Discipliniranje družbe

"Za stanje v sodstvu so odgovorni tisti, ki imajo tam po ustavi pravico in obveznost, da izvajajo sodno vejo oblasti, in če se bo še naprej zatikalo na tem robu, potem upam, da bo možno doseči tudi spremembo ustave, kajti samo s spremembo ustave bi bilo možno temeljiteje poseči v sodstvo na ta način, da se zagotovi tudi učinkovitost."
Janez Janša, na TVS

Janez Janša je končno nastopil v velikem intervjuju na TVS. Na javni televiziji, katere karakter namerava njegova vlada temeljito spremeniti. Tokrat napovedniki niso govorili o tem, kdo bo premiera intervjuval. Pred tedni je bila zadrega prevelika, ko je napovedani pogovor odpadel brez pojasnila. Po spremembah zakona o javni televiziji in radiu se to gotovo ne bo več zgodilo.

In kaj je povedal Janša? Da umik iz gospodarstva ne bo hiter, da bank ne bo privatiziral popolnoma, da usklajevanje pokojnin ne pomeni kdove kako veliko denarja, da bo težko, ampak da bo šlo, da je veliko okostnjakov v vladnih omarah, vendar bo še vse v redu, in da bodo na prava mesta prišli pravi ljudje. Malce je nadrl sindikate, malce ponavijal za sprostitev trga dela in malce podprl Bolkensteinovo direktivo o liberalizaciji storitev. In seveda ni rekel nič o Romih, o izbrisanih ali o istospolno usmerjenih. Je pa rekel, da se mora LDS odpovedati Žižku. Bolj ali manj pričakovano torej. Pravzaprav sta v oči zbodla samo dva trenutka. Prvi je bil vezan na razburjenje predsednika vlade ob vprašanjih glede nove ureditve pravil delovanja RTVS. In drugi na nenavadno željo, da bi posegel v sodstvo, ki je bila formulirana tako, da se je dalo razumeti, kot da si premier želi podreditve sodne oblasti izvršni. Oboje je izzvenelo precej zlovešče. Čeprav je bilo hkrati očitno tudi dovolj neopazno, da večine gledalk in gledalcev najbrž niti ni pretirano zmotilo.

Zdi se, da se javnost v Sloveniji še vedno ravna po pravilu, da je z oddajo svojega glasu na volitvah opravila prakticiranje demokracije in da je politika potem nekaj časa sploh ne zanima. Še posebej sredinsko usmerjeni volilke in volilci na volitvah zmagoviti politiki radi podelijo bianko menico za naslednja štiri leta. Naj delajo, kar hočejo. Saj zato so tudi zmagali, da z delovanjem v vladi obrnejo krmilo družbe. Težava se pojavi, kadar vlade obračajo stvari v smer, ki ne pomeni več, ampak manj demokracije. Demokratični manko, na katerega je pred volitvami pogosto opozarjala Koalicija Slovenija, dejansko obstaja. Vendar ne samo ali predvsem tam, kjer ga vidi Janša. Nasprotno, videti je, da ga je tam pravzaprav najmanj. Denimo v medijih. Je bila TVS v zadnjem obdobju vladavine levosredinskih koalicij res provladna? Ali pa je resnica ravno nasprotna? RTVS je zadnja leta začela (kar zadeva pluralno politično profiliranost novinarjev in urednikov) delovati kot normalen javni zavod. Sprememba, ki jo vlada napoveduje, pomeni popolnoma jasen korak nazaj.

Nenavadno, a videti je, da se je javnost na to korakanje nazaj že navadila. Vaje z referendumi, s katerimi je državljanke in državljane bombardirala opozicija v prejšnjem mandatu, so bile učinkovite. Slovenija je v bližnji preteklosti z veliko vnemo odločala o stvareh, o katerih se na referendumih ne odloča. O stvareh, ki so stvar etike in morale. In človekovih pravic. Hkrati pa se o evropski ustavni pogodbi, ki je politična odločitev z dolgoročnimi posledicami za vse prebivalce Unije, o kateri bi vsekakor veljalo odločati na referendumu, v Sloveniji skoraj ni govorilo. Saj tudi ni bilo časa. V Franciji, kjer so referendumi redkost, bodo intenzivne razprave o tem trajale skoraj dva meseca. In potem bodo ljudje glasovali. Pri nas je bil vrhunec demokracije referendum o izbrisanih. In o čem so ljudje odločali? Menda je šlo za plebiscit o vladavini LDS. Tako je vsaj takrat rekel premier. Za plebiscit? Janez Janša je pač mojster demagogije. In populizma. Kako neprijetno je lahko to, se pokaže, ko so lažnive celo besede, ki govorijo o krepitvi demokracije.

Janša je izjavil, da bi vlada, če bi si res želela podrediti nacionalna radio in televizijo, vse pustila tako, kot je. Samo imenovala bi nov svet RTV in namesto Kocijančiča tja postavila nekega bivšega predsednika neke vladne stranke. Premierova laž je večplastna. Mandat svetu RTV še kakšno leto ne bo potekel. Kocijančiča niti v svet niti za njegovega predsednika ni imenovala vlada. In konec koncev - ali res kdo verjame, da je Kocijančič strah in trepet novinark in novinarjev TVS? A kaj bi lahko pričakovali od predsednika vlade, ki noče ločiti pojmov državno in javno. Logika je enostavna. Sedanja vlada je obljubila, da bo stvari uredila. Da bodo mediji uravnoteženi. Da bodo sodišča hitra. Da se bo gospodarstvo depolitiziralo. In kako naj to naredi, če si teh sistemov najprej ne podredi? Popolnoma. Rezultat je seveda paradoksalen. Institucije, ki so zadnja leta začele pridobivati samostojnost, bo nova vlada v imenu depolitizacije vrgla v žrelo politike. Kako daleč je pripravljena iti, pove način prevzema nadzornega sveta Petrola, ki spominja na podržavljanje že delno privatiziranega podjetja.

Janša pravi, da bo vlada vsak dan vlekla tudi takšne večje, odmevnejše poteze. Vsak dan, ko se nič ne zgodi, je izgubljen. Pravi leninisti torej vendarle še niso izumrli. In splošna politična apatija jim zelo dobro dene. Tako se lažje dela. Pa še ljudje si zaželijo discipline. Z nekaj dodatki nestrpnosti do drugačnih.