Na strani svojih koristi

"... pogoj za to, da se cerkev definitivno umakne iz političnega, strankarskega, ideološkega prostora je, da se enkrat definira njen položaj, in to na način, da bo katoliška cerkev s tem položajem zadovoljna."
Ivan Štuhec

Ustavno sodišče še vedno ni reklo, kaj si misli o tako imenovanem vatikanskem sporazumu. Rimskokatoliška cerkev počasi zopet postaja nervozna. Čas je torej, da spet bolj odločno poseže na politično prizorišče. Morda tokrat kar z odkrito podporo določeni politični opciji na prihodnjih volitvah.

Cerkvene želje ostajajo iste že dolga leta. Sporazum s svetim sedežem naj bi pomenil samo podlago za dograditev odnosov med najbolj množično in v tradicionalne vzorce obnašanja slovenskih ljudi najbolj zasidrano cerkvijo ter slovensko državo. Usoda vatikanskega sporazuma, kakršnakoli že bo razsodba ustavnega sodišča, se zdi neizbežno konfliktna. Postal bo predmet novega kroga kulturnega boja. Zaradi primernega časa pa tudi pomembna predvolilna tema. Zavrnitev sporazuma kot neustavnega bi namreč skoraj zanesljivo pripeljala do poskusa popolne degradacije ustavnega sodišča s strani slovenske rimskokatoliške cerkve in "pomladnikov". Podobno bučen učinek pa bi imela najbrž tudi potrditev njegove ustavnosti, ki bi ji kmalu sledil začetek debate o posebnih pogodbah med Vatikanom in Slovenijo. "Malih konkordatih" o šolstvu, o navzočnosti v zaporih, v vojski, policiji in bolnišnicah, o kulturni dediščini.

Največji korak pri graditvi odnosov med rimskokatoliško cerkvijo in slovensko državo bi seveda pomenila koncesija na področju javnega šolstva, ki jo cerkev najbolj goreče zahteva. Nekonfesionalni predmet o verstvih in etiki cerkvi vsekakor ni dovolj. V šole se mora vrniti vera - prava vera kot izraz katoliške ljubezni in sočutja. Rešitev je preprosta. Njeno poučevanje bi kot obvezni izbirni predmet opravljali v župniščih. Tisti, ki bi hodili k verouku, pa bi imeli potrdilo, da jim ni treba na učno uro kakšnega drugega obveznega izbirnega predmeta. Po mnenju slovenske rimskokatoliške cerkve bi bila takšna rešitev tako ali tako kompromis. Popustljiva in blaga cerkev se tako namreč odpoveduje zahtevi po verouku, ki bi potekal v šoli. Cerkev bi tako posredno, na simbolni ravni in tudi čisto konkretno, z učnim načrtom, tako vendarle vstopila v šolo. Tja, kamor si najbolj želi. A hkrati bi kompromis pomenil tudi korak bliže k miru.

Tega si gotovo večina najbolj srčno želi, saj konfliktna situacija med cerkvijo in državo traja praktično vsa leta tranzicije. Cena za mir pač ne more biti previsoka. Država bo morala pač popustiti. Dokler ne bo, bodo katoličani nemirni in Slovenija bo v stanju kulturnega boja. Boja, v katerega slovenska rimskokatoliška cerkev, kot pravi njen visoki predstavnik, vstopa tudi neposredno prek strankarske politike. Inštitucija bo to seveda zanikala. A to niti ni pomembno. Katoličanke in katoličani, tudi tisti najvišji v cerkveni hierarhiji, so mnogi strastni politiki. Kar je seveda popolnoma naravno. Tako kot je naravno, da imajo svoje cilje in vrednote, temelječe na veri in tradicionalizmu, ki pa žal pogosto namesto ljubezni in odpuščanja pridigata strah pred drugimi verami, kriminalizacijo prostitucije, nasprotovanje porokam istospolnih partnerjev, nasprotovanje kontracepciji, nasprotovanje oplojevanju samskih žensk, nasprotovanje splavu ...

Rimskokatoliška cerkev je vsekakor eden pomembnejših oblikovalcev slovenske mentalitete. O tem ni nikakršnega dvoma. In vendar ni edini. Morda že dolgo niti ni najbolj pomembna duhovna avtoriteta. Tudi zato se očitno počuti strašno zapostavljeno, čeprav bi morala biti s svojo močjo v današnji slovenski družbi pravzaprav v precejšnji meri zadovoljna. Njene, pogosto zelo diskriminatorne moralne sodbe, denimo o umetni oploditvi samskih žensk, konec koncev zmagujejo tudi na politični sceni. Ampak razlogi za nezadovoljstvo cerkve vsekakor obstajajo, če tako pravi sama cerkev, in bodo obstajali, dokler ne bo po njeno. Dokler sama ne bo zadovoljna s svojo vlogo v družbi. Od te točke naj bi bila danes paradoksalno bolj oddaljena kot pred dobrim letom. Krivdo za to nosi predvsem sedanji predsednik vlade, ki po nadškofovem mnenju nima prave politične volje ali želje, da bi se pogosteje srečeval z njim.

V Drnovškovih časih je bilo drugače. Takrat sta premier in ljubljanski nadškof precej bolj pogosto sedela skupaj in kramljala o mogočih načinih sobivanja cerkve in države. Menda sta tako tudi prišla do zdaj že znamenitega kompromisa o poučevanju verouka kot obveznega izbirnega predmeta v župniščih. Z zamenjavo vlade se je očitno vsaj delno spremenila tudi vladna politika do slovenske rimskokatoliške cerkve. Konec koncev se je na mesto ministra za šolstvo vrnil dr. Slavko Gaber, ki o kakršnihkoli obvozih, po katerih bi se cerkev vendarle lahko umestila v strukturo javnega šolstva, noče niti slišati. Slednje za LDS verjetno pomeni, da v očeh vernikov postaja vedno manj sredinska. In za slovensko rimskokatoliško cerkev? Se uresničitev njenih dolgoročnih političnih ciljev res vedno bolj odmika? Ali pa lahko na naslednjih volitvah, prav zaradi manj sredinske LDS, končno le računa na "svojo" zmago?

Kakorkoli, tisto, kar v javnosti cerkvi praviloma daje moč, tako ali tako ni njena povezanost s politiko, temveč njena naklonjenost deprivilegiranim. Pri nas celo v tako jasnem primeru diskriminacije, kakršni so izbrisani, kljub temu da so njeni politični zavezniki odkrito nestrpni, cerkev samo politično modro molči.