Evropska realnost

Predsednik vlade je prejšnji teden, v svojem pismu predsedniku evropske komisije in predsednikom vlad držav članic, opozoril na nedoslednost evropske zveze pri obravnavanju držav kandidatk za vstop v Unijo. Dr. Janez Drnovšek je bil jasen. Nedoslednost se nanaša na argument ravni razvoja Slovenije, s katerim je EU pred leti utemeljevala posebne zahteve po sprostitvi trga nepremičnin, zdaj pa ga v pogajanjih o prostem pretoku delovne sile ne želi upoštevati.

Unija namerava namreč v "zameno" za petletno prehodno obdobje za prost pretok delovne sile (z možnostjo podaljšanja za dve leti) sedaj popustiti glede sedemletnega prehodnega obdobja za nakup nepremičnin in zemljišč na ozemlju novih članic. Vseh, ki ga bodo zahtevale. Slovenija od tega seveda nima nič. A zdi se, da Unija ločeno rešuje samo vprašanja, v katerih je nasprotna pogajalka šibkejša in je metode izsiljevanja lažje uporabiti. Španski kompromis sicer v realnosti ni imel opaznih posledic, kot jih ne bo imela tudi morebitna odločitev o vključitvi Slovenije v paket prehodnega obdobja za pretok delovne sile. Vendar potezi skupaj dobro predstavljata način delovanja unije in potrjujeta, da male in tudi srednje velike države, brez sklepanja zavezništev, v pogajanjih z njo ali znotraj nje, ne morejo računati na uresničevanje svojih interesov. Bi bil "španski kompromis" za EU še vedno tako usodno nujen, če bi bila Slovenija v tistem času članica višegrajske skupine?

Ob nesporazumih z Italijo, katere "prijateljstvo" je v veliki meri odvisno od trenutne vladajoče koalicije in katere diplomatska moč je s Slovenijo težko primerljiva, je postalo očitno, da Evropska unija tudi v imenu doslednosti ne zmore stopiti na stran šibkejših. Sedaj je jasno tudi to, da rada trguje. Kar je O.K., če seveda imaš s čim. Ali če recimo adutov ne zmečeš na mizo že na začetku igre. Sloveniji se je z zgodilo prav to. Zaradi nespretnosti pogajalcev, ki so se začele v Ogleju, pa tudi zaradi objektivnih okoliščin - denimo grozljivega načina razpada Jugoslavije. Kakorkoli, videti je, da bi, če ne bi podpisali "španskega sporazuma", sedaj s komisijo lahko trgovali - prehodno obdobje za prehodno obdobje. Tako kot tisti, katerih sosedje so Nemci, ki so bili v devetdesetih glede ponovnega odpiranja vprašanj druge svetovne vojne še več kot zadržani. Kar je seveda samo še en dokaz za dvojna merila, ki jih uporabljajo institucije Evropske unije. A kljub temu da je to znano že nekaj časa, podpora vstopu Slovenije v EU ni dramatično padla.

Zdaj se vzdušje vsaj nekoliko spreminja. Kot odmev rahlih sprememb javnega mnenja je mogoče razumeti tudi evropski protest slovenskega premiera, ki pa je v primerjavi z dolgoletno odločnostjo izjav poljskih, čeških ali madžarskih politikov, ki vedno glasneje zahtevajo tudi določitev natančnega datuma širitve, še vedno slišati pravzaprav mil. No, bližanje vstopa v EU in vedno močnejši protiglobalizacijski instinkti bodo politične izjave tudi v Sloveniji v prihodnje najbrž predvsem zaostrovali. Na to opozarjajo tudi mnogi gosti iz EU, ki govorijo o ekonomski ekspanziji kot edinem pravem motivu, ki ga ima "zahod" ob širitvi. Kar je razumljivo. Vendar kakšen naj bi bil potem interes "vzhoda"? Postati objekt ekspanzije? To seveda ni edina možnost. Vendar so za drugačno potrebne vsaj ambicije, samozavest in seveda predvsem spretnost.

Slednje, vsaj v pogajanjih z EU, slovenske vlade niso pokazale na pretek. Niti pri zapletih, ki so pripeljali do "španskega kompromisa" niti ob brezbrižni obljubi EU glede zaprtja brezcarinskih prodajaln, ne glede na to, da niti v času njihovega zapiranja še ne bo znan rok za širitev Unije. Podobno naj bi se zgodilo s celo uradno neizrečeno zahtevo po "evropski" obdavčitvi študentskega dela. Kljub temu pretekli teden ob množici visokih obiskov in napovedi srečanja Bush-Putin samozavesti, ki je še najbolj spominjala na nekakšen "pav efekt", v Sloveniji ni manjkalo. Slovenski politiki pa so spet vedno pogosteje začeli omenjati skorajšnje povabilo v Nato. Brez vprašanj. Tako nekako, kot so pred leti pričakali povabilo v EU in bili razočarani ob napovedi prve širitve Nata. Ampak posledice dogodkov nikoli niso enodimenzionalne. Evforičnemu ponosu se bodo tako na dan "vrha" skoraj gotovo pridružile tudi demonstracije proti Natu, "ameriški globalizaciji" in za svobodo medijev v Rusiji. Ob tem pa bo najbrž neizbežna tudi oživitev debat o relevantnosti "statusa nevtralnosti".

Kar je konec koncev dober uvod v morebitne referendume, tako o vstopu v Nato kot o priključitvi EU, katerih izid bo najbrž vedno težje napovedovati.