Akademska debata

Haag je minil brez pretresov. Vrnitev v preteklost ni bila dramatična. Razlika je samo, da ima sedaj stališča "Slovenije" in "Srbije" - ključnih političnih nasprotnic glede prihodnosti SFRJ v času pred njenim razpadom - vsaj delno dokumentirana tudi haaški tribunal. V mozaiku procesa tako sodišče pač poskuša dokazovati tudi vez med Miloševićevo politiko in poznejšimi vojnami na ozemlju bivše Jugoslavije.

Ali to sploh še koga lahko zanima? Kot kaže, vsaj v Sloveniji, gotovo. Spomin seveda ni nekaj nepomembnega. Raif Dizdarević je pred leti strateška stališča Miloševićeve politike na kratko povzel takole: "Srbija je eksploatirana in v odnosih v Jugoslaviji neenakopravna. Jugoslavije ni brez Srbije. Srbija lahko živi brez Jugoslavije. Odcepitvi Slovenije ni treba nasprotovati. Njegov slogan pa je: vsi Srbi v eni državi." Kot glavno srbsko temo je Milošević utrjeval problem Kosova. Lahko bi rekli, da se je odločil prevzeti politično platformo Memoranduma SANU, hkrati pa se ni odpovedal politiki samoupravljanja in boljševizma, ki se je mešala s tržno retoriko - predvsem vezano na vzpostavitev enotnega jugoslovanskega trga. Glavno orožje proti neistomišljenikom je postal "verbalni delikt", na podlagi katerega se je izvrševala "diferenciacija". Na drugi strani se je v Sloveniji sredi osemdesetih oblikoval nacionalni program, ki je peljal v smer konfederacije ali samostojnosti republik. Obenem je postal najpomembnejši politični projekt uvajanje pluralizma. Tako političnega kot pluralizma lastniških oblik. Na začetku leta 1987 je v Ljubljani izšla 57. številka Nove revije, "Prispevki k slovenskemu nacionalnemu programu". Podobno kot Milošević do Memoranduma SANU se je tudi ZK Slovenije do tega programa obnašala dokaj benevolentno. Hkrati pa so se v slovenskih medijih prvič začeli pojavljati disidenti iz drugih republik -Tripalo, Čičak, Izetbegović, Šešelj ... Tako da je Newsweek v tistem času zapisal, da je Slovenija "edini otok svobode v vzhodni Evropi".

Toda to je kmalu minilo. Jugoslavija ni bila na čelu burnih sprememb tistega časa. Že 11. januarja 1989 je Madžarska uzakonila večstrankarski sistem. 10 novembra 1989 je padel berlinski zid. Medtem so se po Jugoslaviji vrstili mitingi in menjavala Miloševićevi politiki nenaklonjena partijska vodstva. Šele januarja 1990 je bil v Sava centru v Beogradu zadnji, 14. izredni kongres ZKJ. Politika ZK Srbije je po čistkah lahko računala na glasove iz Srbije, Vojvodine, Kosova, Črne gore in JLA ter na nekaj glasov iz Makedonije, BiH, pa tudi Hrvaške. Politika "enotne Jugoslavije", ki se je vezala na nedemokratično, socrealistično partijsko miselnost, je imela med delegati na kongresu prepričljivo večino. Amandmaji, ki so govorili o človekovih pravicah in so jih večinoma predlagali delegati iz ZK Slovenije, so bili gladko zavrnjeni. Z izjemo amandmaja, da se ZKJ odreka svoje z ustavo SFRJ zagotovljene monopolne vloge in deklarativne - neobvezujoče podpore standardom človekovih pravic OZN ter Evrope. O Pahorjevem predlogu, da se "deklaracija" in začasni statut ne sprejemata s preglasovanjem, kongres ni glasoval. Delegati pa so dobili predloge treh deklaracij. Deklaracije o Kosovu, deklaracije o dobrososedskih odnosih in "deklaracije" z naslovom "Novi projekt za demokratični socializem in Jugoslavijo". Slednja naj bi pomenila nekakšno programsko osnovo delovanja ZKJ in je postala ključni dokument spora na kongresu.

V razpravi pred predvidenim sprejemom "deklaracije" je Janez Kocijančič predlagal, da se formulacija: "ZKJ se mora čim prej spremeniti v moderno, enotno, demokratično politično organizacijo z obnovljenim socialističnim programom," zamenja s formulacijo: "ZKJ se spreminja v organizacijo enakopravnih republiških organizacij ZK, ki se svobodno združujejo v ZKJ." Za je glasovalo 169 delegatov, proti pa 1156. Gladko so bili zavrnjeni tudi praktično vsi drugi amandmaji. Ljubo Bavcon je denimo predlagal, da se na koncu "deklaracije" med prioritetne naloge ZKJ zapiše: "Naj se ustavijo vsi politični in sodni procesi na osnovi členov 114, 133, 139 in 157 kazenskega zakona in naj se prepreči uporaba mučenja in drugih ponižujočih postopkov organov notranjih zadev." Za amandma je glasovalo samo 399 delegatov. Enako usodo je doživel amandma Mirana Potrča, ki se je glasil: "Narodom, združenim v Jugoslavijo, so zagotovljene v njihovih republikah vse njihove suverene pravice." Na drugi strani je za predlog Slobodana Vučetića, da se pasusu: "... pravica do samoodločbe vključno s pravico do odcepitve ... ," doda stavek: "V skladu z ustavo SFRJ," glasovalo 916 delegatov. Za to, da se v tekst doda stavek: "V ustavi SFRJ ima federacija polno državno pravno subjektiviteto," pa 955 delegatov. Večina predstavnikov vladajoče stranke v državi z enostrankarskim sistemom je bila odločena ohraniti Jugoslavijo, tudi za ceno ohranjanja nedemokratičnosti. Oziroma, kot se je izkazalo pozneje, za ceno vojne, s katero bi politika izrednih razmer, ki je v Srbiji vladala ves čas Miloševićeve dobe, postala vladajoča v vsej SFRJ.

Po odhodu delegatov iz Slovenije je bil kongres končan. Ni pa bil konec samo kongresa, konec je bilo tudi Zveze komunistov Jugoslavije. Civilna gibanja so preraščala v organizirane politične stranke po vsej Jugoslaviji in kmalu je prišlo do demokratičnih volitev v vseh republikah. Vse skupaj pa se je končalo v krvi. Bi se sploh lahko kako drugače, glede na to, da je politiki enakopravnosti narodov in spoštovanja človekovih pravic, ki je bila ne nazadnje pripravljena privoliti v demokratizacijo ter se odpovedati oblasti, nasproti stala politika centralistične države na čelu s komunistično partijo in generali?