Sovražniki reform

"Mediji so ena resnejših ovir za hitrejše reforme, za premik miselnosti in razvojni preboj."
Janez Janša

Vlada je slavila. Dobili bomo evro. Ob tem je finančni minister dr. Andrej Bajuk velik del zaslug pripisal svojemu predhodniku, dr. Dušanu Mramorju. Jadikovanje nad domnevno proračunsko luknjo, ki ga je sprožila vlada kmalu po svojem nastopu, je pozabljeno. Tako kot je pozabljena pokojninska protireforma, ki jo je vlada izvedla v istem časa. Brez nje bi bilo opozoril, ki prihajajo iz evropskih ustanov predvsem na račun pokojninskega sistema, vsekakor manj.

Razvojne dileme kljub vsemu ostajajo bolj ali manj enake. Razlika je predvsem v tem, da je padla ena največjih ovir. Reformnih prizadevanj zdaj negotovost vstopa v evroobmočje ne omejuje več. To seveda ne pomeni, da reforme nimajo več nasprotnikov. Pravzaprav se je spremenilo samo to, da so tiste prej manj omenjane ovire zdaj stopile v prvi plan. Tako vsaj misli predsednik vlade. Po njegovem mnenju Slovenijo pri pospeševanju razvoja trenutno najbolj ovirajo socialistična miselnost, politični nasprotniki vlade in mediji. Hecno. Morda si premier želi državo brez političnih nasprotnikov in z mediji, ki v en glas podpirajo vlado ter propagirajo njena dejanja. Še ena bistroumna premierova ugotovitev, ki ima z resnico nekaj težav. Vsaj tisti del o socialistični miselnosti je izzvenel nekoliko nenavadno ob njegovi trditvi, ki jo je izrekel tako rekoč v isti sapi, da je Slovenija po socialni strukturi in vrednotah bolj podobna Nemčiji kot vzhodnoevropskim državam. Kakšni so torej ti ostanki socializma? Uravnoteženo bi najbrž lahko rekli pozitivni in negativni.

Tisto, kar gotovo pravilno ugotavlja predsednik vlade, je, da je ena največjih reformskih ovir prepričanje, da so privilegiji preprosto dani in da jih nekako mora zagotavljati država. Vendar to nikakor ni samo realsocialistično prepričanje oziroma dediščina socialistične totalitarne miselnosti, temveč povsem evropska dilema, okoli katere potekajo boji v skoraj vseh državah članicah Evropske unije. Ob tem mesto reformistov nikakor ni rezervirano za desnosredinske stranke. Nasprotno. V Veliki Britaniji Tony Blair morda niti ni najboljši primer. A tudi v Franciji mnogi ugotavljajo, da je denimo več reform v smeri liberalizacije izpeljal socialist Francois Mitterrand kot desnosredinski Jacques Chirac, ter hkrati napovedujejo, da se socialisti, če bi v predsedniški tekmi uspelo zmagati njihovi kandidatki Segolene Royal, ne bodo obnašali tako nereformno kot sedanja oblast. Celo levi in tako raznoliki koaliciji Romana Prodija, v kateri so tudi komunisti, le redki pripisujejo manj reformnih ambicij, kot jih je v času svojega mandata pokazala vlada Silvia Berlusconija.

Predsednik slovenske vlade očitno težko razume, da so spopadi okoli konceptov reform v demokracijah nekaj običajnega in da mediji niso namenjeni podpiranju ali zaviranju reform, temveč soočanju konceptov in kritik, da so mediji kronisti tako protislovnosti konceptov različnih političnih skupin kot protislovnosti njihovih kritik in da se je vedno mogoče spomniti izrečenih obljub in jih primerjati z dejanji. Pa še nekaj pozablja predsednik vlade. Da mediji kot propagandni aparat preprosto ne morejo biti tržno blago. Si ljudje res najbolj želijo brati misli, ki jih zapisujejo ministri ali člani političnih strank kot gostujoča peresa? Ali oblasti ljubi novinarji in komentatorji? Posebej nerodno ob tem je, da je prejšnji teden daleč najbolj uničujočo kritiko vladnega načrta nastanka tako imenovanega nacionalnega finančnega holdinga (NLB in Zavarovalnica Triglav, hčerinskih bank NLB in Abanke ter zavarovalnic, v lasti Kada in Soda, Laškega, Istrabenza, Petrola in Mercatorja) za Finance spisal bivši minister za razvoj Jože P. Damijan.

To seveda ne pomeni, da bi morali nasprotniki Damijanovih reformnih konceptov sedaj ploskati vladi. Le zakaj? Kot da sta vedno na voljo samo dve poti. Reformna in protireformna. Konec koncev je bil način privatizacije, ki ga je predlagal Damijan, že tako ali tako kompromis med bolj radikalno liberalnimi pogledi popolne privatizacije državnega premoženja in strahovi pred izgubo nacionalnega vpliva na delovanje velikih podjetij in bank. Po drugi strani tudi ni rečeno, da vlada kakšne od idej, ki jih Damijan zagovarja, ne bo vsaj poskušala uresničiti. Ob popolnem vladnem obratu pri obravnavanju nacionalnega interesa v gospodarstvu so se kot nekakšna protiutež prejšnji teden denimo znova pojavila razglabljanja o primernosti uveljavitve enotne davčne stopnje. Vera v magični napitek, ki naj bi pripomogel k velikemu skoku v svetlo prihodnost, za katerega se je v preteklem letu izkazalo, da ima za vlado precej neprijeten javnomnenjski vonj in okus, kot kaže, vendarle še ni ugasnila. Bi se z uvedbo EDS lahko uresničile vladne sanje? Razvoj brez žrtev.

Sanje so vsekakor jasne. Vlada si najbolj seveda želi zmage na naslednjih volitvah. Sprejetje domačijsko všečnega koncepta združenega nacionalnega gospodarstva, na katerega bi ohranila odločilni vliv, je vsekakor korak v tej smeri. In EDS? Ob širokem nasprotovanju tej rešitvi bi bil zanjo res potreben pravi propagandni stroj. Če ga bo vladi uspelo sestaviti, sama EDS niti ne bi pomenila veliko. Precej bolj tragično bi bilo, da bi tako vsi skupaj stopili v partnerstvo butalcev.