa bo na koncu morda pomagala opoziciji vendarle pridobiti nekaj dodatne moči pri nadzoru nad porabo javnega denarja in delovanjem tajnih služb. In če se to ne bo zgodilo? Brezkompromisna strategija bi se potem kmalu lahko izkazala kot zgrešena. Namesto da bi zase v državnem zboru iztržila sorazmerno precej večjo težo od tiste, ki jo Koaliciji Slovenija zagotavlja volilni izid, bi v tem primeru pristala skoraj izključno na to, da njen prvi projekt, ki niti v javnem mnenju niti v mednarodnih odnosih nima velikih možnosti za uspeh (prizvok gesla 'Volilci so bili krivični" je najbrž premočan), znova postane igranje žrtve. Po drugi strani pa je seveda res, da bi bila kljub temu odločitev vladnih strank, da ne privolijo v spremembo poslovnika, politično kratkovidna. Razlogi proti so lahko izključno sumljivi. Z upoštevanjem Bajukovega predloga pa bi ob tem, da bi morda vsaj nekoliko olajšali nadzor v pomembnih odborih, ohranili tudi razmerja, ki so jih prinesle volitve ter hkrati vrnili opozicijo v normalno delo državnega zbora.

Racionalna rešitev bi psihološko prednost prinesla tako strani vladnih strank kot seveda avtorju, dr. Andreju Bajuku. Bivšemu premieru, ki s svojo stranko očitno še ni zasedel vsega prostora, ki mu je potencialno na voljo. Nova Slovenija se je odpravila po Sloveniji. Srečanja so menda nekako evforična, govori zaneseni in občinstvo blaženo. Vsaj v Škofovih zavodih je bilo tako. A govor je bil, z nekaj izjemami, večinoma o zgodovini, o mrtvih. Podoba nove Slovenije, ki jo riše NSi, pa je še vedno podoba "skoraj raja", v katerem ni prav veliko prostora za tiste, ki odločilno barvajo sliko sedanje Slovenije. Kar je vsekakor oteževalna okoliščina za širitev stranke. Po drugi strani pa v SLS + SKD tako ali tako vlada popolna zmeda, ki se kaže tudi v trenutno najmanjši javnomnenjski podpori tej stranki v desetih letih, pa tudi pri SDS so vse bolj očitne notranje težave. Navdušenja, ki vlada v NSi, ni opaziti. Morda bo k začasni konsolidaciji socialdemokratskih vrst sicer nekoliko pripomogla "orožarska zgodba", ki je s Troho dobila ponovni zagon. A kaj, ko bo ta vedno znova strašila po slovenski politični sceni, ker pač nikoli ni bila razčiščena in bo tako dodatno oteževala položaj trenutne opozicije, vse dokler bo Janez Janša, ena od osrednjih figur te epizode, ostal njen prvi mož.

Se bodo okoliščine lahko dovolj korenito spremenile, če bi prvenstvo počasi zares prevzel dr. Andrej Bajuk? Res, ko se Janša "dere", Bajuk "jamra" in ko Janša "jamra", Bajuk vleče poteze. Vendar se na žalost kljub nekaterim pomembnim Bajukovim idejam zdi, da samo to ne more razširiti zamejenih perspektiv "pomladnikov". To je le del odgovora. Je drugi del v novi, žlahtni liberalni stranki? V vzpostavitvi mreže "pomladnih" strank, ki pokrivajo ves politični spekter, a samo za ljudi "diskontinuitete"? Ali pa se bodo ravno zaradi te izključevalnosti ključne transformacije, ki bodo oblikovale politično podobo Slovenije, v prihodnjih letih zgodile na drugi strani? Z oblikovanjem nove SLS + SKD in z razvojem identitete LDS in ZLSD. Desus, SMS in SNS pa so tako ali tako bolj ali manj le drobiž proporcionalnega sistema.