Brzdanje oligarhij

Zapleten boj v zvezi s privatizacijo Zavarovalnice Triglav, z zaleti in nadaljevanji, kjer se občasno zdi, da bi se zgodba vendarle lahko končala, postaja kot nekakšna saga, katere osnovni zaplet je sicer skrajno preprost, a v njej vezi vpletenih in pomembnost zastavljenih ciljev onemogočajo "nekrvav" konec.

Že kmalu zatem, ko je vlada napovedala boj za čim večji delež zavarovalnice, je postalo očitno, da zadeva ne bo enostavna. Vodstvo zavarovalnice se namreč bojuje zase. Hkrati pa je vse skupaj za vlado in še posebej finančnega ministra, ob proračunskih težavah, postala stvar prestižnega pomena. Da bo šlo "za življenje", je postalo bolj ali manj jasno ob zahtevi agencije za zavarovalni nadzor, naj ji Triglav sporoči podatke o plačah vodilnih. Kako relevanten je ta podatek, se niti ne zdi pomembno. Vse naj bi bilo tako ali tako zaupno. Če so plače "normalne", bi bilo sporočiti podatke sicer morda ponižujoče, vendar bi hkrati učinkovito zamašilo usta vodstvu zavarovalnice nadležni instituciji nadzora. Vodstvo je z odločitvijo, da podatkov ne pošlje, storilo neverjetno predrzno napako. Vladi je pravzaprav dalo neizpodbiten argument za odstavitev. Oviranje nadzora je pač hud prekršek, ki ga javnost avtomatično razume kot prikrivanje nepravilnosti. Kdo jim je po tem še verjel, da je bilo s poslovanjem vse v redu?

Zahteva agencije po odstavitvi vodstva zavarovalnice je bila torej pričakovana in po njej je bilo videti, da je vsega skupaj vendarle konec. A vodstvo se še vedno ne da, v intervjuju za Delo sta Nada Klemenčič in Jože Obersnel, predsednica in član uprave zavarovalnice, dobesedno pozivala vlado, naj se "umirijo konji". Nadzorni svet, ki je očitno še najbolj odgovoren kar upravi, ki naj bi jo nadziral, pa je razrešitev obeh odložil. Zamenjava na vrhu pač lahko destabilizira podjetje. Je pripravljen v boju za direktorico celo tvegati odvzem licence največji zavarovalnici v državi? Najbrž ne, kar pomeni, da gre za samo še en slabo preračunan politični blef, ki pa napoveduje odlog rešitve spora in povečevanje poslovne škode, povzročene Triglavu. Agencija vsekakor nima racionalnega razloga za preklic zahteve po odstopu, ki bi ji za povrh neizogibno omajal ugled. Sicer pa je vlada to, kako resno misli, pokazala tudi z natančno tempirano informacijo vladnega urada za preprečevanje korupcije o sumu koruptnih razmerij v Zavarovalnici Triglav. Zakrožila so celo nekatera imena.

Prav na točki, kjer se je zadeva ob očitkih o korupciji zdela do konca zaostrena, pa je dobila nov pospešek. Vprašljiv je postal sam vladni urad za preprečevanje korupcije, ki je bil ustanovljen po aferi Šuštar in je neposredno podrejen predsedniku vlade. Pojavljati so se začele aluzije na Podobnikovo komisijo, v povezavi s prejudici, ki jih je direktor urada nekajkrat uporabil v komunikaciji z mediji. Urad sicer nima posebnih pooblastil, vendar zadnje čase redno opozarja nase, ob lastninjenju BTC, privatizaciji Geoplina, Slovenske investicijske banke ... A problem niso postali samo prejudici, ki seveda niso motili vlade. Naloga urada je bila namreč tudi priprava protikorupcijskega zakona. To, da je bil predlog prejšnji teden deležen kritik varuha človekovih pravic, je najbrž bolj ali manj pričakovano, toliko bolj nenavadno pa je, da ga je javno in ostro kritiziral tudi generalni sekretar vlade. Je torej urad vladi, ki si najbrž ne želi neodvisne državne komisije, ki bi med drugim preverjala podatke o premoženju državnih funkcionarjev in sodnikov, zrasel čez glavo?

Nekakšno vladno "protikorupcijsko politiko" je LDS vsekakor vsaj ohlapno, vendar javno definirala. Gregor Golobič je na začetku letošnjega leta govoril o tem, da LDS ne sme postati stranka, "katere program bo predvsem tako imenovana skrb za strankine ljudi". Skratka, korupcija v lastnih vrstah. Petnajst ljudi na kupih denarja si, po njegovih besedah, ne more dovoliti vsega, predvsem ne tega, da so nad zakonom. V nacionalnem interesu pač ne more biti: "... , da si old boysi rihtajo ugodne kredite za privatizacijo podjetij, ki jih vodijo." Pa tudi v interesu LDS ne, saj je od tega, kako bodo ljudje doživljali tovrstne koruptne povezave v državi, nesporno precej odvisen volilni kapital največje politične stranke. A to je samo ena plat. Popolnoma drugo vprašanje pa je, ali si politični establišment želi ustanovitve nekakšne komisije "a la di Pietro" z velikimi pooblastili oziroma, točneje, ali so razmere že takšne, da lahko ustanovitev takšne neodvisne skupine izsilijo. Nenadzorovane protikorupcijske komisije so lahko nevarne tudi tistim, ki jih ustanavljajo.

Eden od strateških ciljev LDS je očitno gradnja podobe vsaj mehko protikorupcijske stranke. Za kaj takega pa je treba lomastiti tudi po "svojih vrstah". Vprašanje je samo, kako visoko. In čeprav je zgodba dolgoročna, je poletni čas tako rekoč kot naročen za dokončanje najbolj neprijetnih zgodb. Samo uradniki so pri tem lahko samo uradniki, če to seveda hočejo ostati.