Svetnikov kapital

"Gibanje lahko deluje in naj deluje tudi na stranke in prek strank."
dr. Janez Drnovšek

Prvi zbor predsednikovega Gibanja se je zgodil. Reakcije so bile bolj ko ne pozitivne. Nekatere malce zadržane. Vprašujoče. Kritik pravzaprav ni bilo. Drnovškova popularnost je prevelika. A kaj se je sploh zgodilo? Gibanje, ki ne bo stranka, vendar zato ne bo nič manj politično. Ambicija predsednika republike je, da bi ustvarjali klimo, ki ji bodo stranke morale slediti.

Vpliv Gibanju zagotavlja karizma njegovega vodje, ustanovitelja in ideologa - predsednika republike. Razlogov za njegovo priljubljenost je precej. Ne le to, da je zmagal na predsedniških volitvah in da predsedniška funkcija v Sloveniji ne prinaša veliko priložnosti za to, da se volilkam in volilcem zameriš. Drnovšek res nikoli ni deloval tako, da bi delil ljudi na vaše in naše. Vendar so njegovi rejtingi poskočili šele, ko je doživel spremembo. Politični prostor, ki ga je takrat začel nagovarjati, je nadstrankarski. Predsednikove besede o ozračju, v katerem bo mogoče iskati do ljudi prijaznejše, pravičnejše rešitve, ali o tem, da moramo najti mir v nas samih, so všečne in hkrati pretežno v sozvočju z njegovimi javnimi pobudami. Drnovšek je s svojimi vprašanji, mislimi in predlogi aktualen in fokusiran, kljub širini spektra problemov, s katerimi se ubada. Ekološka vprašanja, notranje- in zunanjepolitične teme, socialne težave, zdravstvo ... Stvari, o katerih se izreka predsednik republike, so pomembne in njegovi argumenti artikulirani ter pogosto celo opremljeni s predlogi za dejanja ali nehanja.

Predsednikove pobude so njegov politični kredo in oblikujejo novo podobo njegove politike, ki postaja vedno bolj prepoznavna, čeprav vključuje tudi stari pragmatizem, denimo glede podpore odhodu slovenskih vojakov v Irak ali stališča o rešitvi vprašanja izbrisanih z ustavnim zakonom. Ta nova politika predsednika republike ni ravno v najboljšem sozvočju s politikami vlade, ki jim njegove pobude dokaj pogosto nasprotujejo. Vendar hkrati tudi ni opozicijska politika LDS, čeprav se v konkretnih predlogih s svojo nekdanjo stranko večkrat ujame. K temu, da je predsedniku republike uspelo ohraniti avtonomno pozicijo znotraj slovenske politike, je gotovo pripomogel prav njegov izstop iz LDS. Tako se zdi, da imajo z Drnovškom pravzaprav več težav na desnici in v Partnerstvu za razvoj. Predsednik vlade Janez Janša se je na prvi zbor Gibanja za pravičnost in razvoj odzval lakonično, češ da gibanja znajo prerasti v stranke. Borut Pahor pa je edini omenil, da bi moral dr. Janez Drnovšek paziti na integriteto funkcije predsednika in da je del integritete te funkcije v tem, da ne posega v aktualno politiko.

To niti ni nenavadno. Politiki predsednika republike in njegovega Gibanja posebno težo dajejo prav reformne napovedi vlade in Partnerstva za razvoj. V imenu Gibanja pred razvojem namreč stoji pravičnost. Predsednik je na Turjaku govoril o iskanju vzorcev razvoja, ki ne bodo pomenili, da je treba biti uspešen samo na račun nekoga drugega, ter o tem, da moramo biti inovativni in podjetni, vendar ne smemo prepustiti svojega življenja logiki kapitala in dobička. Te misli bi najbrž podpisali skoraj vsi politiki. Drugače bi preveč tvegali. Vsaj v Sloveniji. Vendar je kljub temu povsem jasno, da se takšna politika ne rima najbolje z radikalnimi liberalnimi reformami. Ob strahu, ki ga vsaka napoved reform sproža pri slojih, ki jih reforme potencialno ogrožajo, je Drnovškova priljubljenost toliko razumljivejša. Racionalni politik, ki ima moč najvišje predstavniške funkcije v državi in naj bi bil hkrati tisti razumevajoči dobri človek, je vsekakor privlačnejša izbira od razcepljene in ne ravno najbolje artikulirane opozicije. Predpostavka skoraj svetega moža, ki ga pri delovanju in nehanju vodi visoka etika, prinaša predsedniku republike izjemen politični kapital.

Predsednik tega kapitala, kot pravi, ne namerava zapraviti v strankarski politiki. Tudi posredno ne. To bi bilo navsezadnje skrajno ne modro. Poslalo bi ga v svet, ki ga ljudje doživljajo kot umazanega in prav nič svetniškega. A to seveda ne bo lahko. Mnogi upajo, da bodo, če se jih bo naklonjeno dotaknil, deležni dela njegove avre. Kandidatov je dovolj tako na levi kot na desni, čeprav je to za zdaj še najbolj jasno prav njegovi nekdanji stranki. Članic in članov LDS je bilo na zboru Gibanja veliko in bili so iz različnih strankinih skupin, pravzaprav predstavniki vseh delov stranke. Tudi predsednik LDS, ki sicer ni prišel, je gibanju pokadil, češ da je predsednik z njim politični prostor izzval in ga hkrati obogatil in požlahtnil. Milan Cvikl pa je celo vzneseno napovedoval oblikovanje Zbora za demokracijo, nekakšnega partnerstva Gibanja za pravičnost in razvoj in LDS. Zamisel, ki je nenavadna in se skoraj zagotovo ne bo uresničila, je bila povedana premišljeno. Svoj namen je konec koncev dosegla že s tem, da je bila izgovorjena. LDS in Drnovšek si že dolgo nista bila tako blizu kot v nedeljo na Turjaku.

Predsednik republike vsega tega seveda ni komentiral. On je nad takšnimi pritlehnimi pomisleki in podtikanji. O svojem poslanstvu človek, ki je še pred nekaj leti smešil vizionarstvo v politiki, ne dvomi več. Stranke, ki mu hočejo biti blizu, pa se bodo morale pač ravnati po njegovem okusu.