Med nestrpnostjo in amaterizmom

"In zaradi tega je zlasti pri malih narodih zelo pomembno, da ne zapopademo nekega kozmopolitizma in se učimo zgodovine drugih narodov, ampak poskušamo iz svoje lastne zgodovine izčrpati tisto, kar je pomembno, kar nas, kar nam daje istovetnost."
Dr. Milan Zver, minister za šolstvo, na TVS

Romski otroci bodo v šoli ločeni od slovenskih. V Bršljinu. Ne pri vseh predmetih, pri večini pa. Pri tistih bolj resnih vsekakor. Mehka segregacija je bila pravzaprav soglasno pozdravljena. Minister je tako rekoč čez noč rešil neprijetni zaplet, ki je grozil z eskalacijo nestrpnosti.

Predvsem na Dolenjskem tisti, ki živijo v bližini romskih naselij, pravijo, da drugi o njihovih težavah ne morejo soditi. Da je težko. A tisto, kar pri zadnjem konfliktu bode v oči, je, da sta v centru civilnodružbene akcije, kot kaže, ves čas stala dva povsem strankarska človeka. In stranka, katere člana sta, se ne imenuje SNS, temveč SDS. Prva vladna stranka. Tako da je bil dogovor med prizadetimi in ministrom pravzaprav strankarski dogovor. Minister, ki je včasih nasprotoval nivojskemu pouku, ga zdaj uvaja zato, da bi lahko etnično ločil otroke. Ne po uspešnosti, ampak po krvi. Tudi če bi se morda šolska uspešnost in etnična pripadnost trenutno ujemali, to pomeni skrajno diskriminacijo romskih otrok. S katero pa so bolj ali manj vsi zadovoljni. Še posebej vlada, ki je kot ukrep reševanja romske problematike že prej napovedala premeščanje policijskih sil. S tem so se vsaj izognili razseljevanju, ki ima kljub vsemu, kot kaže, še bolj neprijeten prizvok, čeprav nekateri pravijo, da je tudi razseljevanje lahko O. K., da lahko pripomore k reševanju konfliktov.

V Sloveniji se je strpnost do nestrpnosti stopnjevala vse lansko leto. Potem je potrditev svojega javnega primata dobila na volitvah. Da cerkveni človek na javni televiziji brani nestrpnost politikov v predvolilnem boju, je postalo samo znak časa. Tako kot je znak časa, da se praktično ob nobeni debati o nestrpnosti ne govori o nacionalni nestrpnosti do "južnjakov", ki se tako jasno manifestira v odnosu do izbrisanih. Premier še vedno povsem lahkotno pripoveduje, da med izbrisanimi ni toliko ljudi, kot se govori. Čeprav zdaj vsaj ne govori več o nekaj sto izbrisanih. In argument? "Ker če bi bilo 18.000 ljudi, ki bi se jim res prizadejala takšna krivica, potem bi to odmevalo že pred leti." Rešitev seveda ostaja ista. Ne spoštovanje ustavnega sodišča, temveč ustavni zakon. Teze zanj so, kot pravi Janša, izoblikovali že v prejšnjem mandatu. Samo tak ustavni namreč lahko " ... zagotovi pošteno individualno obravnavo". Pošteno je seveda v tem primeru treba brati kot diskriminatorno. Vsaj do zaposlenih v JLA in njihovih družin. Pa najbrž še koga.

A v Sloveniji predsednik vlade pač ne more biti nestrpen. Kakor tudi ne predsednik parlamenta. Morda podpredsednik, ki prihaja iz SNS. Stranke, ki svoje nestrpnosti niti ne kamuflira. Hkrati na slovensko politično sceno stopata javna morala in krepost. Tu ni prav veliko prostora za samske ženske in homoseksualce. Ali za Rome in izbrisane. Menda naj bi bil paradoks, da naj bi "pomladna" vlada končno uredila statuse teh skupin, kar ni uspelo vsem prejšnjim liberalnim vladam skupaj. Vendar paradoksa v resnici ni. Je samo ugotovitev, da prejšnje vlade morda niso bile tako zelo liberalne ali pa so se bale vala konzervativizma, ki je lani tudi končno zmagal na volitvah. In sedanja vlada? Jo to, da bo poskušala rešiti težave omenjenih družbenih skupin, predstavlja kot bolj napredno? Nikakor. Saj je povsem očitno, da se poskuša tega lotiti na način, s katerim prizadeti še zdaleč niso zadovoljni in ga razumejo kot diskriminatornega ali pa je celo v nasprotju z odločitvami ustavnega sodišča. Kako malo skupnega ima vse to z idejo svobode in enakosti.

In neoliberalizem? Zdi se, da ga predstavlja predvsem del strokovnega sveta, ki se ukvarja izključno z ekonomskimi vprašanji spodbujanja razvoja. Svetovalci s težko nalogo, saj ima vlada na tem področju precejšnje težave. Težave s svojo kredibilnostjo, ki jih izvrstno ilustrira zaplet prejšnjega tedna. Poglejmo. Janša je v Studiu ob 17h povedal, da v državni blagajni manjka 70 milijard tolarjev. Na to je Bajuk za POP TV izjavil: "Tukaj imamo dodatnih 70 milijard tolarjev izdatkov, ki niso bili predvideni v proračunu." Sledil je odgovor bivšega finančnega ministra Mramorja na TVS: "Za 70 milijard bi se lahko naštelo izdatkov, ki se bodo povečali, če se ne bo nič naredilo s strani vlade, vendar imamo še druge izdatke, ki se bodo zmanjšali in hkrati se bodo tudi zelo povečali prihodki v letu 2005. Tako da bi ob normalnem delovanju vlade moral biti celo nekoliko nižji deficit, kot je bilo predvideno." Bajuk je odgovoril: "O teh obveznostih nas je dr. Mramor obvestil ..." in dodal, da je res, da se na strani prihodkov pričakuje boljša podoba, kot je bila načrtovana, navrgel pa je še nekaj za dušo: "Seveda bomo ukrepali in še kako."

Ko so Finance prosile za razrez omenjenih 70 milijard, vlada odgovora ni posredovala. Nerodno. V boju za substanco bo pač treba pokazati še kaj drugega kot samo smisel za sejanje nestrpnosti, zavzemanje funkcij ali spreminjanje zgodovine. Sicer pa, ali si predstavljate uspešno družbo, ki je poznala samo svojo zgodovino in iz nje črpala svojo istovetnost? Karkoli slednje že pomeni.